Ker je v preteklih dneh v Ljubljani in bližjni okolici zapadlo veliko snega, smo se v četertek v poznih pooldanskih urah zbrali na Rudniku, da zopet pomagamo po svojih močeh prebivalcem okolice Ljubljane, ki jim dovozne ceste nihče ne spluži.  Zbralo se nas je precej glede na termin in uro. Na obzbornem mestu so se pojavili: Range Rover Classic 3x, Discovery, Defender 90, Defender  110 4x. Skupaj je bilo 9 avtomobilov in 15 ljudi in samo tri lopate (!!).

Ob pol sedmih zvečer smo v konvoju krenili dogodivščinam naproti. Pot nas je vodila proti Lavrici, nato pa čez Barje na Ig. Kolovozov preko barja pozimi ne plužijo.  Preko barja nas je vodil in sekal pot v cel sneg Catrover. Nekje na pol poti je vodstvo prepustil Alexu, saj mu je sneg prekril luči, tako da ni nič videl. Alex z delovnimi lučmi na strehi Defenderja ni imel teh težav in nas je suvereno vodil naprej. Po približno 10 min pridemo na Ig in se zberemo na bencinski črpalki. Žal nas je tu zaradi službenih obveznosti zapustil en član (beli RR Classic VM), Miha pa se je prisedel h Igorju.  Pot čez barje je bila lepa, le na koncu je vzbujal strah 3 metre globok jarek. Drugače je kolovoz prevozen brez problemov, kljub cca 35 cm snega.

Pot smo nadaljevali po glavni cesti proti Kureščku. Nekaj kilometrov od odcepa za Kurešček smo zavili desno na nespluženo gozdno pot. Tu je procesijo vodil Igor, saj pot najbolje pozna. A smo ugotovili da nas je nekdo že prehitel. Po približno dveh prevoženih kilometrih pa se je začelo zares. Igor je zarezal v cel nezvožen sneg. Približno 500 m je šlo brez problema, nato pa je bil desni ovinek, kjer je imel vodja kar nekaj težav. Ugotovili smo tudi, da smo do tu pripeljali le štirje (3×defender, RR classic silver). Ostali so ostali »daleč« zadaj. Malo smo polopatali in porinili. Vodja je HRUMEČE izginil v temi. Ostali trije smo mu sledili. Pot se je vzpenjala in vodja je imel vedno več težav. A je »trmasto« vztrajal. Na strmih odsekih je vozil po principu 10 metrov naprej ter 5 nazaj. Jožko je z Def110 nekaj zaostal. Globoko v gozdu pa smo z lopatanjem in porivanjem skušali pomagati vodji, da bi nadaljeval, a ni šlo. Med tem nas Jožko ujame in priskoči na pomoč. Odločili smo se da ne gre naprej in da bomo obrnili. Vodja to javi drugi polovici konvoja, ki se je ukvarjala z identičnimi problemi in se že usmerjala v dolino. Med tem ko vodja obrača in umika svojega defa110, nas dohiti še Uroš iz druge polovice konvoja, ki se ni pustil zmesti bolj prestrašenim članom in je nadaljeval pot. Ker sem bil takoj za vodjo in sem se moral umakniti še trem avtombilom, zato da lahko zadnji prvi obrne sem zapeljal BP v cel sneg nekih 120m višje in se ustavil. Občutek sem imel, da bi šlo še naprej. RRja elaganto obrneta. Nato obrača Jožko in kmalu bi zadel RR. Jaz pa sem ob pomoči kolegov zapeljal vzvratno skoraj BP in prav tako obrnil.

Ko smo vsi (5 LR) obrnili smo nekateri počasneje drugi malo hitreje vozili proti dolini. Dobili smo se v barčku na Igu, kjer so nas počakali tudi vozniki in sopotniki druge polovice konvoja. Malo smo debatirali in pili (čaj, pivo, kuhano vino...), ko pridejo fantje iz Off Road Foruma (Janez Zrimc, Cyrus, Kleno) v sobo in nas pozdravijo. Zanima jih kakšna je situacija globoko v gozdu? Ker so seveda morali dokazati da znajo domačini (LC-jka je od tam) skrbeti za prevoznost svojih cest bolje kot ljubljančani so se odločili prebiti cesto do Škrilj kar sami. Odločila sva se jim pridružiti zato sva se z bratom hitro poslovila od klubskih kolegov in se priključila konvoju treh vozil (Nissan Patrol GR, Toyota LC, Jeep Grand Cheeroke V8 5.2 MPI ter LR DEFENDER 110).

