Ekipa: Defender 110 TD5, Milan, Ranko

           Defender  90 TD5, Samo, Maja

5.600 km avtocest, 5.900 km asfalta in 4.100 piste

14/01 Ljubljana- Perpignan 1.250 km avtoceste

15/01 do Marbele pred Algecirasom 1.250km avtoceste

16/01 Trajekt do Ceute, potem pa 600 km preko Fesa v Casablanco

17/01 Mavretanske vize dobili v ambasadi, ki je tik ob kampu. Bujenje zagotovljeno z rjovenjem iz bližnje mošeje. Da dobiš vizo isti dan je potrebno podkupiti pravega uradnika (100 eu za vse skupaj). Sicer pa so tam v glavnem množice Francozov s camperji.

Vize torej ob 14h, potem pa na pot do Agadirja čez Marrakech, 400km.

18/01 Preko Tan-Tana do Laayouna, 700km, Camp Roi Bedouine, ki ga vodi belgijski par. On streže vino, zadnje do povratka, ona je mojstrica za kamelji tadjine. Priporočamo!

19/01 Mimo Dakhle 780km ravne črte do par kilometrov pred Mavretansko mejo. Diesel 0.29EU. Kampiranje za cesto. Tolčemo viski, asfalt je za nami!

20/01 Meja je tam, kjer je konec asfalta in 2700 km piste in ničesar do Tombouctouja v Maliju V veliko presenečenje porabimo slabo uro za obe meji. Razdelimo kulije in vžigalnike, se rokujemo z nekaj deset ljudmi in smo čez. Morali bi še do Nouadibouja po zavarovanje za avte, pa se nam ne da. Tudi carinik pravi, da to lahko uredimo tudi v Atarju zato udarimo naravnost na pisto ob železnici. Ta pelje ob poti vse do Chouma. Vsakih nekaj ur prigrmi najdaljši vlak na svetu, 2.3km z rudo in nekaj SUV-i na zadnjem vagonu. Pametna odločitev, ker bi bila v nasprotnem primeru to njihova zadnja vožnja. Lahko voziš kar po tračnicah, ampak je po pesku bolj zabavno. Do noči naredimo 300km, kar je veliko. Sam preluknjam gumo z nekim železom, ki se je skrival v pesku v prvi vasi. Edini defekt na celi poti, kljub temu, da smo večino prevozili z 1.2 atm, tudi čez skale! BFGoodrich MT pač. Počasi smo prišli v ritem. Vstajanje ob 7h, v avte ob 8h, pa do 5 ali 6.popoldne. Non stop. Postavljanje šotorov in večerja.

21/01 Choum, Atar, Chinguetti. Menjanje denarja in popravilo gume v Atarju. Zgodnji prihod v Chinguetti, ki je za Mavretanijo še kar spodoben kraj. Spanje v Auberge des Caravanes, torej hrana in tuš. Čez dan že 25 stopinj. Hotel in večerja 17eu na osebo. Diesel 0.55eu.

22/01 Proti Tidjikja. Cela pot od meje pa do Tombouctouja je vodila po pistah relija Dakar. Navigacijski problemi so le lokalnega značaja. Ta dan v začetku veliko peska, potem še več kamenja, nato spet sipine. Naredimo 260 km. Ko se drugič zakopljem, kampiramo v tisti luknji kamor bi padel, če ne bi na vrhu sipine ustavil. Od tresenja so popustili vsi vijaki na ključavnici zadnjih vrat!

23/01 Do Tidjikje le še 160 km. Tam celo popoldne lenarimo v njihove vrste hotelu. Mesto je prava beda. Z Samotom dokupiva vsak po eno 20 l kanto, ker avti res kurijo kolikor jim naliješ. V pesku tudi do 20 l.Pozneje se izkaše da ni bilo potrebno, čeprav bi šlo brez za las. Temperatura že 29 stopinj.Vaški policaj odkrije da nimamo zavarovalne police. Zdilamo se za  kazen 6.000 UM po avtu, kar je 20eu. Kasneje ugotovimo, da stane ta stvar 11.000UM!

24/01 Tichit in še malo dlje. V vodiču piše dva dni vožnje, mi smo vozili 7 ur. Tudi Tichit je beda.

25/01 Morda najlepša etapa .230 km, 34 stopinj, kilometri in kilometri  en sam »camel grass«.Če voziš počasi se zakoplješ, če hitro, letiš v zrak vsakih 100 m. Rabiš torej defenderja, vse ostalo gre v maloro. Nagrajeni smo s pogledom na Elefant rocks in podobnimi skalnatimi osamelci. Na začetku smo malo vrtnarili čez pesek in skale, vendar po eni uri našli pravi prehod skozi gorski greben.Spimo na vrhu prelaza Enji.

