PAKLENICA 2003
(10. - 12.10.2003)
OFF-ROAD PAKLENICA 2003 "DANAS PENJEM, SUTRA STENJEM"
No, koncno smo se zmenili in odšli na prvi klubski organizirani izlet v tujino. Bilo je nekako takole:
V petek 10.10.2003 smo se ob 16:00 na Turjaku zbrali Marjan, Primož&Mateja ("voda puta") ter jaz z ženo Alenko in sinom Markom. Sveto in Branka sta se na pot odpravila že zjutraj, enako Matija in Ines, ki sta startala iz Rogaške Slatine. Cveto je zadnji hip odpovedal udeležbo - angina je bila pač močnejša. Ostalo nas je 5 = 3 + 1 + 1.
Večerja v Hotelu Rajna Rojstni dan št. ???
Primož nas je vodil preko Gotenice in Kočevske reke do mejnega prehoda Brod na Kupi, od tu pa proti Delnicam, kjer smo se peljali skozi "gozdarski kvart", kjer naj bi mrgolelo Defenderjev, mogoče tudi ex Milanov vranec. Na žalost v tem času ni bilo niti enega. Po stari cesti smo zavili proti Rijeki in po dobre pol ure še v smeri Crikvenice. Na Jadransko magistralo smo prispeli v trenutku, ko se je počasi pričelo mračiti, tema nas je ujela nekje pri Senju. Nato pa se je vleklo in vleklo, mimo Jablanice, do Karlobaga. Od Karlobaga do Starigrad-Paklenice pa še ena ura za mene mučne vožnje po razdrmani ovinkasti cesti. Več kot 50 km/h na nekaterih delih ni šlo, avto se je preveč nagibal. Primožu pa je šlo bistveno hitreje, zato je odhitel naprej, da naroči večerjo.
V ozadju Tulove grede Zelena Zrmanja
Utrujeni od vožnje ob 21h prispemo na naš cilj - Hotel Rajna, Starigrad-Paklenica, kjer smo deležni prijaznega sprejema s strani našega gostitelja Marina Marasoviča, Land Rover entuzijasta, lastnika belega Defenderja 110 300tdi, olivnozelenega LR 109 SII in še dveh LR-jev - kot pravi - "za rezervne djelove".
Zrmanja 2 Poziranje nad Zrmanjo
Posedemo se za mizo, kjer nas čaka ekskluzivna večerja - ribja supa, delfin (v bistvu velik zubatac na žaru), škampi, vse skupaj začinjeno z odličnim "bilim vinom". Markca je pot tako zdelala, da se ni dal motiti in je zaspal kar na dveh stolih. Odrasli smo pa praznovali Alenkin rojstni dan, ki ga je dodatno popestril Marin s posebej pripravljeno torto in velikoooooo svečo. Kaj češ, leta so tu! Koliko? Bonton pravi, da se o tem pri ženskah ne govori! Upoštevajmo ga. Sproščen klepet in zabava ob kozarčku dveh, treh se je nadaljevala čez polnoč, ko smo nekako ugotovili, da bi bilo dobro malce počivati - Marin nam za jutri (danes!) pripravlja naporen offroad. Vsi smo dobili še offroad majčke, nakar nas je kar odneslo v posteljo.
Grupna pred Tulovimi gredami Res lep kanjon
Sobota 11.10.2003 zjutraj. Pričakal nas je obilen zajtrk, nato pa po komandi v konvoj. Ker je bila to ena prvih takšnih turističnih aktivnosti na Hrvaškem, je Marin organiziral pravi medijski pomp. Tako nas je spremljala ekipa HTV, novinarji lokalnih časnikov in kolega Vinko, ki je snemal reportažo za udeležence.
Še ena grupna, zadaj prepad Stojimo zaradi odpadlega auspuha
In okrog 9h se je kolona v razporedu - Marin & HTV & LR109, njegova žena Josipa & 4 sinovi & Defender 110, Primož & Mateja & Defender 90, Marjan & Freelander SW, Matija & Ines & Freelander HB, Sveto & Branka & Discovery 300, Igor & Alenka & Mark & Defender 110 - odpravila proti prvemu cilju - razgledni točki nad kanjonom reke Zrmanje, kamor smo prispeli po dobrih 20 minutah vožnje.