Na začetku je bila ideja da gremo iz vrha v dolino po celem snegu - zaradi obilice snega. No odločili smo se drugače, in sicer da gremo od spodaj navzgor. Voznik Jeepa je imel dokaj slabe gume, zato smo ga, roko na srce, gledali malo postrani, saj smo dvomili, da bo kamorkoli prilezel. Zopet se peljeva na Kurešček. Konvoj vodi domačin s Toyoto. Vodstvo nama prepusti tik predno zavijemo desno v hosto. Do 120 m nad obračališčem LRjev je šlo BP. Torej zares se je začelo tam, kjer so LR-ji obračali. Prvi klanec je bil premagan po malo lopatnja in treh poskusih, kar je vzelo največ 15 min. Nato se pot zravna in lepo rijeva v sneg. Za nama vozi toyota nato patrol in nakoncu Jeep. Lepo in brez posebnosti se prebijamo skozi vedno globjo snežno odejo. Na primernem mestu se ustavimo malo poklepetamo in naredimo »rušado«. Tokrat voziva zadnja in pot seka toyota za njo patrol, jeep. Ta kombinacija ni bila najbolj posrečena in moram reči, da me je patrol v dani situaciji malo razočaral. Voznik je imel kar nekaj problemov z vožnjo po snegu v kolesnicah saj ima koloteke par cm širše. Najverjetneje pa so bile vzrok težav preširoke gume (še šriši kolotek), sicer BFGoodrich AT.  Dostikrat smo lopatali in malo porivali. Jeep vselej brez problemov. V takem vrstnem redu nadaljujemo. Nato se voznik toyote umakne in prepusti vodstvo patrolu. Patrol je imel precej težav s celim snegom zato se postavimo v prejšnje pozicije. Predno smo nadaljevali je bilo potrebno močno poriniti toyoto, saj se je umaknil z enim kolesom direktno v jarek. Pot nadaljujemo, snega je pa čedalje več. Vedno več je bilo tudi ustavljanja in vožnje naprej nazaj (predvsem patrol). Čez nekaj km se zopet zamenjamo. Midva voziva druga nato patrol in jeep. Je bilo bolje kot prej.  Na ravnem rahlo spuščajočem se terenu prepustimo vodstvo Jeepu. Nekaj sto metrov je naredil dobro. Ker bi zadeva trajala predolgo, ga je Janez poslal na konec vrste. Malo pred dvanajsto poziramo pred tablo OBMOČJE MEDVEDA, naredimo par fotografij in nadaljujemo proti Škriljam, nato pa proti barčku kjer se je vse skupaj začelo. Tam si podamo roke in se vsak po svoje odpravimo proti domu.

Tako je potekal najin zaključek večera. Res je škoda da nismo nadaljevali, ni bilo pretiranega lopatanja in predvsem ni bilo mučenja avtombila kljub višini snega preko kolena. Prav tako je škoda, da ni nadaljevala druga polovica konvoja LR.

Snežna patrulja II – ekipa II.

 Po ločitvi na Igu, kjer nas je zapustil tudi Tomaž (poslovne obveznosti) smo se ostali odločili urezati še nekaj dovoznih poti preko Barja, ki jih pozimi uporabljajo lovci, opazovalci ptic in sprehajalci. Tako smo se usmerili nazaj na Barje in nadaljevali prebijanje skozi poln sneg. Večjih težav nismo imeli, še največ na križiščih že spluženih glavnih cest z našimi potkami, kjer smo se morali tudi z lopatami prebijati skozi naplužene nanose. Problem je bil tudi na poteh, kjer so ostale večje blatne luknje, in so v njih avtomobili pričeli izgubljati stik z podlago. Tam je šlo včasih bolj za las, motorji pa so se kar močno nadelali.

Na Pijavi Gorici smo se okoli 22.00 ločili in se odpeljali počitku naproti. Upajmo da bodo prevozne poti razveselile obiskovalce Barje in omogočile živalim lažje napredovanje po njem. 

 Zdravcu hvala za pijačo in vsem SREČNO in USPEHOV POLNO LETO 2006

 Tekst: Aljaž I del , Marjan II del (rezencija teksta 02.01.2006, 13:30  by Igor)

  Foto, film: Aljaž, Matevž

Glasbena podlaga: RAM JAM - Don't treat me bad (3:56 min, 3,7 Mb, WMA file)