Sobota 26. september ob treh zjutraj zazvoni budilka. V trenutku sva z ženo budna, kajti po napornih pripravah, je končno prišel dan odhoda v Libijo. V Ljubljani dežuje kot že štiri dni prej. Avto je pripravljen, naložena je vsa oprema in prtljaga, najmanj petkrat pregledana in vendar še vedno premišljujeva ali sva vzela vse.  Ob pol štirih zjutraj vtaknem ključ, ga obrnem in najino poročno potovanje se začne. V daljno Libijo se iz Ljubljane preko Genove in Tunisa počasi kotalimo v dveh terencih. Sašo v svojem Nissan Patrol GR s sopotnikom Šimnom, ter v Defendru 130 moja žena Tina, sopotnica Melita in moja malenkost.

Prihod v Genovsko pristanišče nas rahlo razočara, saj v agenciji, kjer prodajajo karte za tunizijski trajekt CTN družbe hladno povedo, da naša rezervacija ni veljavna, in da je na trajektu prostor le še za potnike, avti pa bodo na trajekt prišli le po čudežu. Čudež smo malo izsilili s prerekanjem in prošnjami. Ja, tako je ko sodelujejo Italijani in Arabci. V čakalni coni vsi srečni pijemo še zadnje pirčke pred tritedenskem potovanjem. V Libiji je namreč posedovanje alkohola kaznivo s kaznijo od  tri do dvanajst  mesecev zapora. Čakanje se po šestih urah zaključi z vkrcavanjem na trajekt. Utrujeni se počasi spravimo v kabino.

Čakanje na vkrcanje nam krajšajo oldtimer-ji

Tunis, z ženo sva prvič v Afriki. Ura je deset zvečer in po vseh carinskih postopkih se odpravimo direktno proti libijski meji. Čaka nas ca. 600 km nočne vožnje čez Tunizijo do mejnega prehoda z Libijo - Ras Ajdir. Bili smo obveščeni, da je najbolje prečkati mejo takoj zjutraj, ko se odpre (ca. ob 6h). Pozneje se obmejni postopki samo še bolj vlečejo. Na meji nas počaka naš vodič, in po štrih urah nam tudi uredi vse papirje in registracijo vozila. Pot po Libiji nam je odprta, a dvema nemškima in enemu švicarskemu offroaderju se stvar zatakne, ker hočejo v Libijo na vsak način priti brez vodiča. Z Gadafijevo birokracijo ni heca, kaj hitro ostaneš v Tuniziji. Z vodičem se izogneš detaljnem pregledu vozila in prtljage, vseeno pa je potrebno skriti  CB postaje, GPS-e in kakšno steklenico sadjevca (mi smo ga skrili v plastenke vode).

Libijske registrske tablice (carinske)

Po celi noči vožnje, nas je utrujenost in lakota gnala do prvega mesteca Zuara. Le s težavo pojemo prvi zelo pikanten kus-kus. Tukaj tudi spoznamo kako je svet majhen, lastnik lokala je namreč delal v takrat še Titovem Velenju. Kjub utrujenosti se odpravimo po predvideni poti do 400 km oddaljenega Naluta. Ugotovili smo tudi, da je pred in po vsakem mestu policijska ali vojaška kontrola. Končno le pridemo do majhnega hotela sredi simpatičnega hribovskega mesteca Nalut. Od tu zjutraj nadaljujemo pot do najstarejšega mesta Ghadames. Mesto leži ob tromeji Tunizije, Alžirije in Libije. Ima 10.000 prebivalcev in precej zanimiv star del mesta. Tu se ponovno prepričamo, kako so libijci gostoljubni, prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Že na poti do Ghadamsa, so nas iz večine avtomobilov pozdravljali in vabili k sebi domov ali pa saj v bližnje lokale na čaj. Tu najdemo precej starinski in čist hotel, kjer se zleknemo in zaspimo ob poslušanju uličnih igralcev. Zjutraj se po zajtrku odpravimo na bencinsko črpalko nahraniti še naše avtomobile. Kar srce nam zaigra, ko poravnamo račun za ca. 300 l nafte (napolnili smo dva avtomobila in 11 kanistrov). Plačali smo celih 5.400,00 slovenskih tolarjev. Zalogo nafte smo si naredili zaradi predvidene 750 km dolge poti čez puščavo do mesta Ghat. V puščavo smo se odpravili popoldan in ca. 80 km globoko v puščavi tudi prvič prespali v šotorih.  Ponoči so se gibale temperature med 15 in 20 stopij Celzija.

