GLOBOKI DOL

(14 in 15.06.2003)

Po zelo tihem tednu na LROS in FORUMU, kar se tiče klubskega piknika v Globokem dolu, je le prišla težko pričakovana sobota popoldne. Katka in jaz sva štartali prvi, seveda ne po roadbooku, in se  pripeljali ravno za prvi Ecotouring, v katerem sta sedela Cvetka in Cveto. Na mestu piknika postavljen šotor, kamp stoli, veeelika hladilna torba, avta pa nobenega. No, kmalu smo ugotovili, da je to Janezova oprema, ki prišel je že pred nami, si postavil tabor in odšel še enkrat prepeljat progo za nedeljsko vožnjo.

V začetku smo bili kar malo zaskrbljeni, koliko jih bo v soboto sploh prišlo, potem pa presenečenje!Če odštejem še en naš avto - Forward control z Boštjanom in Matevžem, smo jim v naslednji uri komaj vsem sledili, tako so navalili; še en Ecotouring s Primožem, pa gospod Janez z Anžetom z enim RR-klasikom, za njim  Jani z Natašo in Anjo ( iz iste hiše)  še z enim RR-new, pa Samo in  Maja, pripeljal se je tudi Rok in bil takoj deležen očitajočih vprašanj » Kje imaš pa Manco??«, sledila sta Mateja in Primož, vsi skupaj pa so ugotovili, da še dobro, da so imeli s seboj pivo, s katerim so »podkupili« domačine, da so tako sploh prišli do Globokega dola, kar je pomenilo, da jim z Janezovim načrtom ni zneslo. Seveda se je s svojim legendarnim Willysom in svojo družino pripeljal tudi naš gostitelj Drago, ki se je spomnil učinkovitega načina, kako zavarovati že precej veliko travo na veliki jasi ob našem taboru. Enostavno je po celem robu postavil table z napisom »MINE« in problem je bil rešen. Tudi Igor je ob Marku  pripeljal s seboj za cel avto družbe in vzdušje je naraščalo. Tisti, ki smo nameravali prespati, smo si še pred nočjo pripravili naša »prenočišča«. 

Samo se je domislil, kako bi si lahko krajšali čas in je na bližnji bukvi naredil gugalnico iz vlečnih gurten, škopca in nekaj mornarskih vozlov. Pri gugalnici je bila stalno vrsta, tako otrok kot tudi malo večjih.

Ko smo bili vsi zbrani, nas je JJ presenetil z veliko zadevo, za katero se je izkazalo, da je pravi žar in vsi smo navalili v hladilne torbe po vso možno prehrano, ki spada na  piknik in že je prijetno zadišalo daleč naokoli.

Po dobri večerji, ko se je že začelo nočiti, se nam je pridružila še Manca s kolegi in tako smo ob raznih debatah nadaljevali z našim druženjem. Medtem so si otroci, trdno odločeni, da medved ravno to noč pa že ne bo prihlačal naokrog, začeli pripravljati svoje postelje kar ob ognju. Počasi so se poslovili Igor in njegova družba, tudi Mateja in Primož sta nas na žalost zapustila, ostali pa smo kramljali dalje, seveda ob podpori hladnega in malo manj hladnega pivička in ostalih dobrot. Kmalu pa smo dočakali pravi šou program , saj so otroci ugotovili, da je Primož ravno prav razpoložen za razne norčije. In kar naenkrat se je začelo čaranje, pa petje, vsaj podobno je bilo petju, ostale vragolije, zraven pa smeh v neizmernih količinah. Počasi, ampak vztrajno so se začeli poslavljati eden za drugim in odhajati v »tihe trave«. Tudi Primož se je le stežka odločil in nas zapustil in  par nas je ob tabornem ognju in glasbi iz Samovega avta obkolilo ogenj in nadaljevalo sproščeno zabavo.

Že zelo pozno zvečer, oziroma bolj natančno zgodaj zjutraj, smo ugotovili, da se nekaj zelo bliska med krošnjami, kmalu je že tudi zagrmelo, tako da smo na hitro pospravili in umaknili hrano in ostalo »navlako« ter jo skrili pred morebitnim dežjem. Na koncu sta se po dolgem oklevanju poslovila še Samo in Maja, ostali pa vsak proti svojemu šotoru. In ravno dobro smo zaspali, že zaslišim nekaj, kar je pomenilo le eno -  začelo je deževati. Hitro pokonci, dva otroka z vso opremo v en šotor, druga dva v drug šotor, in končno smo uspeli zaspati.

Naslednje  jutro nas je pričakal dež, ki pa je na vso srečo pojenjal, počasi smo lezli iz svojih brlogov, otroci so kljub našim priporočilom, da bi ta veliki zjutraj radi malo pospali, takoj vžgali težko in za nas predvsem glasno debato in sledilo je popolno prebujenje ob kavici. Malo smo morali zbrisati klopi in mize od nočnega dežja, in že smo se zopet zgnetli ob ognju, tokrat vsak s svojo palico, na koncu katere so bile nataknjene razne dobrote za zajtrk.

Seveda je bila glavna debata, kdaj naj bi začeli z težko pričakovano vožnjo po knjigi poti.  Janez je že prejšnji večer s pomočjo otrok  popravil nekatere podatke v načrtu, in po strokovnih ogledih so se na vožnjo prvi podali Manca in Rok s kolegoma. Po par minutah sva jim sledila midva z Boštjanom in polnim avtom otrok, za nami pa še Jani in Nataša z Anjo in Katko. Na žalost pa se je izkazalo, da smo bili mi trije tudi edini avtomobili, ki smo sploh šli na vožnjo. Medtem ko nas ni bilo, je JJ pripeljal še Barbaro, pridružil se nam je še Adam z družino in svojo tako znamenito Joto in pa Tatjana z Borisom, katerima so se v vožnji z Toyoto Landcruiser prav do tabora pridružili še Mokorelovi. ( Iz normalne gozdne ceste je treba zaviti dol na ozko, strmo vlako – cesto za spravilo lesa- med vožnjo je treba paziti na razne kamne in skale, ki še malo otežujejo vožnjo, in ni potrebno posebej poudariti, da se torej v Globoki dol ne da drugače kot z jeepom, traktorjem ali v skrajni sili peš).

Očitno je nedeljsko vroče sonce vse ostale prepričalo, da je dosti bolje v prijetni družbi v senci dreves klepetati, kot pa se spet nekam voziti in tako je večina natisnjenim roadbookov ostala nedotaknjenih.

Sledilo je kurjenje žara in ponovitev rituala od prejšnjega večera, kar se hrane tiče, potem pa nekam bolj umirjena in kar malo zaspana debata.

Medtem smo izvedeli še eno presenetljivo novico, da Samotova 90-tka stoji na Uncu na nekem parkirišču, na njej pa posledice bližnjega srečanja s travo in zemljo. In ker je Samo Janezu javil, da prihaja po avto, smo počasi pospravili tabor, nato pa v raznih kombinacijah do Unca, kjer smo si ogledovali Samotov avto (na srečo se ni pripetilo nič hujšega) in se končno vsi zadovoljni in polni lepih vtisov ter z obljubo, da se drugo leto spet dobimo na istem mestu, odpravili vsak na svoj konec.

Erika Mulec

Foto: Janez Jureš in ostali