TUNISDAKAR1998

TUNIS - DAKAR 1998

Milan Pajk / Tunis- Dakar, januar-februar 1998

Pozimi leta 1998 sva se s prijateljem Rankom Novakom, z mojim takratnim Patrolom GR, pridružila skupini, ki se je v organizaciji francoske agencije Mondia TT Adventure lotila enomesečnega potovanja, ki so ga poimenovali La Croisiere des Sables, ali po naše križarjenje po pesku. Zakaj agencija? Zato, ker težko dobiš resnega sopotnika z avtom za tako dolg čas, obenem pa se zmanjšajo problemi z libijsko vizo, ki je danes tako ali tako ne moreš več dobiti individualno, pa še obveznega vodiča ti naprtijo. V Genovi se je tako zbralo 7 dvočlanskih posadk, od katerih sta dve nemški žal ostali, na libijski meji v Tuniziji, ker je od izdaje njihovih viz potekel več kot en mesec. Tam ne pomaga nobeno pregovarjanje. Meja je mučna, vse gre počasi, nihče ne govori kakšnega znanega jezika. Kupiš njiihove tablice, njihovo zavarovanje, hočejo carnet de passage ( okoli 30.000 sit pri AMZS ). Vse to odtehta cena nafte, ki je 8 sit/l. Menjava denarja poteka na črnem trgu v Tuniziji, ob cesti proti meji. Ne pretiravajte s količino, ker ni za kaj zapraviti.

Pot je imela dva dela. Tunis - Agadez in Agadez - Dakar. Prvi se je začel po asfaltu : Tunis - Tripoli - Sabha. Tam se je na prvem pesku razsul francoski vodič Roland, ki je svojega starega Rangea spremenil v kabriolet, tako da smo ostali le še francoski par (oče in hči) z toyoto 70, dva francoza s toyoto78, zdravnik Philipe s prijateljem v defenderju 110 (Tdi) in midva. Roland je postil razbitino v Germi in se je presedel k lokalnemu vodiču v toyoto 60. Ta nas je vodil skozi južni del Libije : Murzug - Al Katrun - Tajarhi ( zadnja črpalka, potem 750 km nič), do Tumuja, na meji z Nigrom. Ena sama bela ploskev dokaj trdega peska vse do obzorja, kjer se da voziti tudi preko 100km/h, ni pa najbolj pametno. Vozil je brez GPS, na sonce, najbrž pa pozna že vsak kamen. Šele pred mejo, pa vse do Madame je kakšnih 200 km kamnite piste, potem pa do Dirkouja spet bolj mehko, vendar brez vseh problemov. Dikou je vojaška baza, kjer nafto prodaja legenda vseh saharskih vodičev, Jerome. Naprej do Bilme je še vidna pista, potem pa se vse obrne proti zahodu, v približno 700 km samega peska puščave Tenere, mimo Fachija in L'arbre du Tenere, do Agadesa. Ponovno nič problemov, pnevmatike ( Mud-Terrain BFGoodrich so zakon!) spuščene na 1.5 atm v visokem pesku in 2.0 v mešanem terenu . Nekaj problemov je imel "tubib" z 110, delno zaradi preveč naloženega avtomobila ( magnolina, preveč rezerve goriva, trije v avtu), še največ pa zaradi cagave vožnje. Teorija je zelo preprosta. Običajno v tretji prestavi z maksimalnim navorom in čim bolj mehko. Kritične točke z zaletom, sicer pa enakomerno. Vsi smo imeli plošče za pesek, pa niso bile potrebne. Še najbolj je koristila "profi" črpalka za zrak, ki jo je imel ugrajeno Fred na toyoti 78. Iz Francije se je odpeljal s 1000 km na števcu.......

V Agadezu, ki je še vedno najlepše puščavsko mesto, spet hladno pivo, dobra hrana, obenem pa konec lepe vožnje. Piste, od tu naprej, vodijo skozi grmovje, orientacija je izredno težka, ker Nič ne vidiš, različnih luknjastih poti pa kolikor hočeš. Veliko je prahu tako, da nismo več vozili skupaj. Malo tudi zato, ker smo se imeli zadosti. Do Niameya smo prišli skozi obupno makijo v dveh dneh in se tam končno spet umili v dostojnem hotelu, kjer pa so mi na dvorišču razbili stransko šipo. Odnesli niso nič, šipa je bila za 35.000 sit v dveh urah spet na avtu. Ceste skozi Parc d'Arly so skoraj prehitre, tako da hitro spoznaš, da gredo amortizerji h koncu. Živali ne vidiš kaj dosti, ker vse pobegnejo pred hrupom kolone terencev.... Potem spet na severozahod do Ouagadouguja, glavnega mesta Burkine Faso. Tam je Philipe zamenjal sovoznika z svojo ženo in hčerko, ki sta prileteli iz Pariza, tako, da so bili v defenderju že štirje. Da se niso zgrizli, je pomagala klimatska naprava.

