Po precej zahtevnem trasiranju teden dni prej se nas je v nedeljo 23.3.2003 dobilo na Dolgem mostu celih 10. Vzrok precejšnji odstotnosti na drugače krasen sončen dan je bila epidemija gripe, ki je pokosila kar nekaj klubskih družin. Tako smo se zapodili proti Postojni; angleška sekcija Andy&Stef v SIII 109, Manca&Rok kot nova grosupeljska sekcija v SIII 109, Il presidente v LR 90, Igor DEF 110, Aleks DEF 90, Primož J. DEF 90, Eco turing sekcija (Cveto M. in Primož T.) z dvemi DEF 90 in Cukrovi v Freelanderju. V avtomobili je sedelo tudi nekaj otrok, ki so predvsem spominjali očete do kje se lahko gre ! Na avtocesti nas je ujel še Marko M., starosta Počka in kluba (po stažu!) na žalost še v Subaruju.

V Rakitniku smo se zapodili skozi neprijetno grmovje, preko železnice (z varovanjem !) in na prvi zahtevnejši odsek. Ta je vodil kar direktno čez hosto in grmovje, tako da sva se mu z Markom velikodušno odpovedala na račun obsežnega poliranja. Počakala sva pri drugem testu - spustu in vzponu v pravo vrtačo. Vzpon je bil res strm (45 st.+), kamnit, a na srečo kratek in je služil kot dober trening ponovnega speljevanja ali pa vzratnega spuščanja. Neverjetno, kakšen naklon, pa LR enostavno spelje.

Po tem smo se odpravili proti Velikemu vrhu. Freelander je šel bolj naokoli in se izgubil, ostali pa bolj naravnost in se skupinsko zakopali v sneg in kamenje. Šli smo direktno iz rajona ciljev/kotanje na Veliki vrh, najprej po kamnitem srednje strmem kolovozu, nato po razdrapani poti, mestoma prekriti z debli in vejevji, dokler nismo prišli do krajše snežne zaplate. Tu pa problemi! Prvi je pričel s kompliciranjem Aleks in tudi na prigovarjanje ostalih nikakor ni hotel odnehati. En, dva poizkusa, ni šlo, tretjič ne, ...i to tako nebroj puta....na koncu pa se je le nekako pridrajsal čez sneg. Primož J. se mu je zvito smehljal, vendar ga je vsakršen smeh zapustil v trenutku, ko je bil on na vrsti. Bil pa je naslednji. Ni časa, niti prostora za komentiranje njegovih poizkusov. Brez komentarja, katastrofa, vendar se je dan že malce nagibal proti večeru, ko je Primož J.še zagnano napadal breg pred seboj (malce nakladam glede časa, ni toliko trajalo). Končno, celo in tudi njemu je čudesno nekako uspelo. Kaj pa ostali? No problem, vsi so prišli skoraj v prvem poizkusu. Pri vsem tem se je najbolj izkazala Manca za volanom SIII 109, kar je v „pravih decih" zbudilo bolj osredotočeno vožnjo, predvsem v vožnji na vetrovni Veliki vrh, ki smo ga člani KLRS složno zavzeli. Jasno, da je ob tem Manci pripadel huronski aplavz krdela „pravih decov".

Po kakšne pol ure lovljenja okoli Velikega vrha smo se le našli in naredili prvo resno pavzo. Andy je ponudil kot olje rjav orehovec, ki je namazal sklepe in poostril pozornost. Ob degustiranju tekočih zadev je bil Cveto proglašen za zmagovalca nagradnega vprašanja („Defender kot nov, Mercedes nevozen-blizu totalke") iz LROS-a in je iz tega razloga prejel 0,5l pokal Union, primerno ohlajen. Beseda je dala besedo in Primož J. se je nameraval odkupiti za slab vtis s tem, da je naredil še en krog okrog Velikega vrha. Ma ajde, naj mu bo, se je odkupil. Mora nas pa še peljati po tankovski poti do izhodišča.

Ker so nekateri že pričeli vleči na plano sendviče smo se odločili, da tu le preveč piha in da je bolje iti nazaj v zavetrje vrtače. Večina je šla za Primožem J. preko tankovske steze, kjer so temeljito umazali avtomobile na drugače kot smodnik suhem Počku. Ja pač ni šlo drugače, določeni deli so bili suho neprevozni. Luže pa nikjer niso bile globje kot nekaj deset cm. Vprašanje kaj je nekaj?