26/01 180 km do Oualate, prav gotovo edinega lepega naselja v Mavretaniji. Kakor je lepa puščava, tako so grda njihova mesta. Tu je tudi konec peska, začenja se savana in ozke steze. Če ni vetra prah kar stoji v zraku, zato vozim kakšen kilometer ali dva za Samotom, a je kljub temu avto popolnoma zaprašen. Pa še alkohola ni več. Po 110 km Nema, prava vukojebina, vendar se je našel kar lep hotel, sicer za 40eu, vendar je bilo treba po treh dneh sprati prah.

27/01 Pričakamo šefa policije da naj udari izhodni štempelj v potne liste in naprej proti Maliju. Hitra in prašna pista, vse več kontrol, nekaj jih kar obvozimo mimo vasi. Temperatura že 40 stopinj. Potem po neki vasi vsega skupaj zmanjka. Domačini kažejo na sever, Tombouctou je 400 km naprej čez travo na vzhodu. Celo uro vozimo kar počez, naletimo na pisto, ki pelje sever – jug. Držimo se GPS-a kar je seveda narobe. To mi razloži vaški učitelj, ki edini zna francosko. Ker imamo vsega skupaj dovolj se utaborimo.

28/01 Skrivnost zapletene poti se razjasni naslednji dan. Ne gre naravnost, ampak cikcak od vodnjaka do vodnjaka, ali od vasi do vasi, kar je isto. Vas najdeš, iz nje pa vodijo potke na vse strani…Kljub vsemu najdemo mejo, kjer v šotoru sedi carinik z satelitskim telefonom in pove da smo v Maliju. Odpravimo ga z 15eu. Popoldne smo v Tombouctouju. 600km v dveh dneh. Hotel Boctou nudi pivo, hrano, posteljo in tuš. Z Rankom sva bila tu že pred šestimi leti. Nič se ni spremenilo. Skušam očistiti notranjost avta. Samo se le čudi.

29/01 Še enkrat bomo spali tu, ker je šef carine, tisti, ki mora podpisati dokument za avto nekje v »brusu«, kjer popravlja nek avto. Prilika za ogled mesta in shoping. Stare slave ni veliko ostalo, zato pa je toliko več umazanije. Ob 7 uri zvečer nas pride v hotel iskat nekdo z mopedom. Šef je prišel, pokasiral 100eu in potrdil Laissez Passe. Dizel je tu po 0.50eu.

30/01 Ohladilo se je na 11 stopinj zjutraj. Trajekt čez Niger, potem pa 200km široke ceste do asfalta. Po 100 km  »tole ondule« imamo vsega dovolj in zavijemo na ožjo pisto skozi vasi. Malo se zgubljamo, je pa lepo in tako kot pred 200 leti ali več. Pred Moptijem zavijemo proti Bandiagari. Na križišču srečamo skupino Francozov iz Maroka. Sem so prišli po asfaltu! Prijeten kamp v Bandiagari, kjer ravnam odbijač, ki sem ga zvil v srečanju z drevesom, ko me je vrglo iz »tobogana«. Peščene in ozke piste med drevesi voziš tako, da te korito poti samo usmerja levo ali desno. Če si prehiter….

31/01 Oblačno, 20 stopinj. Naredili bomo krog po Pays Dogon. Zelo lepa pokrajina, lepe vasi, domačini pa že siti turistov. Zvečer pride v kamp skupina francoskih mountainbikerjev. Naravnost z letališča. Ranko ima dovolj šotora in spi v hiški.

01/02 Mopti, lepo pristanišče z manj prijetnimi vonjavami, potem dobrih 100 km do Djene z znamenito mošejo in skoraj hladnim pivom. Potem naprej proti severu, ker zapuščamo Mali. 450 km. Še zadnji trajekt, do katerega dobesedno prerijeva z reduktorjem, ker je barka zasidrana na obali, ki je bila še par dni prej pod vodo….Hočejo neko smešno ceno za prevoz, a plačamo petino. Spimo nekje ob cesti. V puščavi je lepše.

02/02 Še 90 km asfalta in 260 km piste skozi grmovje proti Nari, mejnemu mestu na malijski strani. Tam najdemo tri opuščene bencinske črpalke in trgovca, ki ima robo v kantah. Najdemo celo restavraciji, ki jo vodi nekdanji uslužbenec malijske ambasade v Beogradu. Zelo dobri ražnjiči, le cena je oderuška. Zdilali smo na dol. Meja, kot vse tu doli zgolj formalnost. V bistvu, bi jo lahko tudi prešpricali in se peljali mimo. Še en mesec bi bil tam, pa bi to res počel.. Spimo 30 km severno na popolni čistini.

