NANOS THROPY 2003

(21.09.2003)

Pa smo prišli do prvega "tradiconalnega" izleta v klubski zgodovini. Spodbujen z dobrimi odzivi na lanskoletni izlet na Nanos se je Igor lotil raziskovanja še bolj odročnih in zahtevnejših poti od Verda proti Nanosu, kar vse je pripeljalo do 5 uradnih klubskih in nebroj Igorjevih samostojnih trasiranj na tej relaciji. Že po opisih smo videli, da je Igor v zadnjem času gledal preveč Camel Trophy kaset in da se pripravlja zelo resen offroad, kar se je pokazalo tudi v uradnem nazivu NANOS THROPY 2003. Zaradi vsega tega so v nedeljo, 21.Septembra doma ostali Freelanderji, prikazalo pa se je rekordno število reduktorsko gnanih vozil 4x4 z značkami Land Rover. Struktura je bila; 1x Range Rover classic, 2x Discovery, 2x SIII 109, 3 x DEF 110, 6 x DEF 90 , 1 x RAV4.

Že ob 7h smo se dobili na Dolgem mostu in se precej zaspano po megli odpravili proti Verdu. Igor nas je takoj zvlekel v ozko, strmo in z visokimi kamenji posuto gozdno cesto, kjer so takoj zapeli reduktorji in ponekod tudi zapore diferencialov. Proti vrhu se je temu pridružila še rosna trava, kar je tistim z slabimi gumami že povzročalo malce adrenalina, Milanu pa odlične pogoje za fotografiranje. Igor ni popuščal in pot je postajala poleg prej opisanih težav še prav neprijetno poraščena. Z nekaj ustavljanja in lovljenja smo se vsi prebili skozi in čakali, kaj vse naš še čaka.

Pri Lomu se nam je pridružil še Adam, ki je na trasi do planote nad Strmco dokazal, da se tudi Jota lahko, kar dolgo pelje zraven. Po precejšnjem majanju in gozdarjenju smo končno prišli na odprto pod hrib Lipovec kjer smo bili nagrajeni s fantastičnim pogledom na oddaljeni Nanos in toplim jesenskim soncem.

Tu smo malce pomalicali, za cmoke v grlu pa je tokrat poskrbel Aleks, ki se je v slogu Hillclimberjev opravil proti vrhu 1005m visokega Lipovca. Nekje pod vrhom ga je v največji strmini (baje tudi do 50 st.!!) zmanjkalo in pričel je z vzratno vožnjo, ki je od spodaj delovala sama po sebi grozljiva, Aleks pa jo je še začinil s "prepovedanim" manevrom bočnega obračanja, kar smo gledalci že ocenili za "zdaj se bo pa prikotalil v dolino", "hej, saj bo iz 90-tke naredil kabriolet". No, nekako mu je zneslo, verjamemo??, mu da je vedel kaj dela in da zgoraj ni bilo tako grozno kot je izgledalo od spodaj. Ker je šel v prvem poizkusu samo s 4x4 in v prvi prestavi, bi v drugo z zaporo diferenciala in vklopom reduktorja mogoče uspel prevoziti še tistih 20 m do vrha. Kar mu pa jasno nismo pustili. Še dobro, da ga nekateri nismo prav fino prebutali. V hribu in v dolu jo je tako na (veliko!) srečo odnesel brez praske.

Igor je svetoval Adamu in najlepšemu Discotu, da je naslednji odsek (Giro di Strmca) preveč grob za njiju in gledajoč svoja popraskana lepotca sta se rade volje odpravila po obvoznici. Mi pa po obronkih hriba v najsurovejšo obliko notranjskih gozdov, kjer kraljujejo ostre skale, podrta debla in gosto grmovje.

Pot je vodila gor in dol, preko ostrih skal, nad pobočji prepadov, kjer nas je pomirjala edino gosta poraščenost ("prav daleč se ne bi kotalili..") ter skozi gosto vejevje, ki je neusmiljeno šibalo sicer vsega hudega navajene Landije. Nekaj vej in skal je povzročilo manjše bojne rane, hudega pa ni bilo. Na lepi poseki smo se srečali s "obvozničarji", ki pa smo jih kar takoj poslali na novo obvoznico (kjer so si pot utirali tudi z motorno žago), saj je bil pred nami najtežji odsek, ki ga je nekaj dni prej strasiral Cveto.

Tokrat je bilo res zelo tesno, tako da so predvsem 110ke potrebovale nekaj pomoči z usmerjanjem, na zahtevnem vzponu preko grušča pa je Cveto vsakemu podelil nekaj nasvetov. Vsi so zmogli brez večjih zapletov, tako da nam je preostal praktično samo še zaključni turistični vzpon na Nanos. Ker smo pravilno ocenjevali, da bo v tako lepem vremenu poln planincev, smo se v skladu z kodeksom odpovedali vzponu na vrh in se odločili za vožnjo do kmečkega turizma Abram.

Tam pa tudi neverjetna gužva in srečanje z Adamom, Čabo in Janezom. Zato smo se posedli kar v travo, nekateri srečneži tudi za mize in poplaknili ves prah, ki smo ga požirali na poti na Nanos (in tega ni bilo malo).

Otroci so si lahko ogledali medveda, ki ga ima gospodar zaprtega v precej veliki kletki, odrasli pa smo kot vedno modrovali o tem in onem ter se nato vsak po svoje odpravili proti domu.

Kot zadnji so se odpravili Primož T., Milan, Cveto, Stef in Igor ter se na poti domov ustavili še na pivcu v Logatcu. Svoje Defije so parkirali na pločniku tik ob cesti, ko se je mimo pripeljal - in kot se spodobi potrobil in poblendal - bel Defender 110 s celjsko registracijo in značilno rumeno črno obrobo na zadnjih vratih. Janez J. ali se ti kaj kolca? Cmok v grlu?

Kakorkoli, Nanos Thropy se je razvil v najzahtevnejši izlet kluba in mu preti da bo postal tradicionalen, zato komaj čakamo naslednjo jesen, ko naj bi bil še boljši, zahtevnejši, atraktivnejši. Čestitke Igorju in pomočnikom, naslednje leto pa se zopet vidimo. Še prej pa bomo malce potrenirali, kajne?

Txt: Marjan Cukrov & IL

PS: Še posladek za tiste, ki imate ADSL ali druge hitre linke. Spodaj je 5 filmčkov od 5-15MB, do 30 sec!

1. Vstop v Giro Di Lom (8.3MB)

2. Nadaljevanje Giro di Lom (35st. naklon, ob prvi vožnji je bilo vse zaraščeno, 9.6MB) 

3. Preboj nad Strmco (zadeva je bila izsekana v grmovju, da se sploh da naprej, 9.7MB)

4. Spust do Studenega (tu nekje smo na trasiranju "odvitlali" skalo, ozko, strmo, 15.6MB)

5. Nadaljevanje spusta (tu se pot že položi, vendar še vedno trese, 5.97MB)