NASKOK NA POČEK
(08.02.2004)
Nedelja, 08.02.2004. Prešernov dan. Slovenski kulturni praznik. Ga je treba primerno proslavit, zato se ob 8h na Petrolovi črpalki na Barju zbere sledeča srenja lavoristov: 5 x Defender 110, 1 x LR SIII 109, 2 x Defender 90, 2 x Range Rover Clasic, 3 x Freelander in 4 x Discovery. Kar pestra druščina. Vsega skupaj preko 30 duš.
Spust po prvem klancu... ......in prvi problem!!
V konj-voju z blazno hitrostjo 80km/h šibamo po AC proti Postojni, tam izstopimo, na levo proti letališču. Pavza, da se vsi na-beremo. Nato v Rakitniku dol s ceste, skozi vas, preko železniške proge in že smo na poligonu Poček.
Šibajoč do prvega postanka na tankovskim progi! A je to Ciril? Je! Bravo!
Pričaka nas malce megleno, niti ne pretoplo vreme, še kar razmočena zemlja s krpami snega. Od proge gremo po kolovozu do »naše strme« vrtače. Spodaj je še sneg, breg je že kopen. Sam se zapodim preko, večina mi sledi, na koncu še Disco, ki se je najprej prestrašil. Samo toliko, za prvi občutek, kaj se bomo danes šli.
Območje ciljev nam je zadalo nemalo težav. Pa vendar, tudi zato smo šli!
Nadaljujemo na levo v hrib, nakar sledi spust po hribu do glavne makadamske ceste na Počku. Vsi so uspešno, brez okvar (= prbitja podvozja v kakšno skalo) odpeljali navzdol. In nato končno na zgornjo tankovsko pot, ki se konča v območju ciljev.
Prve težave ima Disco, ki ga je bočno preveč potegnilo v blatno kotanjo. No vendar se z malce manevriranja zmuva ven. Tankovska pot je bila zelo idilična. Globoke tankovske kolesnice so bile mestoma zalite z vodo, ponekod so še ostali ostanki ledu in snega, blato pa je bilo tako ali drugače baš povsod.
Šibam kar preko, brez ustavljanja, do prve malce večje jase. In si mislim, da bo treba nazaj, ker bo 100% kdo nasedel, zabluzil. Predvsem mislim na Freelanderje, zaradi njihove višine. Potem pa folk kar prične kapljati. Najprej nekaj Defenderjev, nato Discoti, pa 109-ka, ko zagledamo Cirila v rdečem Freelanderju. Ni mogoče, poln Freelander, pa se takole pelje. Bravo. Mu ploskamo. Smo navdušeni. Kmalu za njim pride še Miha, nakar še Marjan – oba s 3landerjem. In celo Cveto je s svojim RR V8 (ki ga je šraufal do 2ure zjutraj!) prišel preko. Pavza.Prve debate o vtisih. Vsi zadovoljni.
Nadaljujemo do ruševin imenovanih Poček na območju ciljev. Mlako, v katero sem prejšnji teden zdrsnil obvozimo po desni. In se zdi, da je sedaj vse čisto enostavno. Tudi drugi del tankovske poti speljemo vsi, brez težav. Tu se obogatena z novimi izkušnjami in predvsem zmogljivostmi njunih 3landerjev poslovita Marjan & Miha.
Ostali nadaljujemo z vožnjo v kotanjo, obvozimo hrib Počkovec, nato pa v desno med šrapneli proti cesti. Tu pa prvi problemčki. Mokra zemlja, trave, sneg, skale in skalice nas kar zaustavijo za dobro uro. Pa še Andrej je zapeljal na šrapnel, ki mu je raztrgal gumo. Ostali od zgoraj opazujemo, kako se na Discotu menja guma ter kako Jože in Rok poizkušata preko zelo zlizanega dela. Ne gre in ne gre. Se spravim pomagat Jožetu in ko vklopim zaporo diferenciala defi z manjšimi težavami le nekako prekrevsla preko. Ja gume, gume bo treba menjati, Jože! Rok in ostali po dokaj musavem terenu (»šrapneli«) obvozijo zoprn del. Nekateri – Discoti & Urošev RR pa kar po glavni, skalni stezi. Ciril je predsem zaradi višine skal nekje na polovici obrnil in nas dohitel po obvozu. Na koncu VSI dosežemo cesto in kar nadaljujemo pravokotno navzgor, za Veliki vrh oz. 826m visoki Poček, na nekaterih zemljevidih. Tega dela letos sicer nismo strasirali, vendar nam gre dobro, odlično, zato dejmo probat.
