C E R V I N I A  2 0 0 4 

(Inter - Nacionalni Zbor Italjanskih Land Roverašev)

   Festival di Cervinia, Italy 2004

Mednarodni zbor Land Rover-jev

Avtor: Ciril & Igor (delno)

Foto: Igor in ToCi OffRoad

Kakor mnoge druge države, imajo tudi v Italiji ljubitelji Land Roverjev svoja srečanja. V dolini Aoste, točneje v Cervinii, znanem smučarskem središču blizu tromeje s Francijo in Švico, visoko pod Matterhornom, klub AOSTA VALLEY LAND ROVER CLUB vsako leto prireja mednarodno srečanje FESTIVAL DI CERVINIA.

Za vsak pravi Land Rover klub, ki da kaj nase, se spodobi, da se udeleži takega srečanja, zato tudi Klub Land Rover Slovenija tam ni manjkal. KLRS smo zastopali: Janez in Barbara z Defenderjem 110, Igor in Andrej prav tako z Defenderjem 110, Cveto in Natalija z Range Roverjem classicom, Peter z družino z Discoveryjem ter Toni in Ciril s Freelanderjem.

1. dan, petek 16.7.

Na pot smo se odpravili (razen Bardenovih, Petrove družine, ki nas je kasneje ujela na kraju dogodka) v petek, 16.7. ob 5. uri zjutraj izpred Petrolove črpalke na Viču v Ljubljani. Vsi polni elana in pričakovanj smo se s polnimi rezervoarji v manjšem konvoju odpravili na pot. Igor, kot duhovni vodja, in Andrej sta vozila prva, za njima Cveto in Natalija, nato ToCi-ja (brata Toni in Ciril), na repu konvoja pa Janez in Barbara. Na Fernetičih smo dotočili do vrha in smuknili čez mejo.

Tankanje na Fernetičih

Po slabi uri vožnje po avtocesti cca 50 km pred Benetkami pa že prvi zastoj zaradi prevrnjenega tovornjaka. Čez dobre pol ure je kolona stekla, tako da smo se z blazno hitrostjo ~2 km/h končno začeli premikati. Po približno desetih minutah polžje vožnje smo peljali mimo kraja nesreče in promet se je zopet sprostil.

Gužva pred Benetkami

Pot smo nadaljevali skozi Benetke in šibali s hitrostjo 130 km/h proti Milanu. Približno 50 km pred Milanom pa prve težave. Freelander je kar naenkrat začel cukati in izgubljati moč. Po kakšnem kilometru je bilo cukanje vse močnejše, tako da sta mi Igor in Cveto ušla. Janezu, ki je vozil v konvoju za mano, sem z vsemi štirimi nakazal, da je nekaj narobe. Ker pa sva oba s Tonijem malce panično gledala, kje bo prvo SOS počivališče in nisva Janezu dala nobenega znaka z roko se je začudeno odpeljal naprej. Končno: SOS počivališče, kjer sva se ustavila in takoj ugasnila avto ter začela gledati pod pokrov motorja. Med tem ko zaskrbljeno ugotavljava, kaj bi lahko bilo narobe, pokličem Igorja in mu razložim, kaj je narobe. Zmeniva se, da naju počakajo na prvi bencinski črpalki. Po petih minutah se odločiva, da se odpeljeva naprej - kar bo pa bo. Čez približno petsto metrov pa sta naju čakala Janez in Barbara v senci mostu. Ko sva še Janezu razložila kaj se dogaja, je takoj posumil na črpalko goriva. Medtem pa me je že poklical Igor in obvestil, da nas čakajo na črpalki slabih 10 km naprej. Do črpalke sva pripeljala brez problema. Ker so ostali ta čas že dotočili in si že odprli hladno pivo, smo tam naredili krajšo pavzo.