Ovinek & Ines & Novigradsko more Nad tunelom Sv.Rok
Kanjon reke Zrmanje. Biser narave. Mesto, kjer so snemali Winnetuja ter še kar nekaj Karl Mayevih del. Enkratno. Se postrojimo, poslikamo kar se da, kratka pavza. In že gremo dalje, proti Tulovim gredam.
Tulove grede 1 Tulove grede 2
Po kolovozu se peljemo nazaj do asfalta, mimo famozne zapuščene tovarne glinice pred Obrovcem, nato v križišcu zavijemo v levo - smer tunel Sv.Rok in Tulove grede. Asfalt se nad novo AC ter tunelom konca, nadaljujemo po makadamu. Na ovinku druga kratka pavza, fotkamo.
Stop za 2WD Začetek kamnitega kolovoza
Nadaljujemo po makadamu do Tulovih greda, kjer je bila frontna linija za časa hrvaške vojne. Mine levo in desno od poti, vendar tudi opozorilne table. Držimo se ceste in ne "izlazimo iz kola".
Kolovoz proti "marendi" Gremo po lažji poti
Po dobrem kilometru zavijemo na kamnit kolovoz v zanimivo pokrajino. Tu je že dobro vklopiti reduktor, ni pa nujno. Vsekakor pa je 4WD nujen. Snemalec Vinko je svojega Fiata pustil na ovinku ter vožnjo nadaljeval na strehi Josipinega Defenderja. Po res zanimivem skalnatem svetu smo se tako pripeljali na razgledno točko nekje nad Malo Paklenico, v višini okrog 1000 mnv.
Vinko na strehi, kdaj bo film? Še dva spusta in en vzpon pa pavza
Sledila je "marenda" - pršut, slani sir, olive, prepeličja jajca, kava, pivo, vino,....enkratno, famozno. V daljavi v dolini pa divji konji, "ničija last", se podijo po prostranstvih Velebita. Kot divji zahod!
Marenda nad Malo Paklenico Marin secka pršut
Marin nas priganja, da gremo dalje, ker je proga še dolga. Zanimivo, vozimo se že vsaj 1 uro, pa nikjer žive duše, vasi, naselja. Čista divjina. Pri nas bi v tem času nabasal vsaj na dve vasi in 5 kmetov z vilami.
V daljavi divji konji!!! Žeja je večna, je hišica nesrečna
Peljemo se mimo uničenega tanka, nakar se pričnemo spušcati na severno, gozdnato stran Velebita. Malce po gozdnih cestah, celo lužah ("ovde kažu lokve") nato sledi oster zavoj v desno na komaj vidni kolovoz, nazaj proti morju. Svet je tu podoben našemu Nanosu. Tu in tam kakšno drevo, v glavnem pa travniki in skalovje. V ozadju celo "RTV odašiljač"! Sledi kratka kava pavza. Sonce nežno pripeka, zato se nekateri že malce utrujeni uležemo v travo, otroci norijo, ženske klepetajo, moški debatirajo. Kar še bi poležaval, pa je treba naprej.
Sveto pred "minsko tablo" V ozadju sesut tank
Po kolovozu prečkamo travnike, se spuščamo v vrtače, vozimo preko prelazov dokler nas pot ne pripelje do enkratnega kraja. V ospredju ravni, zeleni travniki, v ozadju 100m visoke, deviške skale, tu in tam osamelci - tako leseni kot kamniti. Jasno - pavza in obvezno fotografiranje.
Pokrajina ala Nanos Kava pavza
Sledil je še spust v dolino, ki je bil na nekaterih mestih kar strm. Tako smo dosegli glavno cesto Zadar - Gospič, ki pa smo jo takoj zapustili in se spustili v dolino reke Zrmanje.
