SONČNI MRK NIGER 2006

Andrej Morović: V Sahari se brez nuje še čevelj ne obuje

Štartal sem 8. februarja 2006. Bilo je mraz, moj štiri desetletja star land lover, ljubkovalno Bajrami, pa brez gretja. Pri Batagelju v Vipavski dolini sem tradicionalno pogrel notranjost z izvrstnimi vini, nakar sem se zamotal v dve deki in pohodil plin artritičnega terenca - rezultat moje mehanske neukosti in intervencij raznih lendi velemojstrov. Bajramija je malo zanašalo sem ter tja, zavore so prijemale na tisoč in en način, ruski brisalci so podjetno pometali padavine, nekje med dežjem, sodro in mastnim filmom, ampak okrog srca je bilo toplo. Spet sem bil na poti v južne kraje, kjer uspevajo pomaranče in datlji, ljudje pa ne poznajo raka, ciroze in psihoz. V Genovi sem se pridružil prijatelju Hušiju, ljubitelju puščave Gunterju in Gabi, ki je v Niger potovala predvsem na poroko svoje sovaščanke. Zmazali smo pico, relativno hitro opravili mejne formalnosti in se vkrcali na trajekt. Slab dan kasneje smo pristali v Tunisu. Sonce. Kupili smo nekaj tunizijskih dinarjev, napolnili tanke z gorivom in nato še želodce. Tistih 650 km do alžirske meje je šlo hitro: dobre ceste, malo prometa in temna noč. Malo pred mejo smo na slepo zapeljali na neko vzpetino in si zaščiteni od pogledov privoščili nekaj uric spanja. Končno spet pesek pod vretenci, čist zrak in tišina. Po zajtrku je bilo treba zavihati rokave: Tunizijci ne komplicirajo preveč, Alžirski uradniki pa dajo jasno vedeti, da tu popotnik vstopa v drug svet. Našega vodiča ni bilo od nikoder. Po nekaj urah čakanja in klicarjenja načeloma zelo zanesljive agencije, se je izkazalo, da je vodič imel prometno nesrečo, da leži v bolnici in da se zelo trudijo najti zamenjavo. Bili smo v riti. Vodič je v Alžiriji obvezen za vsakega individualnega popotnika od meje do meje, brez njega ni vstopa in ker je Alžirija urejena totalitarna država, ni izjem. Popoldne je čakanje začelo zaudarjati po večnosti, s Hušijem sva začela klicariti naokrog. Čez uro, dve smo imeli novega vodiča. Tačas so nas tečni cariniki nagnali z meje. Prenočili smo na praznem parkingu za kamione. Zjutraj smo imeli dva vodiča. Sledila je, razumljivo, precej žolčna razprava, ki jo je dobil naš novi vodič, tudi zato, ker je učinkoval precej bolj simpatično od zamenjave. Končno smo smeli vstopiti v deželo velikih razdalj in luknjastih cest. Mohamed je bil dejansko nadsimpatičen. Zvečer smo se že krohotali pri njegovih doma, v mestecu Metlili, zobali vrhunske datlje in si izmenjavali mp3-je. Naslednjega dne so se sorodniki lotili Bajramijevih zavor, medtem ko smo se mi podali v lov za večjimi količinami smešno cenenih datljev. Vmes sem še malo ovohal cene tepihov, po katerih regija M'zab z glavnim mestom Ghardaia slovi. Večinski prebivalci so ortodoksno verni m'zabiti, ki veljajo za nekakšne arabske ortodoksne žide, tudi oblačijo se precej podobno in po vsem Magrebu slovijo kot najboljši trgovci. Mohamed je bil čisto navaden Arabec in m'zabitov ni preveč maral. Kot je to pri takih zadevah običaj, ni znal natančno razložiti zakaj pravzaprav. Preden je postal vodič se je ukvarjal z drobnimi biznisi med Libijo in Alžirijo, kot mi nekoč davno s kavbojkami in kavo. V Alžiriji enostavno ni dela.