Servis v dolini Aosta 

Po pavzi smo nadaljevali pot proti Cervinii. Po približno 100-ih kilometrih so se težave ponovile, vendar ne tako izrazito kot prvič - avto je namreč »trokiral« samo takrat, ko sem močneje pritisnil na plin, kar je kazalo na to, da imava probleme z dovodom goriva. Tako sva tako rekoč v »štant gasu« prevozila še kakšnih 100 km. Potem pa je prišlo tako daleč, da je avto crknil in ni hotel več vžgati. Morala sva se navezati na Janeza, ki naju je nato odvlekel do prvega izvoza z avtoceste, kjer so nas ostali potrpežljivo čakali. Odločili smo se da avto povlečemo do bližnje bencinske črpalke.

Prihod v Cervinio

Tam smo poskušali rešiti težavo. Janez je predlagal, da odpremo pokrov črpalke za gorivo ToCi-jevega freeja in preverimo ali lahko kaj postorimo. Za dostop do črpalke je bilo potrebno popolnoma izprazniti prtljažnik in zadnjo klop, ker je le-ta pod njo.

Poziranje G4

Ko je Janez odstranil cev, ki povezuje črpalko z »ajnšpricom«, je iz nje pritekel bencin kar pod pritiskom. Na podlagi tega smo sklepali da je črpalka OK in da je za težave gotovo kriv zamašen filter. Problem je bil samo v tem, da nihče od prisotnih ni vedel kje bi ta filter lahko bil. Medtem ko smo »desci« šraufali sta dekleti izvedeli za mehanika, ki ni bil daleč stran. Na lov za mehanikom sta se odpravila Cveto in Barbara, ki edina zna italijansko. Ker sta odkrila dve mehanični delavnici smo se odločili za obisk pri bližnji. Čeprav je bila delavnica zaprta smo se odločili, da počakamo do dveh, ko naj bi se končal odmor za kosilo. Med čakanjem smo za pomoč klicali še na Summit Avto, kjer pa nam niso znali pomagati, češ da morajo avto priklopiti na tester. Ker do pol tretje ure ni bilo nikogar, smo se odpravili k drugemu mehaniku.

Takole izgleda za promet zaprti del Cervinie

Ta je bil pripravljen pomagati in je predlagal testno vožnjo, kateri sta se pridružila Toni in »prevajalka« Barbara. Glej ga zlomka: avto je deloval brezhibno. Po nekaj kilometrih vzpenjanja, v stilu našega Vršiča, je serviser predlagal naj vozi še Toni, ker je verjetno mislil, da ne zna vozit na enak način kot midva. Po še nekaj dodatno prevoženih kilometrih je freelender deloval odlično, zato so obrnili in se odpeljali nazaj v dolino. Mehaniku smo se zahvalili za prizadevnost in odpravili cilju naproti. Njegova pomoč je bila brezplačna!

Cervinia ali Matterhorn

Po približno 50 km smo zavili z avtoceste in nadaljevali pot proti Cervinii. Po nekaj kilometrih vzpenjanja pa so se težave ponovno pojavile. Ker sva za nepravilno delovanje motorja krivila visoko temperaturo in s tem povezano pregrevanje centralnega računalnika, smo se odločili za daljši postanek. Po dobri uri hlajenja motorja smo pot nadaljevali vse do približno 15 km do cilja, kjer se je trokiranje ponovno pojavilo. 