In gre tudi po temu grabnu. Počasi se zbiramo na jasici po hribom Poček. Manjši zastoj povzroči Jože, ki tudi nekako prileze navzgor. Sledi mu Ciril v Freelanderju (A ni šel okrog??). Na enem mestu proba 2x, 3x, 4x – potem pa le pride čez in do jasice. Hude težave ne tem istem mestu pa prisilijo Braneta, da na svojo 110-tko natakne verige. Drugače ni šlo. Potem pa le. Discoti in RR, ki so spodaj gledali se odločijo, da gredo naokrog. Primož Jarc tudi, vendar v pravi smeri – pomeni, da je naredil še en krog. Brez težav za BFGoodrich MT. Enako je šlo bp tudi meni, ko sem šel v drugo. Gume, gume – 50 % vsega so gume!
Črna 110-tka ... ....in nasmejana Manca & Rok!
Ker nam je šlo tako dobro se odločim za kar direkten off road – po travcah na Poček, do križa. Skoraj vsi – Jože se je splašil – dosežemo vrh. Naskok na Poček je uspel. Z M A G A.
Zopet nas je presenetil Ciril, ki je po travicah in med kamni kar nekako priplaval na vrh. Piha, zato hitro nazaj na jasico, od tam pa na nasprotni hrib (Kamena gora, 1040mnv) – čg. In se je horda lavorjev kar eden ob drugem zapodila navzgor. Pa nismo predaleč prišli – je bilo premokro, pretravnato, presneženo, prestrmo za dane razmere. Pa še Cveto je skoraj doživel »majčkeno prevelik bočni naklon«. To pa zato, ker mu je odpovedala vodna pumpa, moč je padla in RR je kar zdrsnil bočno po bregu.
Utrinek z vrha - Poček Tako smo pospravljali malico - navada iz Maroka
»Odustanemo« in gremo po isti poti nazaj, kot smo prišli. Avio pub čaka. Razen jasno med šrapneli se ne bomo več vozili. Na kraju Poček za nazaj uberemo zgornjo varianto tankovske poti. Gre bp. Ko pridem do moje mlake se odločim, da grem kar direktnega, nobenega obvoza, avto je že tako ali tako full usran. Reduktor, tretja, gas in čof v lužo, špricne in sem že čez. Bp. Peljem kar naprej. Za menoj se v lužo vrže še Anže Mali z 90-tko. Pride čez vendar mu je plavajoči led razbil levi prednji žaromet in oba žmigavca.
Pejmo na un hrib čez, na vrh ! Ni šlo, ampak do tu pa smo le prilezli!
Čakava na jasici. Nakar telefon: »Igor, pridi, bo treba vitlat! Sem notri ostal in voda mi je zalila motor!!!« ….mi javka Rok. Obrnem, pridem do njega (»Samo, da mi ni počil blok!«), razvijem vitel in ga potegnem ven iz mlake. To pa ni dovolj, ker mora zadevo malce pošravfati in to na kakšnem bolj primernem mestu kot je tankovska pot. Zato ga navežem na 9m gurtno in on v leru jaz pa z vsem mogočim vklopljenim šibava nazaj po tankovski progi. Je letelo kot snete skire, sploh nisem čutil, da za seboj vlečem še eno gajbo od 2 ton. Pa po lužah not, pa ven, pa gor, pa dol. Gor grede nisem toliko teral, tokrat pa tudi malce iz štosa, češ se bo Rok vsaj enkrat peljal kot se spodobi. Rok pa cvikal, ker mu bremze niso delale in je lahko 109-tko usmerjal samo z volanom, brez bremz, ročne, dodajanja in odvzemanja plina. Srečno (»nisva sesula nobenega drevesa, tudi na ovinkih ne«) sva tako prinorela do makadamske ceste, potem sem se pa le skuliral. Počakamo še ostale – in po dolgem času so le pričeli prihajati. Če bi bila dirka - 100% z Rokom zmagava!! Sva bila vsaj 5 minut hitrejša od ostalih. Prava naveza!!!
Rok je not padu! "Sam da mi ni šu blok!"
Naslednja točka – Avio pub. Nekateri gredo čez štreko, nekateri skozi Prestranek in midva z Rokom tudi. Tu ga vlečem bolj elegantno in lepo in mogoče prav zaradi tega nekajkrat povozi gurtno. In kot ponavadi sem tudi tokrat zgrešil odcep za Avio pub (takoj za ovinkom!!), tako, da je bilo zopet treba direktno preko travnika.
Šiba julka po tankovski! In zopet na makadamu!
Lavoraši se nabašemo v pub in ob raznih tekočih zadevah modrujemo o današnjih doživetjih. Medtem pa Rok zunaj oživlja svojega kadavra. Ključ 17, 27, kladu,…nekaj sname, potolče, očisti svečke, in….mrcina vžge. Super, se pravi ne bo škode. Nato še v prtljažniku skuha pasulj z domačo baso, ki ga pojemo kar na havbi njegove 109-ke.
Ura je 16:00, kar je po planu konec izleta, zato napodim domov še vse tiste, ki nikakor niso hoteli oditi. Do naslednjič pa lep pozdrav!
Igor Loborec
Film:
1. Divja vleka 2 tonske gajbe po tankovski poti (cca. 8 MB)