Kolovoz v divjini 20 km naokrog ni žive duše
Po dobrih 10 minutah vožnje pa zopet biser narave - slapovi reke Zrmanje. Neverjetno. Več ali manj smo se vozili kot po kamniti puščavi, vmes delno makija in podobno mediteransko rastje, kar naenkrat pa vse zeleno! Prečkamo lokalni železni most in prispemo na prostor, ki nam ga je Marin pripravil za piknik. 50 metrov stran pa do 5m slapovi in zanimiva delta reke. Med slapovi so majhni otočki, na katerih je ne vem kdo postavil kamnite hišice, mline. Danes zapuščeno, pa vendar enkratno, zanimivo, "neviđeno".
Lovimo konvoj Vidno navdušenje
Omamljajoče dišave iz žara prebudijo naše želodce. Hej, lačni smo, pravijo. Nema problema. Takoj v naslednjem trenutku se miza že šibi pod težo velikih količin "kremenatlov i janjetine". Želodčki zadovoljni, nekateri mogoče kar preveč. Zraven sodi žlahtna kapljica, odlično domače "bilo vino". Ekipa HTV snema intervjuje z nekaterimi od nas. Otroci skačejo okrog, kakor stari ženicki pobegli kozlički malce višje v hribu. Počasi se mrači. Z ženo greva pogledati še v Zadar, kjer sem pred 18 leti 15 mesecev služil takratni domovini (Zračna luka Zemunik Donji), ostali se vračajo v Starigrad.
Pavza na "odbitem" kraju Matija& Ines in kamen-osamelec
Sem mislil, da smo bližje Zadru, pot se kar nekako vleče, ni konca. V temi prispemo v Zadar, sledi en giro z avtom okrog starega dela mesta, nato pa takoj nazaj. Malce se lovim, preden najdem pravo pot, tako da po AC preko Masleničkog mosta okrog 20h le dosežemo naš hotel.
Več kot 100m skale "usred ničeg" Spust do asfaltne ceste
Kratek počitek in že drvimo na večerjo - pa mi vegetarjanci še krementale nismo dobro prebavili. Večerja (rižota z morskimi sadeži) je potekala ob nežnih zvokih dalmatinskih pesmi. Glasbenika z kitaro & mandolino je Marin najel izključno za nas! Bravo Marin! Primož in Mateja se poslovita, ker imata še nekatere opravke v Sukošanu, ostali še malce poklepetamo, nato se kar prijetno utrujeni odpravimo spat. Lep dan, carpe diem!
Slapovi Zrmanje Ali je kaj trden most?
Nedelja 12.10.2003. Zopet obilen zajtrk. Matija in Ines se poslovita - v planu imata ogled Zadra, kjer še nista bila. Ostali se nabašemo v Land Roverje in odpeljemo tista 2 km do vhoda v Nacionalni park Paklenica. Danes bomo namreč imeli planinski izlet.
Parkiramo za pic-nic Se malce bašemo
Zopet nostalgija po starih časih. Pred 15 leti in 30 kilami sem tu poplezaval. Spomini na preplezane smeri kot so Mosoraška, Šaleška, Karabore, Brahmova so še danes shranjeni nekje v kotičkih mojih malih možganov. (Žena pravi, da velikih - glede na vse dogodke zadnje čase - sploh več nimam! ). In še atomski bunker. Pa je bil res tajen, saj sem svoje čase hodil 2 metra stran od vhoda, pa se mi sanjalo ni, da je kaj takšnega tu. Za nepoznavalce - Kompartija je še v Yugo ćasih dala izgraditi super tajen in dobro varovan bunker za najvišje predstavnike oblasti, za nenadomestljive. Po pričevanju domačinov je izgradnja potekala v največji tajnosti - nihče ni vedel kaj se tam gradi, vstop v sotesko je bil prepovedan. Delalo je tudi do 1000 delavcev. In so imeli kaj, saj so v živo skalo dolbli tunele, dvorane, zagotavljali stalno oskrbo z vodo,..ipd. No, na koncu je bil vhod zakrit z eno veliko skalo - so očitno brali Ali baba in 40 razbojnikov - sistem Sezam, odpri se!! Danes je bunker odprt za obiskovalce (šele 2 meseca!!), notri je fotogalerija krajinskih slik Velebita, kar smo si seveda ogledali. Otroci so pa noreli po vseh teh skrivnih prehodih in se odlično zabavali.