Na večerji  

Cervinia - zaselek malce pod 2000 m.n.v. nas je pričakal v dokaj sprejemljivem vremenu - delno oblačno, vsake kvatre malce dežja. Spotoma smo tu in tam srečevali kakšnega LR-ja, vendar o hudi gneči ni bilo ne duha ne sluha. Očitno smo prispeli med prvimi. Med čakanjem na ToCija smo si ogledovali prizorišče srečanja. Bilo je ogromno asfaltirano parkirišče, široko do 100m, dolgo nekajkrat toliko. Vse skupaj pa obkroženo z malimi šotorčki, kjer so nekateri prodajali LR opremo. Za 5 Eu si lahko dobil originalno Camel Thropy nalepko, flisi in klobuki so bili precej dražji. Nekaj štantov se je še postavljalo, G4 LR-ji so pozirali pred nekim šotorčkom. V šotoru AVLRC smo opravili prijavo, plačali štartnino (40Eu?), malce pokramljali nakar odhiteli rezervirati sobo. Iskali smo (pripravljalo se je in tudi napoved je bila dež + bili smo brez šotorov!) najcenejšo varianto, ki naj bi bila do 20 Eu /osebo - nočitev + zajtrk. Smo bili pa vseeno prepozni, ker je bil najcenejši hostel že poln. Zato pa je bilo v centru nekaj po 30Eu - in ni bilo slabo. Od parkirišča pa do centra je nekih 500 m in ko smo se vračali na zbirno mesto - do ToCijev - se je utrgal oblak, padala je celo toča. Uh, še dobro, da imamo sobo.

Ciril pije, grize, je odlično švicarsko sirovo juho

 Družbi sva predlagala naj nadaljujejo pot brez naju. Med »kosilom« sva razmišljala o vrnitvi domov, vendar sva po dobri uri vseeno nadaljevala pot v zamišljeni smeri. Po petih kilometrih se je zgodba ponovila. Da se nisva obrnila 10 km pred ciljem in odšla razočarana domov, je zaslužna celotna družba. 

Jutro drugega dne

(Ja valjda jih ne bomo pustili sama oditi, saj sta komaj prišla! Kakšno kalvarijo lahko pričakujeta, če nameravata sama prevoziti tistih 700km do doma! Jok, bomo šli skupaj nazaj, da vaju bomo šlepali, če bo treba. Sedaj si pa privoščita vsaj dan, dva relaxa, potem pa gremo vsi skupaj domov)

Gremo po progi 

Po naju je prišel Janez z namenom, da naju potegne do tabora, če bo treba, vendar je freelender vžgal v prvo in naju nato brez težav pripeljal v tabor.

Gužva na poti je bila kar velika, tako, da smo šli zelo počasi 

Ker se je pripravljalo na dež, so se naši »taborniki« odločili za hotel, midva pa sva vztrajala pri taborjenju.

Igor je šel tu kar direktno - od črnega do belega 

Po krajšem posvetu sva se vseeno odločila, da se prijaviva na »festival«. Po uspešni prijavi in relativno uspešni postavitvi šotora, sva si privoščila manjši počitek. Kar na enkrat, pa se pred najinim šotorom pojavi črn disko iz katerega naju začne pozdravljati mladenič v slovenščini. Po parih sekundah mi je kapnilo, da je to Luka, Petrov starejši sin. Povabila sva jih na skupno večerjo, vendar so jo odklonili, ker so si morali poiskati hotel. Ostali smo se dobili na večerji, ki ni bila samo odlična ampak božanska.

Dvometrski zameti

Po večerji smo šli na krajši sprehod po naselju nato pa spat.

2. dan, sobota 17.7.

Zbudila sva se malo pred sedmo uro zjutraj v čudovit sončen dan.

Samo KLRS se je timsko spajsal tu preko in potem še po melišču navzgor 

Na parkirišče - zborno mesto - se pripeljemo po zajtrku in to ne preveč zgodaj. Tam pa šok. Včeraj še vse prazno, danes pa na stotine LR-jev. Prevladovali so Defenderji & serije (ocena kakih 700 komadov), sledili so Discoti (200?), nekaj Freelanderjev (50?) ter Range Roverjev (nad 100, so pa od Classicov do najnovejših "glanc novih" RR-jev, skupaj okoli 100?). Res neverjeten pogled - to mora videti in občutiti vsak LR entuzijast.  