Pri Mohamedovi zabavni družini smo prespali še eno noč, zapravili večino dopoldneva v trgovini njegovega brata, ki je spretno ponujal vse od šivanke do konjske vprege in se šele popoldne odpravili naprej. Bila je že noč, ko smo prispeli v El-Goleo, oz. El-Menio, ki je znana po vrhunski pitni vodi in visoki koncentraciji zmikavtov. Slednjega moje izkušnje sicer ne potrjujejo. Kakorkoli, pofočkali smo se na lokalni izpostavi žandarmerije in policije in se nastanili v mladinskem hostelu na robu mesta, kjer stane nočitev reci in piši sto sit na osebo. Ob zori smo bili že na kontrolni točki na izhodu iz mesta, ko je Huši ugotovil, da je izgubil potni list. Medtem ko sem se več ur zabaval s prijaznimi potepuškimi psmi, so Huši in ekipa obrnili pol mesta na glavo. Brez uspeha. S policaji smo se nekako dogovorili, da gre Huši vseeno z nami do naslednje postaje In-Salah. Takoj za oazo se je kvaliteta asfalta dramatično poslabšala. Čeprav se stalno nekaj popravlja, se mi zdi stanje transaharske magistrale št. 1 vsako leto obupnejše. Glede na razdalje je šofer v večni dilemi ali naj previdno obpelje vsak krater ali enostavno cegu na gas, pa kar bo, bo. V vsakem primeru utrudljivo, še posebej, ker so nas na celi poti spremljale plohe in je bilo treba zelo paziti na t.im. flash-hudournike, ki lahko brez opozorila preplavijo del ceste, da bi čez uro ali dve izginili brez sledu. K temu je treba dodati tesnobne minute na dveh vojaških kontrolnih točkah, ko je pod odejo skrit Huši glumil vrečo krompirja, mi pa smo upali, da vojaki ne bodo preveč zdolgočaseni, ergo radovedni. Mohamed se je izkazal za pravega gverilca. Naš človek. Dodobra prerukani in izžeti smo pozno ponoči prispeli v In-Salah, ki slovi po grozno slabi pitni vodi. V moji najljubši restavraciji smo se do grla nabasali z govejimi in ovčjimi ražnjiči s pomfrijem in se odpeljali tistih sto metrov do simpatičnega avtokampa. Hušija smo ob treh zjutraj naložili na avtobus za Tamanrasset. Zelo uspešno je odigral nepismenega Tuarega, ki niti arabsko ne zna in seveda nima nobenih papirjev. Zgodaj zjutraj smo bili na zajtrku pri Mohamedu 2, ki nas je prevzel kot štafetno palico. Geo tours je itinerarij čez Alžirijo zelo smiselno razbil na tri enote, torej tri vodiče, ki operirajo vsak na svoji relaciji. Mohamed 2 se je izkazal za enako simpatičnega, malo manj duhovitega, zato pa neskončno potrpežljivega vodiča.