03/02 Oba z Samotom zjutraj ugotoviva, da ne vozimo proti Timbedghi, ampak proti Nemi, zato prvih 20 km vozimo kar počez proti pravi smeri Po 170 km smo tam in vse do Atlatika nas čaka asfalt. Skoraj 900 km. Zvečer hotel v Ayoun el Atrousu. Tokrat kupimo zavarovanje. Nihče ga ni pogledal!

04/02 Asfalt do nekih sipin 170 km pred Nouakchottom. Severno morajo biti prav lepe piste čez sipine.

05/02 Nouakchott, glavno mesto Mavretanije. Edina stvar vredna ogleda je Port Pecheurs, ali ribiška luka z neverjetno lepimi čolni na plaži. Najdemo kamp Tergit vacances z  vročim tušem in dolgim čakanjem na večerjo. Stvar gre h koncu, malo urejujemo avte, malo se sončimo. 40 eu soba in hrana za vse štiri.

06/02 Proti severu je najprej 140 km piste po plaži, pozneje gre bolj po notranjosti. Vozili naj bi jo v oseki, ki, po nasvetih domačinov, pride ob 8 zjutraj. Ne vem kaj je bilo narobe, oseka to prav gotovo ni bila, zato smo vozili z enim kolesom v morju, z drugim pa se vdirali v pesek. Avtomobili v skorji peska in soli. Za 170 km sem porabil 55 l nafte! Še dobro, da ni draga. Naprej , 170 km, ena sama plošča, pa za zabavo kar nekaj visokega peska. Zadnji kamp v Mavretaniji tik pred mejo, med sipinami.Še vedno 27 stopinj.

07/02Zadnjih 100 km piste, potem meja, Spet le ena ura za obe, nato smo v Maroku, poceni gorivo, vse skupaj malo bolj čisto, naredimo še 360 km do Dakhle. Močno se je shladilo, zadnji kamp na poti.

08/02 750 km do Tan Tana. Prijeten hotel v središču mesta, soba 5.5eu. Dobra riba na poti.

09/02 Essaouira, 490 km, preveč turistov, mrzel hotel, slaba riba. Zjutraj 7 stopinj.

10/02 710km do Ceute. Piha tako močno da trajektu ne vozijo. Spimo v avtih v pristanišču. Po obilici slabega vina kot ubiti.

11/02 Ob 14 uri smo čez in na poti domov. Pridemo do Alicanteja oziroma Gandie. 740 km. Najdemo res dober hotel. In dobro, a ne toplo večerjo.

12/02 Savona 1200 km avtoceste.

13/02 600 km Ljubljana- Brezovica. Jack Daniels s prijatelji!

Precej noro potovanje. Defender očitno prenese skoraj vse. TD5 je požiral vse vrste nafto. Olja ne porabi nič. Zračni filter sem menjal šele tik pred Španijo, da bi bolje šlo po avtocesti.

Skratka nobenih problemov. Tudi če se zakoplješ, je to urejeno v petih minutah. Vse razdalje so krajše, kot piše v vodičih in prevoziš jih v mnogo krajših časih kot pravijo. Nobenih neprijetnosti z ljudmi in kar je še bolj važno, zelo dobra družba v avtih. 10 ur vožnje in navigacije na dan, po te vrste terenu, cel mesec, je trdo delo. S takimi kot tokrat, še kdaj!

ABS in ETC sem izklopil na prvih 10 m peska. Popolnoma neuporabno, kot vsa podobna elektronska pomagala. Za dodatno gorivo so najboljši in najhitrejši železni jerrycani. Moj plastični rezervoar je na koncu počil, pa še teklo je prepočasi iz njega. Čim manj na streho, če je hočeš voziti kolikor toliko hitro. Prtljažnik samo za podnice, lopato in Hi-lift ni slaba ideja.

BF Goodrich MT je nujnost, kakšno hidravlično vzmetenje pa norost. V Maroku vozijo land roverji španske produkcije, nekakšne 109. Listnate vzmeti, vetrobransko steklo na dva dela…V Mavretaniji in Maliju toyote razreda 70, listnate vzmeti, tank 180 l, motor  diesel 4.o l, hitrost 115km/h. Toliko o moderni tehnologiji. Najine defenderje bi lahko prodala v  vsakem mestu. Čisti hi-tech za tam doli….

Milan Pajk

Foto: Milan, Ranko, Samo, Maja

Glasbena podlaga: Cream -White room