Tudi po takšnih kamnih je bilo treba 

Pri zajtrku v hotelu, smo sklenili, da freelenderja pustiva pred šotorom in se offroad-a udeleživa kot sopotnika, Toni se je pridružil Cvetu in Nataliji, jaz pa Igorju in Andreju. Ta čas pa je družina Berden že šibala po offroadu. Mi smo se na offroad odpravili okoli desete ure zjutraj.

Klanec je terjal dva poskusa za Cvetota

 Najprej smo se motali v gužvi, kjer so se Italjani očitno nameravali prešteti. In to tako, da so parkirali eden zraven drugega na površini nekaj nogometnih igrišč. Organizatorji so opazili, da nismo I (ZA), zato so nas usmerili kar na progo.

Trial, del proge, skrajno levo je start 

Odločili smo se za najdaljši možni krog pripravljene proge, ki je imel ~20 km offroad-a. Do prvega postanka, kjer smo kot kakšni Japončki slikali vse živo okoli nas, smo se dobesedno samo vozili.

Super opremljeni Disco - brez problemov skoraj povsod 

Ko pa smo prišli na višino, kjer ni bilo niti trave, pa se je začelo. Ker smo večinoma vozili po cestah za vzdrževalna vozila smučišč (katera so v glavnem defenderji), smo neprestano gledali, kje bi se dalo malo »krajšati« pot. Ko se je ponudila prva priložnost sem Igorja shecal, da je namesto malo okrog po cesti zapeljal naravnost po manjšem melišču. Ker pa je bilo kamenje razrahljano, se je defender ravno pod vrhom vkopal. Pri poizkusih speljevanja pa je prednji konec avta le zdrseval navzdol. Ker je bilo že kar nekaj bočnega naklona, avto pa je bil vse bliže snežnemu zametu, sva z Andrejem izstopila iz avta in Igorja malce usmerjala.

Brez ARB zapore pozabi na kaj takega

(Malce sta zacvikala, da se obrnem!)

Po par poizkusih mu je le uspelo prilesti nazaj na cesto. Medtem ko smo se mi mučili, so nas ostali obvozili po cesti in nas malo višje počakali. Pot smo nadaljevali skozi zamete, ki so bili ponekod višji od naših avtov. Naslednji večji postanek smo naredili ob jezeru, kjer smo izmenjali nekaj besed tudi z drugimi udeleženci srečanja (Francozi, Angleži, Španci, … in seveda Italijani). Ob debatah smo - ob pivu – opazovali, kako se najbolj vztrajni mučijo v različnih situacijah.

Ni šlo, kolesa so se preveč vrtela 

(In opazili smo tudi to, da je bila večina Defov bistveno bolje opremljena od naših. ARB zaporo je imel skoraj vsak in prav bedasto sem se počutil, ko smo se mi morali zaganjati v hrib, ostali pa so lepo vklopili 100% zaporo zadnjega diferenciala in kot polž počasi lepo lezli navzgor.)

Spust od triala (3100mnv) proti dolini - mrgolenje LR-jev

 Ko smo opazili, da bi se čez predel, kjer so se vsi obračali in ubrali obvoz, dalo prebiti s skupnimi močmi, smo na hitro zaključili naš postanek in se odpravili v akcijo. Ko smo prispeli do tistega predela, sta se tam že mučila dva Francoza s svojima defenderjema 90. Ker sta imela onadva kar nekaj težav, smo se mi odločili za drugačno taktiko. Nismo šli po njuni trasi, ampak smo si začeli utrjevati svojo traso skozi sneg. V sneg se zapodi Igor in se že po nekaj metrih vkoplje in že smo razvili gurtno. Ko ga je Janez potegnil ven je Cveto predlagal traso bolj naravnost, ki pa je bila daljša. Ker nihče od nas ni verjel v njegov načrt se je usedel v Igorjevega defija in začel trasirati.