Ghadames - staro mesto 

Ghadames – ulice starega mesta

Potovanje se je naslednji dan preko hamade – kamnite puščave nadaljevalo ob alžirski meji proti Ghatu. Ob poti smo večkrat naleteli na kamele, ki pa se niso kaj dosti zanimale za nas. Pri vzpenjanju na plato, smo imeli nemalo težav. Prelaz je bil visok in precej razrit, pot obdana s skalami, za nami pa strma pečina. Sašotovega Nissana smo nekako spravili čez, Defendra pa smo povlekli na vrh. Pozno popoldne že popolnoma prašni, le zagledamo prve vzorce pravega puščavskega peska. Dnevne temperature so se gibale od 30 do 42 stopinj Celzija. Počasi postavimo šotore in nekaj skuhamo. Noč je zame ostala neprespana, ker sem imel bolečine v predelu slepiča. Zjutraj po premisleku in telefonskem pogovoru z zdravnico sklenemo, da se vrnemo v Ghadames. V bolnišnici ugotovijo, da imam vnetje urinovoda. Nič hujšega, dobim inekcijo (še danes ne vem, kaj je vsebovala) in tablete. Priporočljivo je spiti toliko tekočine, da se vsaj dvakrat na dan ''polulamo''.

Hamada

Z verlikimi težavami čez prelaz

Konec hamade in prvi vzorci peska

Pot čez puščavo do Ghata opustimo, in se po cesti odpravimo proti mestoma Brak in Idri. Pot nam vzame dva dni. Ceste so precej zasute s peskom, kajti neprestano piha zmeren veter. V Braku si privoščimo kosilo v vaški gostilni. Prvič jemo kamelo. Sam menim, da bi se iz kamelinega mesa skuhal tudi zelo okusen golaž. Misel na nakup mesa, sem ob pogledu na njihove mesarije takoj opustil. Skoraj ne vidiš mesa, ker je toliko muh, to da nimajo hladilnikov pa sem kar prezrl.

Kamela in tuareg

Iz vasi Idri se zopet zapodimo v puščavo v spremstvu upokojenega Tuarega. Ta pa nam pokaže najbližjo pot do sipin ter odide. Toda najprej, nas čaka spuščanje gum na en bar pritiska.

Aaah

Kič

Končno! Saharska idila.

Pokrajina je naravnost čudovita, sipine so visoke kot gore, pesek pa čarobne rumeno oranžne barve. Seveda se kot telički zapodimo v sipine, in prvič ostanemo zakopani v pesku. Zvečer nismo in nismo mogli zaspati, kajti pogled na zvezdnato nebo nas je popolnoma očaral. Spomnil sem se na otroške pravljice, kajti če bi lahko še malo stegnil roke, bi zvezde trgal z neba.

Palme in sipine!

Zjutraj nadaljujemo pot proti 100 km oddaljenim jezerom Ubari. S seboj imamo tudi stare smučke. Po nekaj deset kilometrski vožnji smo se odločili smučati. Vzpenjanje na sipine s smučkami in pancarji smo zaradi vročine hitro opustili. Spomnili pa smo se, da se lahko tudi vlečemo za avti. Prva dva sta bila Sašo in moja žena. Vozili smo ju ca. 30 km/h. Žal pa je Sašo nesrečno padel, in si zlomil ključnico. S previdno vožnjo nazaj preko sipin in luknjaste ceste smo prišli do bolnišnice, kjer so Sašota poslali na rentgen in ga oskrbeli. Zdravljenje v Libiji je brezplačno tudi za turiste. Tukaj smo zopet spoznali veliko prijaznih ljudi in eden izmed njih, nas je povabil tudi k sebi domov. Pogostili so nas seveda v dveh sobah, ženske so morale biti ločene od moških. Tino pa so tudi oblekli v njihovo nošo.

Griiiizemo. Mehko je.

Kar se zakoplje, se tudi odkoplje

Morje peska

Tole je že kar kičasto!

الليبية

Sedaj bomo pa smučali

Tina

Sašo

Na, pa se je polomu

Eden od njih je zdravnik. Kateri??