Slapovi Zrmanje 2 Slapovi Zrmanje 3 - lepo, a?
Marin nam je pripravil še eno presenečenje. Kdor je hotel, se je lahko na bližnji skali preizkusil v prostem plezanju, jasno z varovanjem. Ni vrag, sem dejal, 110 kg gor ali dol, ampak tole poč bom pa že preplezal. Saj ni dosti višje od 20m, težavnost pa do 4. Svoje čase, njega dni,...ipd...sem zmogel do 6b+! Bo že šlo. Pa ni šlo. Plezalni pas namreč. Obseg mojih "trebušnih mišic" je bil bistveno večji kot obseg pasu. Prav, grem pa samo na štrik okrog pasu. Gremo, kamera. Malce zadihan prispem do polovice. Hej fantje in dekleta, za to stvar je treba imeti kondicijo, zares! Ko se delno oddahnem, nadaljujem in po malce muvanja pridem čez najtežji del ter nato na vrh. Zmaga!!
Mlini na otočkih Svetotov intervju za HTV
Očitno inspirirana z "lahkoto mojega gibanja" v skali se za poizkus odloči še žena Alenka. Ji kar dobro gre, edino na polovici ugotovi, da bo energijo potrebovala še za planinski del izleta. Zato jo spustijo na tla.
Mularija "na robu" Večerni pogled z mosta nad Zrmanjo
Če sta šla ati in mami, grem pa še jaz, si misli še ne 5 letni Mark. Skozi plezalni pas kar pade, zato je deležen dodatnega varovanja v obliki gurtne in vponke + spremstvu nenavezanega atija do prvega težjega mesta. Sledi bingljajoč spust na tla. Ni kaj, smo pač outdoor family. Markcu sledita še dva Marinova sinova, vendar na vrh balvana prileze samo 110kg dedec!
Gremo nazaj v Hotel Rajna Samo za nas - kitara&mandolina
Jasno, po hudem naporu mi je žena nudila prvo pomoč v obliki konzerve Uniona. Uh, kako paše. Bi še, pa ni več. Pa še naprej moramo. Tako se počasi vzpenjamo proti Aniča kuku, kolona se malce porazdeli. Otroci spredaj, nekteri zadaj, drugi v sredini. Mark se pusti malce nositi. Tako brez prevelikih naporov pridemo do gozdarske koče, kjer nas čaka gril, žar. Kremenatli i kobasice. In kot pravi hribovci nekateri cuknemo "lozu". Da se ne prehladimo. In kot pravi hribovci nekateri cuknemo "ožujsko". Da se ne prehladimo. In kot pravi hribovci nekateri cuknejo "bilo vino". Da se ne prehladijo. Potem pa še kavo pa še kaj. Celo Jamnico!
Po daljšem premoru podkrepljeni z antiprehladnimi sredstvi nadaljujemo pot do planinskega doma. Piše 20 minut. Pridemo v pol ure. Smo na višini 490 mnv. Gužva, polno ljudi, Mark dobi žig na roko, vmes pade v vodo, do kolen premočen se počasi odpravlja za starši, ki gredo v dolino.
Vhod v NP Paklenica Od tu dalje je treba peš
Nazaj grede klepetamo, otroci norijo in točno ob 15:30 dosežemo parkirišče. Marjan, Sveto in Branka se poslovijo in gredo nazaj v Ljubljano, naša družinica pa na pivo v hotel Rajna, kjer se Mark podkrepča še z čokoladnimi palačinkami. Še besedica dve z Marinom o dodatni opremi za Defenderje, naj gumah, kako in kdaj se koristi zapora diferenciala, in že je ura pol petih. Čas za odhod. Pot je dolga. Sledil je še "srdačan pozdrav do iduče godine" ter hop za volan. Nazaj po jadranski magistrali do Rijeke, nato na mejni prehod Rupa (tam smo videli lepe policijske Defenderje 110, jih hoteli fotkati, pa niso dovolili! Ej, ej, pajkani, pajkani), do Pivke, na AC v Postojni, še kratek postanek na Lomu in ob 21:30 smo bili doma. 5 ur vožnje.