Cveto daje lekcijo Discotu

 V vsakem poizkusu se je prebil nekaj metrov dlje skozi sneg. Avto pa je dokončno obstal kakšna dva metra pred koncem snežne zaplate, kjer je bil sneg globlji in je avto nasedel. Pomagala ni niti lopata ne teža naših »karakterjev«, tako da sta nam morala na pomoč priskočiti Francoza z 90-kami, ki sta očitno izbrala pravo traso. Ker se je Igorjev defi tako močno zagozdil v sneg smo pri vitlanju uporabili še škripec. Ko smo Igorjevo »gajbo« spravili na suho je bilo potrebno spraviti čez še Janezovega defija in Cvetovega ranga. Ker smo ugotovili, da bo treba v vsakem primeru vitlat smo se odločili za traso, ki jo je načel Igor, ker je krajša. Ko se je Janez zapodil čez se je kakšen meter pred koncem snega ustavil. Tudi njega je ven potegnil Francoz, ki je s svojo 90-tko lezel po skalah kot za šalo.

TZbor in gužva na parkirišču  

Nazadnje se je Cveto čez sneg zapodi še s svojim RR-jem, ki pa mu je uspelo priti čez brez večjih problemov.

(Pa jasno, da je prišel čez, če pa smo mu špuro naredili!!)

Družina Berden 

 Bolj v zahvalo, kot v spodbudo smo mu vsi zaploskali, kajti dovolj smo se že namučili. 

Vsekakor smo pa bili edina ekipa (poleg francozov z res profi opremljenimi pick upi - dva vitla, tri špere, profi vzetenje, dvignjen, ta široki valarji,....), ki se ji je uspelo prebiti preko. Timsko delo pač. Do takrat so vsi odnehali. In ni jih bilo malo - okrog 100. Če že gajbe ne zmorejo, smo bili pa člani KLRS toliko gajstni, da nam je moralo uspeti. 

Tankanje piva, nismo šli počivat! 

Pot smo nadaljevali proti najvišjemu predelu, kamor je bilo moč priti s terencem - nekih 3100mnv. Tam so organizatorji postavili tudi trial progo. Trial je bil namenjen predvsem defenderjem, saj so nekateri nakloni presegali 45°.(Tudi Discotom, nekaj jih je bilo prav perfektno zrihtanih).  En predel je imel »naklon« ~70° (z bagrom skopana luknja), ki pa ni bil noben problem za že prej omenjena Francoza. (Mal naklada, je pa bilo res kar strmo. ).

Barbara je kar zadovoljna 

Med tem ko smo opazovali ostale udeležence, ki so se preizkušali na trialu so se opogumili tudi naši vozniki in poizkusili odvoziti predel, ki je bil med najtežjimi, a vsi neuspešno.

(100% vsaj ena špera zakon, drugače se greš lahko samo turistiko. Sicer se je tam preko zbasal en RR 4.6 HSE, vendar je pri tem sesul podvozje. Mi pa imamo še vseeno 700km do doma!).

Nedeljsko jutro - zopet obetavno 

Cvetovemu RR-ju pa je še dodatno nagajal predvžig zaradi redkejšega zraka, saj smo bili na nadmorski višini ~3100 m. (No, Cvetotu je nagajal tudi povžig, nažig, odžig, + vse ostalo, tako, da se čudeži še dogajajo - pripeljal se je tja in nazaj). Od tu naprej pa smo se začeli spuščati, le vmes se je bilo potrebno spet malo dvigniti, kjer je Cveto zopet dokazal, da njegov range ni tak »krš«, kot je stalno v hecu trdil Igor. 

(Krš ostaja krš, vendar je dal lekcijo enemu Discotu, ki se je zaganjal v strmo melišče ob vlečnici. Sicer jedva in z božjo pomočjo je Cveto nekako priskakal na vrh. Cveto prišel, Disco je še poskušal, medtem, ko smo že šibali naprej. Aja - to je bilo na zaprti progi - originalna je potekala drugje. Smo pa - o.k.,  Cveto je - s tem povzročil, da so se še vsi ostali začeli zaganjati tu gor in redko kdo je še peljal po pravi progi).