Etapa do Tamanrasseta je zaradi svojih 750 km in kilerskega asfalta na zelo slabem glasu. Z razlogom: nekje na pol poti je Gunterju enostavno odtrgalo zadnje desno kolo. 110 km od prve naselbine, vojašnice In-Ecker. In kot zanalašč se je takoj za tem še ulilo. Že spet. Sredi Sahare. Madona, vsaj rastline so bile srečne. Prvi šofer, ki je pripeljal mimo, je ustavil in se s kolegom in Mohamedom 2 ročno lotil popravila, mi belčki smo bili bolj levaki, čeprav je bil Gunter v prejšnjem življenju kamionist. Spretne roke so potrpežljivo izbile vseh pet zlomljenih vijakov, ki pričvrščajo platišče na zavorni boben, je pa bil drek, da ne Gunter niti nihče od redkih mimovozečih ni imel rezervnih vijakov. Torej je bilo treba malo krast z ostalih treh platišč. Se je zdelo, da bo šlo, ampak kakih 20 km naprej je ena dobra udarna luknja poskrbela, da se je Gunter znašel v še večji riti. Nič, padla je noč, z Mohamedom 2 sva Gunterja in Gabi pustila v totalni temi in se odpeljala do vojaške baze po pomoč. Pošteno sva se načakala, medtem ko so vojaki vse bolj živčno tekali gor in dol. Končno je prihrumel polkovnik osebno. Cela postojanka je v tagmašnih uniformah strumno salutirala, komandir je odkričal raport, nakar sva z Mohamedom dobila večerjo, za zraven pa še polno vrečko sadja, jogurtov, kruha in sladkarij. Polkovnik naju je končno poklical k sebi, Slovenija... kdo, kaj?, ah, Jugoslavija, Tito, je dobrodušno vzkliknil in se gladko začel z mano pogovarjati v ruščini. Okej, s polnim želodcem šenkane hrane res nima smisla biti malenkosten. Preden smo krenili na reševalno misijo, sta pritekla dva pripadnika sanitetne enote v polni opravi, z nosili in vsem, salutirala in vprašala, če imamo ranjence. Ranjencev nimamo, sem se lepo zahvalil. Bajramija smo pustili za neko lopo, prisedel sem v polkovnikov avto, ki je, čeprav je imel šoferja, osebno zgrabil za volan. Mohamed 2 je našel mesto v enem od spremljevalnih vozil in potem se je začela dirka, med katero je polkovnik glasno obdelal vse dnevno-politične teme in kako zafuran, da je ta sistem, še sreča, da gre kmalu v penzijo. Odgovarjal sem bolj sramežljivo, saj sem bil zaposlen z meditiranjem na temo minljivosti našega bivanja na mamki Zemlji. Leteli smo 180-200 na uro, tukaj celo gospod profesor Pajk ne bi imel ama nobenih šans. Spektakularno smo obkrožili ponesrečenca, inženirci so se takoj lotili popravljanja toyote. Polkovnik mi je ponudil kubansko cigaro in to ne katerokoli. Izkazal se je za pravega svetovljana, alkohola pa vseeno ni pil. Pot nazaj je minila v penzionističnem tempu, saj smo se morali prilagajati Gunterju, da je bil polkovnik že čisto znerviran. Po dodatnih darilih in izdatnem slovesu je s svojim spremstvom izginil v oblaku prahu. Tudi mi smo smeli nadaljevati, čeprav je tujcem vožnja ponoči načeloma prepovedana.

Ob svitu smo popolnoma skozlani od naprezanja in pomanjkanja spanca prispeli v Tamanrasset, na kratko Tam. Pričakala sta nas Huši in šef agencije Mustafa, oba zelo zaskrbljena. Tam je prav srčkano mesto, če odmislil morje vseh sort kasarn. Leži na višini 1400 m, klima je torej ugodna in okolica je absolutno spektakularna. Ostali smo dva dni, da malo zacelimo rane. Huši je od nigerskega konzula dobil papir, ki naj bi ga spravil čez mejo. Gunter je pri spretnem varilcu s slabim karakterjem dal izdelati prtljažnik, medtem ko sem jaz mojega vrgel v smeti. Hevidjuti Thule čeljusti so bile od silnih udarcev popolnoma fuč, pa tudi sicer sem uvidel, da prtljažnika sploh ne potrebujem. Poslovili smo se od Mustafe in Mohameda 2 in se spoznali z Omarjem, ki naj bi nas z lastnim prevoznim sredstvom spremil tistih 400 km do meje.

Nekaj 10 km ven iz Tama je bilo »asfalta« konec, hvala bogu. Nezahtevna pista in prelepa okolica sta bili krivi, da je kmalu spet zavladalo prešerno vzdušje z elementi objestnega. Prehitevali smo se in uganjali norčije po večinoma čvrstem pesku, dokler se nisem skoraj zaletel v Omarja, ki je potem poskrbel za malo več discipline. V krmežljavi senci akacije smo spekli prvi kos ovce, ki smo jo kupili v Tamu. Končno je bilo vroče, končno puščava kot se zagre. V In-Guezzam smo prišli, že spet, pozno ponoči. Še zadnjič smo izkusili slasti alžirskih obratov družbene prehrane in mimogrede poskrbeli še za malo zabave, saj je Gunter uspel točno pred restavracijo zakopati svojo toyoto. Prevozili smo še 20 km do mejne karavle in na poti do tja dvakrat obtičali v mehkem pesku. Razen Bajramija, ki se je od trenutka, ko je pod gumami začutil pisto, obnašal kot iskra kamela. Okej, bil je bistveno manj naložen od Gunterjeve toyote, Omarju pa so crknili speed-locki. Precej je bilo porivanja, vlečenja in kopanja in potem je Omar nekje v pesku izgubil ključ od avta. Precej obupan je začel razdirati armaturo, da pride do žic za kontakt, midva s Hušijem pa z baterijo kot dva japonska robota v lov za ključem in hopla, v krmežljavem soju svetilke se je dejansko svetlikal obesek s ključi, sredi Sahara in sredi noči.

