Udeleženci so dobili navodila, kje je prvi vmesni cilj in priporočljivo zanimivo pot do njega, ter v naključnem redu krenili proti njemu. Pot je vodila iz prelaza Črnivec po široki gozdni cesti proti Kranjskemu Raku, na kateri je obležal še praktično ves letošnji sneg. Le ta je bil zbit, pogosto spremenjen v led, izven kolesnic pa presneto mehak. Ker je cesta večinoma vozila po strmem pobočju, je bila potrebna velika koncentracija čeprav je delovalo precej preprosto. Kar nekaj vozniko je zaradi strahu pred pobočjem vozilo preveč proti levi in marsikoga je potegnilo v kanal od koder so se vsi nekako izvlekli.  Na prvem zbornem mestu smo popili čaj in preverili ali bi se dalo prebiti skozi nanose celega snega po zanimivi cesti vendar so bili vsi poskusi neuspešni.

Udeleženci so dobili navodila kako do sankališča na Kranjskem Raku, kamor smo večinoma prišli po 15 minutah nadaljne zahtevne vožnje. Na žalost se je vmes skujal Igorjev Defender. Pogumno nalogo vleke nemočne 2,2 tonske kepe železa (in aluminija) po zasneženem klancu navzdol sta prevzela Anže in Cveto Mali in privlekla Defija do glavne ceste.

Na Kranjskem raku so končno na račun prišli otroci, starši pa so se zavlekli v bližnjo okrepčevalnico, saj je navkljub soncu precej vleklo. Po kakšni uri snežnega veselja je bil čas da se po glavni cesti odpravimo proti Planinskemu domu na Kisovcu, kjer nas je čakalo obljubljeno kosilo. Igor nas je z Defenderjem navezanim na vlečno vrv na kolega moral zapustiti saj ga je čakala dolga vleka do servisa na Summitu.

Po zasneženi vendar udobno široki in varni cesti smo se pripeljali na planino in se odpravili kakšnih 10 minut peš do doma. Oskrbnica Boža nas je z nekaj težavami na koncu le nasitila in potešila žejo. Vmes smo dočakali še zmago Tine Maze na Zlati lisici in dan skoraj ne bi mogel biti bolj popoln. Odpravili smo se proti dolini in na križišču v Kranjskem Raku smo se trije odločili za ponoven spopad z zasneženo cesto, ostali pa so šli po suhem asfaltu proti domu. Zaradi prejšnje vožnje so bile kolesnice precej razrite, tako da me je končno odneslo v jarek. Po začetnem samozavestnemu motoviljenju sem moral priznati da brez dodatne sile ne bo šlo in sovoznik Ciril se je pošteno uprl v zadnjo gumo in me pomagal spraviti na kolesnice. Po tem sem vozil še bolj pozorno in napaka se ni ponovila. Na Črnivcu smo se poslovili in si obljubili ponovno srečanje na Livadi.

Sankanje je bilo zelo uspešno, udeleženci zadovoljni spričo lepega vremena in prijetne družbe tako da preti da bo izlet postal tradicionalen.

Marjan