Atomski bunker Galerija - razstava v bunkerju
Naslednje jutro ostanem dopoldne doma in gledam na HTV 1 - Hrvatska dobro jutro. In res - objavljen je bil prispevek iz Zadarske županije - Offroad na Velebitu. Zadevo posnamem, jo je za cele 3 minute.Za podlago pa dobra muzika - Tina Turner & Steamy Windovs. In že študiram, kako bo drugo leto.Kajti, Offroad Paklenica 2003 je bil dejansko enkraten in sproščujoc vikend izlet. Kdor je letos manjkal, mu je lahko žal. Kakor pravi geslo Camel Thropy-ja: ONE LIFE. LIVE IT. Jaz še dodajam - NOW.
Do viđenja 2004!
Igor Loborec
Paklenica 2003
Že od pomladi naprej je Primož Jarc omenjal nekega landlavorja iz okolice Paklenice, ki se je ponujal za organizacijo offroada v divjini Velebita. Zaradi obilice že prijavljenih izletov smo navezali prve kontakte z g. Marasovicem iz Starigrada pri Zadru šele konec poletja. Po uvodnih pogovorih smo glede na želje clanstva dogovorili, da bi to moral biti vsaj tridnevni izlet z raziskovanjem divjine Velebita, ogledom znamenitega nacionalnega parka Paklenica in vrhunsko kulinariko Dalmacije. Navkljub precej intenzivni reklami se nas je 10.Oktobra na izlet odpravilo "le" 5 landijev s desetimi clani na krovu. Vzrok slabši udeležbi so bile nepricakovane odpovedi in pa verjetno na prvi pogled precej visoka cena celotnega paketa.
Štirica? v balvanu Alenka se ne da zlahka
Tako smo se po razlicnih poteh pripeljali do naše "baze" Hotela Rajna v Starigradu ; Sveto & Branka s Discoveryem 300 Tdi, Loborcevi z Defijem 110, Primož & Mateja z Defijem 90, Matija & Ines z Freelanderjem HB in jaz s Freelanderjem SW. Pricakal nas je lastnik in motor družinskega hotela g. Marasovic, ter njegova lendija - Serie IIA, let. 68 in Defi 110. Po dolgi in ovinkasti poti smo bili vsi sestradani in v pricakovanju solidne vecerje že gledali proti pripravljeni mizi. Sledila je kulinaricna lekcija, ki je ne bomo dolgo pozabili; ribja juha, škampi na buzaro, orjaški brancin ("delfin", kot je fascinirano nekdo izjavil), nepogrešljiva blitva s krompirjem, poobedek, domace belo vino iz Krka in še kaj. Po vecerji smo zapadli v debato ter dogovorili plan za naslednji dan. Vsi smo dobili majice z napisom Offroad Paklenica 2003 - "Danas penjem sutra stenjem" in kratko predavanje o zanimivostih mimo katerih se bomo jutri vozili. Najvecja lokalna znamenitost so seveda lokacije, kjer so v 70 letih snemali filme o Winnetuju in ki še danes privlacijo množice oboževalcev predvsem iz Nemcije. Ker je bil to tudi za g. Marasovica prva organizacija takšnega izleta s katerimi namerava razširiti svojo turisticno ponudbo, nas je opozoril, da nas bo jutri spremljala snemalna ekipa HTVja in da bomo morali dati tudi kakšen intervju cemur seveda nismo nasprotovali.
