C V I Č K A R I J A 

(Ali kako smo osvojili Trdinov vrh!)

Sredi poletja sta se na sestanku na najvišji ravni (na Krvavcu) klubu pridružila dva diskoveraša Andrej in Joža, ter kaj kmalu nakazala, da ne mislita igrati turista. Po otipavanju in preizkusu na Nanosu je Andrej prijavil organizacijo novembrskega izleta po Gorjancih. Ker tam še nismo bili in ker je Andrej že izkušen offroader smo pričakovali zelo zanimiv izlet.   

Z vremenom smo imeli 16.novembra še kar srečo. Zgodnji sneg se je stopil, ukrivljeno drevje že malce poravnalo, ostalo pa so požagali zagnani traserji pod vodstvom balonarske ekipe Barje. Tako smo se pred penzionom Domen v Družinski vasi pri Šmarjeških toplicah zbrali; 2x Discovery, 2x Range Rover, 3x Defender, 2x Freelander, Toyota Land Cruiser in Nissan Terrano. Pridružila se nam je tudi snemalna ekipa TV Krško, kar nam je bilo v veliko veselje saj smo landlavorji znani pozerji (glej debate na forumu!).

Na žalost se je iz mojega Freelanderja že na parkingu pričelo močno kaditi ko je puščajoče olje steklo po izpuhu. V izogib neprijetnim problemom na odročnih Gorjancih sem ga težkega srca pustil pred penzionom in se prijavil za sovoznika Cvetu v Range Roverju. Že pod vznožjem Gorjancev nas je po krajšem popravljanju ventilatorja zapustil tudi Range Rover 4.6, ki se je pričel pregrevati.

Po lepem makadamu smo se hitro povzpeli na Trdinov vrh, kjer nas je pred neprijetnimi pogledi obeh vojska skrila gosta megla. Na mejni črti smo odprli prve steklenice cvička in nazdravili sami sebi saj prisrčnim meddržavnim odnosom vsekakor nismo mogli. Ker je bilo neprijetno hladno, cvička pa smo se zaradi prihajajočih izzivov lotili zelo previdno smo se raje hitro odpravili naprej. Makadam je postajal čedalje bolj grob, cesta pa je večkrat tekla točno po mejni črti. Tako smo se brez problema prebili do »malice«, kjer smo po klobasi in kruhu malce lažje poskusili še malo cvička.

Od tu naprej pa se je začelo. Za ogrevanje smo se zapeljali v pol odprto vrtačo, kjer so se pričeli poskusi prebitja na vrh. Ker je bila trava močno poležana od snega je predstavljala kar velike težave in kot prvi se je ob huronskemu tuljenju V8 povzpel na vrh Cveto. Neuspešnih poskusov je bilo kar nekaj, Samo si je premišljeno ogledal napake drugih in se potem elegantno prebil na vrh. Joža pa se je odločil za bolj hitro varianto z zaletom in na vrhu močno priletel v skrito jamo, ki ga je precej pretresla.

Prijetno ogreti smo se spustili v hosto, kjer nas je čakal nepričakovan test. Ker smo zgrešili pot smo morali obračati na z listjem debelo nasutih gozdnih tleh, kar je povzročalo kar veliko težav in nekaj malega porivanja. Cveto je staknil prvo bojno rano in tako mu sedaj izpušna cev štrli na levem boku kar močno na cesto. Vrnili smo se na od erozije tako močno poškodovano cesto, da je bilo potrebno kar precej spretnosti pri manevriranju, saj bi padec v kakšen kanal hitro pomenil hude težave. Za potrebe snemalcev je Cveto malce tudi »zdrsnil« v enega od večjih kanalov, ostali pa so jih raje obšli. Neverjetno dobro se je držal edini Freelander, k čemur je odločilno pripomogel Miha z svojimi izkušnjami ter mehak teren, kjer ni bilo posledic občasnih podrsev.

Iz gozdov smo se vrnili na travnike, kjer smo se na naše presenečenje lahko vozili po deviški travi in uživali v mehki vožnji. Med zelo zahtevnim spustom v vrtačo (cca 30º) je vodilna Toyota pobrala zgornjo plast šote in naredila mehke »grbine«, ki so premetavale naše Landije sem in tja. Franci je imel z svojim Defijem še dodatne težave, saj mu je menjalnik vrglo iz prestave in se je odpeljal samo »na bremze«, kar je bil precej spektakularen prizor, kjer ni manjkalo koles visoko v zraku ! Poučeni z tem primerom smo se lotili spusta bolj premišljeno in celo Freelander je prišel dol brez vklopa HDCja.

Tako smo končno pridrajsali v zidanico, kjer nas je gospodar postregel z novim cvičkom,  gospodinja pa z popečenim kruhom, maslom, doma narejenim tartarskim biftekom, pecivom in sadjem. Fino smo se okrepčali in ko se nam je rdečica vrnila na lica smo se odpravili proti Kostanjevici na Krki.

Fantje so nam pripravili še eno »bližnjico« skozi hosto, kjer pa nas je resnično presenetilo veliko podrto drevo. Vrnitev vzvratno v klanec in obračanje je bila za prve štiri skoraj prezahtevno zato je gospodar zidanice stekel po motorno žago in ko se je vrnil je s spretnostjo profesionalnega gozdarja razžagal veliko drevo na prafaktorje, ki smo jih hitro pospravili iz ceste in se odpravili naprej. Spet smo se vozili po nedolžnih travnikih ( z dovoljenjem lastnika, da ne bo dvomov v Kodeks!) in uživali kot otroci.

Ko se je pričelo temniti smo prišli v Kostanjevico in se poslovili od prijaznih gostiteljev. Ker je bilo že precej pozno smo preskočili ogled kostanjeviške jame in se zapodili proti domu.  Čestitke Andreju in ekipi za odlično organiziran in zahteven offroad, ki pa je bil tudi zelo udoben in neškodljiv za vozila. Upam, da ga bomo lahko naslednjo leto ponovili !

Marjan Cukrov

 PS: V nadaljevanju še nekaj slik z izleta!