V naslednjih dveh dnevih smo skozi Pays du Dogon prišli do Gaoja na obrežju reke Niger. Tu so se naše poti razšle in se sestavile šele v Dakarju. Z Rankom sva sama vozila izjemno lepo pisto do Tombouctuja, ki je bolj mističen, kot lep, potem pa zelo slabo izbrano varijanto preko delte Nigra do Moptija. Razdalja sicer ni velika, bilo pa je razmeroma veliko vode, tako da je pri prehodih rečnih korit zalivala pokrov motorja, kar je bilo končno usodno. Avto smo sicer spravili iz reke, tudi motor je vžgal (dobra stara klasika), je pa potem vse do konca nagajal vžig razadi pregorenih ogrevalnih svečk. Pred aprilom je bolje voziti severno od Nigra po suhi pisti, ker se sicer človek več ukvarja z avtom, kot s potovanjem, razen če to ni bistvo takih avantur. Ves ta del Malija, med Bamakom, Gaojem, Tombouctujem in Moptijem je tako lep, da bi lahko samo tam potoval cel mesec. Malo bolj previdno in z glavo seveda.

Časa ni več ostalo kaj dosti. Vsega skupaj tri dni do Dakarja, ob tem da smo na lepote Senegala lahko kar pozabili. Nismo pa vedeli, da nas čaka še najhujša preiskušnja : pista Bamako - Kayes. Skale, polmetrski prah, reke, grmovje, popolna izguba orientacije in eno samo uničevanje avtomobila. Kar se mene tiče, po tej pisti, nikoli več. Amortizerji so bili že davno mrtvi, naši živci na koncu, pa vendar. Freda in kolega sva ujela prav na tej grozljivki, vse ostale pa na zadnji večer potovanja v istem hotelu, ki sva si ga izbrala za prenočišče. Tudi Afrika je majhna. Po enem dnevu Dakarja smo šli spet skupaj na večerjo, si pokvarili želodce in oddali avtomobile v pristanišču. Na Charles de Gaulle smo prišli zgodaj zjutraj, na srečo imajo čista stranišča, avtomobili pa so prišli skoraj mesecu dni za nami v Marseille. Moj je, po nujnem servisu, zdržal pot do Ljubljane.

Zaključek bi bil takle: Nikoli več tako hitro, bolj počasi pa kadarkoli spet. Skupaj smo prevozili 12.000 km, od tega čez 5.000 km res prave piste. Vse je stalo 8.000 EU za dve osebi in avto, vključno s trajektom Genova -Tunis, letalsko karto Dakar- Ljubljana in kontejnerjem za avto Dakar- Marseille. Malo ali veliko? Kdo bi lahko presodil?

Nekaj spoznanj: Amortizerji zdržijo največ 2.000 km, potem njih je treba menjati. Na streho, če sed le da, ne nalagaj nič. GPS, z razliko od dobrega kompasa, ni nujen, si pa z njim manj živčen. Ne pretiravaj z dodatnim gorivom, ker se ga dobi v vsaki vasi, če ga znaš poiskati. Nikoli več kot trije avtomobili in manj kot dva!!, predvsem pa vozi počasi, ker to ni rally in nad teboj ni helikopterjev, ne mehanikov z rezervnimi deli, ko se zvečer ustaviš. Če se le da, potuj brez agencije in z lastnim avtom, ki ga dobro poznaš. Spanje v avtu odpade, ker je za resno potovanje tam že preveč opreme. Šotor je čisto v redu, ker živali, vsaj v Sahari, ne težijo. Obvezno dve rezervni pnevmatiki, zračnice, tudi če pnevmatike tega ne potrebujejo, ker se jih brez tega, z nule, ne da napolniti. Resna električna zračna tlačilka.

In za konec: Pravi terenec zdrži mnogo več, kot si lahko misliš! Ob vsem tem, se Afrike ne da zamenjati za nič na svetu. Pa čeprav greš samo v Maroko.