Pas je malce prevelik Sveto&Branka gledajoč Aniča kuk
Naslednje jutro smo se zbudili v cudovito miren soncen jesenski dan. Ker smo pricakovali dolg dan smo se za vsak slucaj krepko najedli obilnega zajtrka in se zunaj postavili v vrsto za odhod. Kamere so zabrnele in kolona 7 landijev (in dveh snemalcev) se je odpravila proti kanjonu reke Zrmanje, kjer smo si ogledali najznamenitejše lokacije iz filmov. Tisti, ki smo odrasli ob branju Karla Maya smo bili seveda malce bolj ganjeni od tistih, ki so brali druge knjige (ali stripe). Tam se nam je primerila tudi edina okvara, ko je na Serie IIA odpadel nosilec izpušne cevi, vendar jo je Primož s strokovnim improvizatorskim prijemom popravil kot bi mignil.
Pavza pri gozdarski koči S seboj smo imeli tudi GRS - rdečko
Opogumljeni s statisticno verjetnostjo, da se nam pa zdaj ne sme nic vec primeriti, smo se odpravili po stari avstroogrski cesti preko vhoda v novi tunel Sv.Rok, proti najslikovitejšem delu Velebita - Tulovim gredama. Cesta je bila zgrajena za casa Frana Jožefa in je predstavljala dolgo casa edino pot iz celine v Dalmacijo. Še danes preseneca z svojo drzno in strokovno gradnjo in izjemnemu klubovanju casa.
Gremo proti planinskemu domu Cilj je dosežen - 1.30h hoje
Po daljši vožnji, ki ni predstavljala nobenih resnih naporov, smo le prišli v obmocje, ko so morali snemalci pustiti svoja vozila ob cesti in se vkrcati na landije. Cesta je postajala vse bolj groba, pokrajina pa velicastna. Na najvišji tocki smo se ustavili na "kavi", ki se je izrodila v novo kulinaricno presenecenje. G. Marasovic je iz prtljažnika potegnil dalmatinski pršut, paški sir v olivnem olju, slane srdele, olive, prepelicja jajcka, vloženo govedino, svež kruh, Marlot barique in na koncu tudi kavo. V daljavi smo opazovali divje konje (niste prebrali narobe) in ugotavljali, da je paški sir s pršutom dejansko najboljši na nadmorski višini preko 900 m.
Počitek pri domu.... ...in že se vračamo nazaj
Tako siti smo se vsedli v avtomobile in se odpeljali novim terenom naproti. Preko prelazov smo se spustili na liško stran in se vozili po prijetnih travnikih in redkih gozdovih in uživali v popolni samoti nedotaknjenih prostranstev. Ceste so kar zahtevne saj se prakticno nikjer ne da prestaviti v III. prestavo ali popustiti pozornost. V odsotnosti resnicno ekstremnih odsekov je bilo to zaradi izjemnih razdalj tisto najbolj naporno na tem izletu. Tam smo prevozili tudi nekaj vecji blatnih luž, ki so ostale po sneženju pred nekaj dnevi, kar je poskrbelo predvsem za bolj terenski izled landijev.
Tu se prične 15min spust do parkirišča Pogled na plezalce
Še enkrat smo se ustavili na kavici (res samo na njej) in se priceli spušcati proti glavni cesti Gospic-Zadar, ki je bila pred prebitjem tunela Sv.Rok glavna prometna žila Srednje Dalmacije. Po temeljitem pretresanju, ki je poskrbelo za usedanje vse hrane, smo se spustili vse do reke Zrmanje in v bližini krasnih slapov parkirali za piknik. Ekipa hotela Rajna je takoj pripravila žar, prispeli so novinarji HTV in priceli z intervjuji. Zopet smo "morali" jesti, tokrat nekaj bolj krepkega saj je bilo vendarle kosilo - vratovina, ramsteki, paradižniki ipd. so nas dokonca nasitili, tako da smo z svežim spominom na vcerajšnjo vecerjo skupno glasovali, da g.Marasovic nocoj ne pripravlja vecerje. Po svoje nas je razumel vendar je vztrajal da bo pripravil "samo" rižotico s morskimi sadeži za tiste, ki bodo prišli na vecerjo. Brez glasovanja smo se takoj strinjali s predlogom in uživali ob cudovito zeleni Zrmanji v katero je vsake toliko casa padel kakšen od številnih otrok (Marasovici imajo 4 mulce 3-10 let!).