ToCi-ja pri prečkanju potočka 

Od tu naprej pa smo se samo še spuščali proti dolini, nekje vmes pa smo šli še na kosilo.

Ko smo prispeli v tabor smo si skupaj ogledali »štante«. Janez in Barbara sta se odločila postaviti tudi svojega, ostali pa smo si še nekaj časa cedili sline ob raznih Air Lock-ih in podobnih igračkah. Čez čas so Cveto in Natalija ter Igor in Andrej odšli na počitek v hotel, ToCi-ja pa v šotor. 

Andrej hvata brawn boju na Platoju Rosa - 3500mnv, že v Švici

 (Ma jok smo šli v hotel, šli smo na pir in to ne na enega!!). Je pa bilo kar malce hladno sedeti zunaj in pljuckati hladno pivo. Vsekakor pa boljše kot pljuckati toplo pivo. 

Čez čas se pri najinem šotoru oglasijo Berdenovi in predlagajo udeležbo na Land Rover paradi po mestu.

Malce poziranja 

S Tonijem sva se odločila, da je to prava priložnost za testiranje freeja, če je res težava v pregrevanju. Po parih kilometrih vožnje po mestu pa je že začel rahlo cukati – avto pa ni bil segret niti do delovne temperature. Po paradi sva freeja zapeljala kar zraven Janezovega štanta, kjer smo brez ovinkarjenja vzeli črpalko goriva ven iz rezervoarja in glej ga zlomka – okoli črpalke je filter. Filter in bencin v njem sta bila črna kot (sto let) staro motorno olje. Peter je Tonija in Janeza peljal k mehaniku spihat filter, Barbara, Luka in ostali člani družine Berden ter jaz, pa smo čuvali Freeja, da se mu ne bi kdo približal s cigareto in povzročil kakšen »bum«. Ko smo očiščen filter vstavili nazaj v avto in se odpeljali na testno vožnjo, se je avto peljal kot nov. S Tonijem sva se odločila da ga naslednji dan dodobra stestirava še na terenu.

V ozadju je akumulacijsko jezero

Vouuuu - pozabuuu. Ja zvečer smo pa šli zopet vsi v en nobl restoran, kjer smo naročili t bone steak in veliko vina. Pravzaprav smo se tam dobili, ko je Janez sešravfal filter. Zabavljali smo dolgo v noč, dokler nismo bili tako utrujeni, da nismo mogli zabavljati še naprej. 

3. dan, nedelja 18.7.

Nedeljsko dopoldne smo zaradi različnih interesov preživeli vsak po svoje. Ker je moral Cveto v ponedeljek zgodaj zjutraj na pot sta se z Natalijo odločila, da zapustita Cervinio že ob 10ih. Janez in Barbara sta dopoldan izkoristila za razstavljanje svojih izdelkov, Igor in Andrej pa sta si zaželela malo višinskega sonca, tako da sta se (z nihalko oz. »gondulo« po domače) odpravila na vrh Plateau Rosa, 3500 m visoko.

Pot je vodila mimo res divjih krajev 

No, do polovice proge sva se vseeno zapeljala, vozil je Andrej. In tam v potoku srečava ToCija, ki izgleda snemata nadaljevanko. Najprej eden čez, drugi snema, potem zamenjata. In to nekajkrat. Je pač užite voziti mestoma po pol metra globoki vodi. Šibava  preko potoka, na gondolo in od tam opazujeva, kako sta ToCija ostala v potoku in ko neka rumena 90-tka že razvija gurtno, da jih povleče ven. Ja, pa jih valjda ne bo treba vlečt do Ljubljane si misliva. In to sedaj, ko sta kao popravila kolica!! 