Spomnil sem se dogodka izpred let, ko smo si nekje ob libijski meji privoščili nočno plezanje na ogromno sipino, to je bil pravi alpinistični podvig in potem je - ko smo na vrhu sopihali od napora - Janu iz žepa padla dragocena baterija in se odkotalila v temo. Navzdol smo napol smučali, napol tekli in ko smo se spet uspeli ustaviti, je Jan pohodil svojo baterijo. Vse se najde v Sahari, vse ob svojem času.

Prespali smo kar pred vhodom v obmejno postojanko in se ga fletno ucurili s solidnim alžirskim vinom. Zjutraj nas je Omar spravil mimo policajev in carinikov, čeprav nam nikakor ni uspelo najti Bajramijeve številke na šasiji. Enostavno preveč rje. Še 20 km mehke piste in bili smo v Assamaki, adijo Arabci, živjo črna Afrika. Da Niger uživa drugačne sorte sistem, je bilo takoj jasno. Treba se je bilo nagoditi z vsakim uradnikom posebej - in res jih ni bilo malo. Bilo bi sitno, če bi se nam hudo nujno mudilo. Tako je bilo docela zabavno. Sklenili smo še zavarovanje in in naposled do konca nafilali tanke z alžirsko šverc nafto. V In-Guezzamu sta bili namreč obe črpalki zaprti. 220 km piste do Arlita je nadvse prijetnih, posebno osrednji del, komaj viden prelaz čez ne preveč na gosto posejane zlate sipine. Za večji estetski užitek smo se držali malo bolj severno od glavne piste in na poti srečali kar nekaj zloglasnih tihotapcev blaga in ljudi. Ljudje kot ljudje pač, od nečesa je treba živeti. Podelili smo našo ovco s četico, ki se je stiskala na starem pick-upu in iz Malija, preko puščave Tamesna iskala pot v Libijo in naprej na sever, do mediteranske obale in potem na čoln in inšalah v zlato Evropo. Svašta. Pred Arlitom je Huši razdelil ostanke hrane nomadski družini, ki pase kamele na področju bogatem s prahom iz bližnjih rudnikov urana, dnevni kop. Lastniki so Nemci, Francozi, Japonci in Kanadčani, nigerska elita pobaše kak dostotek profita, domačini pa plejado radiacijskih bolezni. Svašta. Arlit je velika, kaotična vas, ki je, če odmislim uran, pomembna šverc komerc postojanka. Zelo butasto smo se inštalirali na kavo direkt poleg policijske postaje in bili kmalu deležni njihove gostoljubnosti: potrebno bo urediti neke formalnosti in hopla, smo bili olajšani za petnajst evrov. A zdaj ponoči bi radi naprej? Hopla, še petnajst evrov. Vmes smo veliko debatirali, trkali na vse mogoče vrste morale in etike in šli na koncu raje na pir v športno-kulturni center, ki jo je domačinom velikodušno zgradila ena od radioaktivnih firm.