Freelander je zamudil zadnjo priložnost da se izkaže, saj se je spet izgubil med iskanjem vrtače v kateri pa smo si potem uredili vsaj lep piknik. Pavza je bila temeljita, pojedli smo vse zaloge, popili kar je bilo v prtljažnikih, otroci so se pretepali in lovili, očetje pa modrovali kako bi bilo če bi bilo ....

Igor nas je na koncu povabil „samo" na ogled proge, kjer je bila lansko leto tekma za državno prvenstvo v Hard Off-roadu, kar se je izkazalo za najzabavnejši del vseh izletov v zadnjem letu dni. Pred nami se je našla globoka skalnata luknja s kakšnim meter globokim blatnim jezercem (10x4m). 

Po temeljitem ogledu so se začele provokacije (Cveto: Vse tole dosedaj je bilo samo ogrevanje, kdaj bo šlo zares? Igor: Na, pejd čez tole lužico!), ki so se končale s čiščenjem terena za Cvetotov poskus. 

Navkljub temeljito opravljenem delu se je zdelo da Cvetotu ne bo uspelo, saj bi moral vsaj 5 metrov prevoziti z enim kolesom po blatnem jezercu. Za sovoznika se je prijavil Aleks, kar je bila pogumna odločitev, saj bi moral v primeru obtičanja do kolen v blato. Cveto se je lotil proge počasi, natančno in vsem nam pokazal kako se vozi - ne na silo, ampak z najmanjšim rizikom in hitrostjo odločno čez vse ovire! Požel je gromek aplavz vseh prisotnih. 

To je opogumilo tudi Primoža J. ki se je z sovoznikom Primožem J. (ne ni napaka, ampak Primož J. že ve!) lotil zadev podobno kot Cveto. Le na ključnem delu so se pokazale večje izkušnje Cvetota saj je Primoža jezerce kot v Podvodnem možu potegnilo vase in grdo nagnjen je obstal, se nagnil v levo in se počasi začel pogrezati! 

Tokrat se je izkazal Andy, ki je med sondiranjem globine že prej padel v jezero (slišalo se je „čof") in je še enkrat pogumno zabredel do kolen v blato ter privezal avto na Cvetotovega Defija. Vrvi so se napenjale, škripale a vendarle zdržale in Primož je bil na varnem - še en gromek aplavz !

A to še ni bilo vse - Cveto se je odloči poiskusiti tudi v obratni smeri. Prebil se je pred zadnji skalni vzpon, kjer pa mu je zadnje kolo padlo v vodo in konec ! Tokrat je Igor privlekel verigo, ki smo jo pripeli na Boštjanovega LR 90, ki je rutinsko potegnil Cvetota iz nezavidljivega položaja.

Vznemirjenja torej več kot dovolj zato smo se počasi odpravili proti domu. Pot je vodila mimo Avio Puba na postojenskem letališču, kjer si je vsaj Andy zaslužil kaj toplega, ostali pa kaj tekočega zato smo se zaustavili in ob Guinessu uradno končali izlet.

Izlet je bil tokrat brez ogledovanja znamenitosti in kulinarike zato pa toliko bolj prvinski - Beyond the limits. Vsi Land Roverji so ostali nepoškodovani, kar pomeni, da smo jih gnali po pameti ter z občutkom. Verjamem pa, da smo poizkusili samo 1/2 tega kar naši 4x4 resnično zmorejo.Vse čestitke pa Cvetotu in Primožu za pogum in hvala za brezplačno lekcijo kolegom.

Tudi naslednji izlet na Gorenjskem bo podoben saj bomo razkopavali kamnolom, potem pa pridejo na vrsto tudi bolj izletniško razpoloženi člani. Takrat pa upam, da bo tam kakšen Discovery, katerih sekcija se bo morala odkupiti za borno udeležbo na zadnjih izletih.

PS: Vsi naši izleti so napovedani v reviji LAND ROVER ENTHUSIAST.

Spisala: Marjan Cukrov, Igor Loborec

Foto: Večina Rok Zrnec, ostalo Andy Hunt, Primož Jarc, Primož Trontelj,.....  

več fotk