BRDA 2004

Po lanskoletni uspešni ogledniški akciji Cveta in Samota smo v letnem načrtu za 2004 predvideli tudi organizirano udeležbo KLRS na tradicionalno največjem slovenskem offroad srečanju v Goriških brdih. Ker se je zaradi zaostrene pozornosti lokalnih in državnih organov zapletalo tudi organizatorjem Jeep klubu Brda je bil termin objavljen tik pred zdajci. Zaradi učinkovite reklame ter kar predolge abstinence naših članov kluba, ki je bila posledica iste pozornosti kot so jo bili deležni tudi kolegi iz Brd, se je v Brdih pojavilo rekordno število 21 landlavorašev. Zbor je bil 24.oktobra ob 6h v Ljubljani, kjer smo v trdi temi opremili avtomobile z posebej za to priložnost izdelanimi nalepkami KLRS – BRDA 2004.

Extra znak za KLRS by Rok Zrnec in zbor ob 6h na Dolgem mostu

Po skoraj dveh urah vožnje smo se privlekli na Dobrovo in se postavili v štartno vrsto. Glede na grozne zgodbe o tažavnosti proge se nas je 14 posadk vseeno tudi odločilo spoprijeti z vsem popolnoma naznano progo, ki je bil organizirana na osnovi 4 etapnega roadbooka. Prijavnina 15.000 SIT je bila na prvi pogled visoka, vendar se je, glede na organiziranost dogodka in oskrbo udeležencev, kasneje izkazala kot upravičena.

Pred startom je bilo prisotnih kar nekih 21? Land Roverjev - članov KLRS

	Na štartu so bili praktično sami hard offroadarji, ki so večinoma standardne Land Roverje pogledovali z neskritim skepticizmom – na čelu z tremi Freelanderji, ki so bili videti kot baletniki med gozdarji. Po štartu izpred ene največjih evropskih vinskih kleti v Dobrovem smo se zaradi neizkušenosti večine z branjem roadbooka (potne knjige) klubovci solidarno postavili v kolono in krenili avanturi naproti. Prva resna preizkušnja je bila 4 kilometrska ravninska preizkušnja med vinogradi in večjim potokom, kjer so se naredile globoke blatne kolesnice, ki so zahtevale zelo nežno nogo na plinu in občutek za vrtenje volana. Spopad Freelanderjev s prvim delom proge in Primoževo poplesavanje v blatu Še vseeno so zadki poplesavali sem in tja vendar v potoku ni na srečo končal nihče. Freelanderja pa sva pri tem kar nekajkrat popraskala s trebuhom po tleh vendar brez posledic. Naslednje večje probleme smo doživeli kakšne pol ure naprej, ko so se pričeli resnejši vzponi med vinogradi. Blata je bilo čedalje več, med njim pa so štrlele neugodne skale. Najprej je kolono ustavil Tomaž, ki je po daljšem “matranju” priznal, da se more svojega močnega Discoverya V8 še precej navaditi. Naslednji sem bil sam, saj je bil skalnati klanec kar preveč zahteven in velika skala na sredi me je ustavila. Spust nazaj, ponovna ocena najugodnejše linije in odločen napad. ToCi-ja nista nič "šparala" svojega konjička Freelander je na robu poti ujel nakaj potrebnih centimetrov višine, ETC je grizel, nakaj je ropotalo tam zadaj a klanec je bil premagan. Parkiram da si obe sklopki (motorna in visco) spočijeta, ter da spustim neučakane člane Offroad kluba Extrem naprej. Grem še pomagati Cirilu in Toniju v drugem Freelanderju, ki v drugem poskusu tudi sama prilezeta na vrh. Preverimo poškodbe podvozja – ki jih ni (!?) – in šibamo ujeti kolege, ki so se odpeljali naprej. Pot se nadaljuje z skalnato blatnim klancem, ki ga ni in ni konec, ko pa se končno zravna to zavede edino voznico na srečanju – našo Anico v Discotu. Malce preveč plina na rahlo nagnjenem blatnem terenu je bilo dovolj, da je v jarek naslonila moža in punci. Pa malce porivanja in sopihanja so bili zunaj, naprej pa je “raje” vozil Joža. Vmes so se naši bolj zagnani člani zapeljali še en krog, tako da smo se na prvem asfaltu zopet združili in naredili eno redkih gasilskih fotografij. Pogled na progo iz Tomaževega Discota in ena gasilska ob pavzi
	Po daljšem turističnem križarjenju smo se prebili do zadnje zahtevne preizkušnje, ki pa je bila omejena na samo ustrezno zmogljive terence. Sredi strmega in blatnega klanca sta bila dva ostra ovinka z visokimi stopnicami, kar je prepričalo polovico naše odprave da se odpove temu izzivu in se v spremstvu redarja odpravi na kosilo. Tomaž levo, Anica & Joža (modri Disco) in Marjan Cukrov pri drsenju po blatu