Tino okrasijo

Kosilo pri bolničarju

Sašo se je odločil, da pot nadaljujemo kljub poškodbi (rekel je, če lahko Stanovnik vozi Pariz-Dakar z zlomljeno kjučnico na motorju, lahko tudi on potuje v avtu po Libiji). Po cesti se preko Sebhe odpravimo proti Germi. Odločitev je, da Sašo in vodič ostaneta v kampu, ostali pa se z lokalnim vodičem in njegovim avtom odpravimo do jezer Ubari. Doživimo nočno vožnjo po puščavi, ki je spominjala na vlak smrti. Brzeli smo v stari Toyoti LC, ki je imela na števcu čez 450.000 km, s tem, da je vodič rekel, da se je števec ustavil pred nekaj leti. Vsaka guma je bila drugačna, toda brzeli smo do 130 km/h. Ponoči smo prispeli do vasi Gabron, kjer smo ob jezeru postavili šotore in sladko zaspali. Zgodaj zjutraj smo naredili obhod jezera, moja žena pa se je povzpela na ca. 200 m visoko sipino nad jezerom. Po klepetu z domačini smo se odpravili na ogled še enega jezera, potem pa odbrzeli proti kampu, kjer sta nas čakala Sašo in vodič.

Jezero Ubari

Tu smo našo pot proti jugu države končali, in se počasi začeli vračati proti severu. Po dveh dneh dolgotrajnih voženj smo prispeli v Tripoli. Tripoli je precej sodobno mesto z 1,7 mio prebivalcev; cela Libija ima uradno 5 mio, neuradno pa ca. 7 mio prebivalcev. Na večer našega prihoda, je bila v Tripoliju ravno nogometna tekma afriškega prvenstva. Na tekmi med Egiptom in Libijo, so zmagali domačini, tako da je bila na cestah prava norišnica. Čeprav, ko smo se naslednje jutro peljali proti Leptis Magni ni bilo na cesti nič drugače. Vsi divjajo in menjajo pasove po načelu močnejšega. V Tripoliju smo si ogledali stari del mesta, ženski pa sta se zapodili po nakupih spominkov.

Rimski trg je petkrat večji kot parkirišče  pred Kolosejem

Tripoli

V Leptis Magni smo si ogledali eno navečjih rimskih izkopanin v severni Afriki. Škoda je, ker izkopanine niso zaščitene, veliko kipov je brez glav, pa tudi drugi deli objektov manjkajo. Po besedah vodiča so precej pokradli turisti. Od tu smo se opravili proti Sabrathi, kjer smo si ogledali rimsko gledališče.

Iz Sabrathe se odpravimo proti meji s Tunizijo. Do odhoda trajekta smo imeli še tri dni. Proti Tunisu smo se vračali preko Tatouina. Prespali smo v Ksar Ghilane. V Ksaru smo z velikim veseljem ponovno okusili pivo. Zjutraj sta se Tina in Melita odravili na jahanje kamel in ogled sončnega vzhoda.

Po cesti podobni ''ribežnu'' smo prispeli v Matmato. Spali smo v hotelu, kjer so sobe luknje v zemlji. Preko Sfaxa smo prispeli do Tunisa, in se vkrcali na ladjo.

Hotel v Matmati

Po vrnitvi smo se odločili, da si bo potrebno Libijo ponovno ogledati v naslednjih treh letih. Tako prijaznih ljudi še nismo srečali. Sipine so res krasne in manj utrujajoče za avtomobile, kajti so visoke in dolge. Po puščavi smo potovali s pomočjo GPS-a in točk podanih v Därr-ovi knjigi Libyen. Najbolj razširjena znamka avtomobilov je Toyota, Land Roverjev je pa zelo malo. Celotno potovanje (brez nakupa obvezne opreme avtomobila) je stalo ca. 220.000 SIT na osebo. Vize smo dobili s povabilnim pismom libijske turistične agencije, izdali pa so jih na Dunaju. Tuje jezike govorijo zelo slabo in se brez vodiča le težko sporazumevaš. Vodič je nepogrešljiv tudi pri sporazumevanju in olajševanju komunikacije z birokracijo (cena vodiča je 20 EUR na dan). 

Potovanje

Čim prej v Libijo, kajti odpirajo vrata turizmu, s tem pa tudi izginja prvinskost in nepokvarjenost domačinov.

Tina in Gašper Tomc

Več slik...