Ne boš me slikal! Okrepčilo v Rajni, sedaj pa gremo!
Napocil je cas odhoda in po asfaltu smo se odpeljali proti Starigradu. Po kratkem pocitku so nas k vecerji zvabili zvoki dalmatinskih pesmi, ki jih je prepeval lokalni duet. Navkljub ne prav izraziti lakoti, smo z napetostjo pricakali rižotico, ki je opravicila visoka pricakovanja in ob dobrem vinu in glasbi poskrbala za odlicno vzdušje. Presenecenje pa so bile palacinke s marmelado iz kutin, ki je izjemna redkost tudi v Sloveniji. Ko sta se nam še pridružila za našo mizo glasbenika smo ob dobrem vinu in glasbi skupaj ugotovili, da ni nobenih resnih problemov med Slovenijo in Hrvaško in da se bomo cim prej vrnili v ta offroad raj na zemlji.
Drugo leto pridemo spet!
Zjutraj smo se odpravili na bolj turisticni del izleta v nacionalni park Paklenica. Kmalu po vhodu smo si ogledali do pred kratkim absolutno skrivno podzemeljsko mesto, ki so ga zgradili za potrebe jugoslovanskega vodstva koncem 40 let. Sedaj so v nekaterih prostorih galerija in muzej. Zunaj nas je že cakal inštruktor prostega plezanja s pripravljeno varovano steno. Igor se kot bivši zagnani plezalec ni mogel upirati skušnjavi, navkljub kakšnemu kilogramu vec kot pred leti, ko je še preplezal znameniti Anicin kuk, ki se je šopiril kakšen kilometer naprej. Ko je Alenka videla, da je mož zmogel steno in da se je spustil v slogu kakšnega Jamesa Bonda, se je tudi ona odpravila proti vrhu stene in jo preplezala brez vecjih težav. Seveda otroci niso smeli zaostajati zato je prvi poiskusil Loborcev Markec za njim pa še starejša Marasovica. Odpravili smo se naprej proti planinskem domu v Paklenici in obcudovali številne proste plezalce, ki so se že vzpenjali po neverjetnih stenah. Po kakšni uri intenzivne hoje smo se ustavili na "marendi", ki je mocno odstopala od klasicne planinske navade (sendvic in klobasa iz ruzaka). Po kavici in lozi je prišel na mizo paški sir in meso iz žara, tako da so nas ostali planinci opazovali z vidnim zavidanjem. Okrepljeni s energijo smo se odpravili še globlje v park in se pri Planinskem domu obrnili nazaj. Otroci so se šli skakanje cez potok in dva sta zopet koncala v vodi tako, da sta bila deležna "prostovoljnega" nošenja dobršnega kosa poti nazaj. Navzdol je šlo hitreje in na parkirišcu smo bili ob planirani uri za odhod. Poslovili smo se od Marasovicev in njihovih prijateljev, ki so nas spremljali, ter se vsak posebej in v svojem tempu odpravili proti Sloveniji.
Izlet je bil resnicno bogat z vsebino in uživanjem, tako za dušo kot telo. Priporocam ga vsem, ki si želite ogledati in prevoziti resnicno divje in nedotaknjene terene, zraven pa uživati ob morju in priznani kulinariki Dalmacije. Drugo leto verjetno ne bomo cakali na Oktober ampak se bomo odpravili tja že spomladi (nekateri pa verjetno še prej) zato spremljajte razpise izletov.
Marjan Cukrov
Foto: Matija, Marjan, Igor
Film: Primož & Mateja
Za posladek pa še štirje kratki - s telefonom posneti - filmčki, za katere dobite brezplačen SW za gledanje na tem naslovu http://www.nokia.com/support/phones/7650.
Domov |