Na štartu so bili praktično sami hard offroadarji, ki so večinoma standardne Land Roverje pogledovali z neskritim skepticizmom – na čelu z tremi Freelanderji, ki so bili videti kot baletniki med gozdarji. Po štartu izpred ene največjih evropskih vinskih kleti v Dobrovem smo se zaradi neizkušenosti večine z branjem roadbooka (potne knjige) klubovci solidarno postavili v kolono in krenili avanturi naproti. Prva resna preizkušnja je bila 4 kilometrska ravninska preizkušnja med vinogradi in večjim potokom, kjer so se naredile globoke blatne kolesnice, ki so zahtevale zelo nežno nogo na plinu in občutek za vrtenje volana.

Spopad Freelanderjev s prvim delom proge in Primoževo poplesavanje v blatu

Še vseeno so zadki poplesavali sem in tja vendar v potoku ni na srečo končal nihče. Freelanderja pa sva pri tem kar nekajkrat popraskala s trebuhom po tleh vendar brez posledic. Naslednje večje probleme smo doživeli kakšne pol ure naprej, ko so se pričeli resnejši vzponi med vinogradi. Blata je bilo čedalje več, med njim pa so štrlele neugodne skale. Najprej je kolono ustavil Tomaž, ki je po daljšem “matranju” priznal, da se more svojega močnega Discoverya V8 še precej navaditi. Naslednji sem bil sam, saj je bil skalnati klanec kar preveč zahteven in velika skala na sredi me je ustavila. Spust nazaj, ponovna ocena najugodnejše linije in odločen napad.

ToCi-ja nista nič "šparala" svojega konjička

Freelander je na robu poti ujel nakaj potrebnih centimetrov višine, ETC je grizel, nakaj je ropotalo tam zadaj a klanec je bil premagan. Parkiram da si obe sklopki (motorna in visco) spočijeta, ter da spustim neučakane člane Offroad kluba Extrem naprej. Grem še pomagati Cirilu in Toniju v drugem Freelanderju, ki v drugem poskusu tudi sama prilezeta na vrh. Preverimo poškodbe podvozja – ki jih ni (!?) – in šibamo ujeti kolege, ki so se odpeljali naprej. Pot se nadaljuje z skalnato blatnim klancem, ki ga ni in ni konec, ko pa se končno zravna to zavede edino voznico na srečanju – našo Anico v Discotu. Malce preveč plina na rahlo nagnjenem blatnem terenu je bilo dovolj, da je v jarek naslonila moža in punci. Pa malce porivanja in sopihanja so bili zunaj, naprej pa je “raje” vozil Joža. Vmes so se naši bolj zagnani člani zapeljali še en krog, tako da smo se na prvem asfaltu zopet združili in naredili eno redkih gasilskih fotografij.

Pogled na progo iz Tomaževega Discota in ena gasilska ob pavzi

Po daljšem turističnem križarjenju smo se prebili do zadnje zahtevne preizkušnje, ki pa je bila omejena na samo ustrezno zmogljive terence. Sredi strmega in blatnega klanca sta bila dva ostra ovinka z visokimi stopnicami, kar je prepričalo polovico naše odprave da se odpove temu izzivu in se v spremstvu redarja odpravi na kosilo.

Tomaž levo, Anica & Joža (modri Disco) in Marjan Cukrov pri drsenju po blatu