Pred odhodom 

Družina Berden si je za nedeljsko avanturo izbrala preostali možni krog, ki je bil tudi malo krajši. ToCi-ja pa sva se zapodila na daljši krog, kjer sva se v soboto že vozila, vendar samo kot sovoznika. Proga je bila dosti bolj razrita kot prejšnji dan, vendar naju to ni ustavilo. Le po prečkanju potoka (naravovarstveniki: obvoz ni bil mogoč) sva morala narediti krajši postanek, namreč voda je zmočila »ajnšpric«.

Janez in Barbara - še 5 ur in bomo doma 

Počakala sva kakih deset minut, da se je »ajnšpric« osušil in že sva dirjala naprej. Ko sva prispela do predela, kjer smo se prejšnji dan namučili še pa še, sva raje ubrala obvoz saj je bil tisti predel za freelanderja neprevozen. A tudi na obvozu sva naletela na predel, kjer pa je zaradi prevelike strmine freeju enostavno zmanjkalo sape. Pa saj bi šlo a je bil spodnji del vzpetine tako zelo razbrazdan in po vrhu še bolj strm, da je tam freelander zaradi Traction Controla izgubil preveč moči za preostanek vzpona.

Mislim, da je bilo tako ob prihodu?

(Fanta ne se sekirat. Tudi Cveto s svojim RR KRŠ včeraj tu gor ni mogel v prvem poizkusu. Šele v drugo je šlo in to jedva. Kje neki je obljubljenih 200 KM??).

K sreči je takoj za nama pripeljal nek Španec z 90tko in naju povlekel do vrha vzpetine. Ker se nama je že malo mudilo, sva se na vrhu pri trialu ustavila le toliko, da sva posnela nekaj slik, nato pa hitro v dolino.

Matterhorn/Cervinia  je pač markantna gora

Ker sva v tabor prispela šele malce pred eno popoldan, so naju ostali že malce nestrpno čakali. Cveto in Natalija sta Cervinio zapustila že ob 10h, družina Berden pa je svoje počitnice nadaljevala v Švici. Torej smo ostali le še Janez in Barbara, Igor in Andrej ter ToCi-ja. Kakih 20 km od Cervinie (takoj, ko smo prišli v dolino Aoste) smo šli še na kosilo po tem pa domov. 

Gradovi v dolini Aoste 

Ob 15h start, ob 21h smo že bili v Ljubljani. Vmes je klical Cveto, češ kako šiba in da je že pri Benetkah. Mi smo takrat glih še jedli. Ko smo bili v Milanu, me Cveto pokliče iz Čada - Gostilna pod Rožnikom. Lahko njemu si mislim, sigurno se je peljal na šleparju, drugače ni možno, da bi bil tako hitro doma.

Prečkanje najglobjega potočka - za konec! 

Aja. pa še to. Nazaj grede je moj Defender prebil magično hitrost 140km/h (jedva) in pri tem imel minimalno porabo - 17l/100km. Z reševanjem navedenega stanja si bom nadaljnjih nekaj tednov očitno moral zapolnjevati ves svoj prosti čas.

Zaključek:

Ja fino je bilo. Še gremo, mogoče tudi kam dlje. Zanimivo je bilo videti kakšne težavnosti proge delajo v tujini (težje!!), kakšne vrste mitinga so to, kdo vse prihaja. Vsekakor pa bo potrebno iti naslednjič z šotorom in si postaviti svoj KLRS kamp. In prodajati opremo - prideš, postaviš štant, prodajaš, greš. Ni plačila. Folka pa ogromno. Še enkrat pa v razmislek naravovarstvenikom . En vikend v letu se tu zbere preko 1000 navdušencev. Večina se jih potem vrača, bodisi kot smučarji ali planinci ali kaj tretjega. Crevinia od tega lahko dobro živi - in - povzročena "škoda" na terenu se ne more niti približno primerjati z izkupičkom, ki so ga posredno deležni vsi prebivalci Cervinie.   

Oglejte si še galerijo nekaterih slik - direktno na ToCi Offroadu!