Zadnjih 240 km do Agadeza je bilo keks. Cesta je večinoma soliden asfalt in alkotesta se res ni treba bati. V Agadezu smo se najprej pokrepčali na famozni nočni tržnici, kjer je do ranih jutranjih ur na razpolago vseh vrst pečenega mesa. V eni od številnih beznic smo še malo nazdravili koncu poti. Ker je bila Hušijeva hiša precej polna, smo se inkognito naselili v hiši nekih Francozov, ki nekaj mesecev v letu preživijo v Agadezu in so se bili ravno vrnili domov. Musa, menedžer hiše je bil Hušiju dolžan uslugo ali dve, pa ni bilo problema. Naslednjega dne je prišental tudi čuvaj hiše, Rissa s psom čuvajem, ki je slišal na ime Sam. Rissa je imel hudo načeta kolena zaradi otroške paralize. Ko je bil še otrok, je neka francoska nevladna organizacija sicer nudila brezplačno cepljenje proti otroški paralizi, se pa v svoji aroganci ni najprej obrnila na lokalne marabuje, ki so sicer imeli čez zdravstvo, zato so ti razširili govorice, da cepivo povzroča brezplodnost. In evo, Rissa bo do smrti invalid. Kot tak je bil lahko srečen, da je sploh dobil kakršnokoli službo, česar so se dobro zavedali tudi škrti Francozi in ga plačevali pol manj, kot je za tako delo običaj: slabih 50 evrov na mesec. Kakorkoli, z Risso se ni bilo težko sporazumeti, mala hišna opravila smo za spodobno nagrado prepuščali njemu, pa smo bili vsi zadovoljni.

Prvih nekaj dni je minilo v znamenju nakupov najnujnejših življenjskih pripomočkov: ventilatorja, mreže proti komarjem, cevi za zalivanje vrta, cele vrste drobnarij. Rissi smo plačali popravilo ležanika, ki ga je navihani Sam scefral do nerazpoznavnosti. Hiša je imela štiri sobe, teraso, vrt, kuhinjo, ločeno bivališče za Risso, skladišče ter stranišče s tušem. Luksuz. Edino zoprne vonjave z ulice, na katero so stanovalci praznili gnojnico iz septičnih jam, ker pač ni denarja za najem profesionalcev, so bodle v nos. Za konec februarja je bilo celo po agadeških merilih pasje vroče, preko 40 stopinj. Komarji so blazneli in vsak od njih je bil potencialni donator malarije. Ker si s tabletami nisem hotel pacati jeter, sem se moral podvreči železni disciplini. Obisk WC-ja je šel recimo takole: najprej sem stranišče izdatno posprejal s killtox ali rambo insekticidom in hitro zaprl vrata. Čez deset minut sem se zapet do vratu in pedantno našprican z repelentom zakadil na školjko in se napenjal s sprejem v roki, s katerim sem sproti uplinil vsakega prihajajočega komarja. Prebavila sem ekspresno navadil, da se javijo k besedi sredi belega dne, ko so bili komarji manj popadljivi. Tuširanje je bilo treba izvesti z isto vojaško preciznostjo in med brisanjem bojevito mahati z brisačo okrog sebe. No, v Agadezu je oskrba z vodo itak precej negotova stvar. Med eno in drugo nevarnostjo pa je življenje seveda nemoteno steklo. Treba je bilo razdeliti pošto, fotografije in osvežiti na prejšnjih potovanjih skovana prijateljstva in znanstva. Obiskati je bilo treba mojega najljubšega krojača, prodajalca blaga, kofetarja, mojstra za sveže stisnjene sokove, kralja pečenih ovnov, obresti vse mehanike, šefa in lastnika edine neodvisne radijske postaje, doktorja, ki je na prejšnjem potovanju mojega prijatelja učinkovito rešil malarije.

Večkrat sem obiskal vse tri internetnice v Agadezu - lastnik ene od njih je bil v poslovnem sporu s providerjem satelitskega signala, pa je ta za kazen kar vsem trem ukinil povezavo. Zaskrbljujoče, glede na to, da se je čez dobra dva tedna imel zgoditi nadgalaktični mega dogodek za mesto Agadez: štiriminutni popolni sončev mrk, katerega naj bi si ogledala nekajtisočglava masa turistov, med njimi tudi 12 Slovencev. Drugi razlog za skrb so bile nenormalno visoke temperature, ki so tudi ponoči niso hotele spustiti na raven še znosnega. Glede na to, da sem bil organizator slovenske skupine jaz, me je skrbelo še mnogo stvari: potencialno pomanjkanje goriva, hrane in vode. Puščava Tenere je resda skorajda neizmerna, a število vodnjakov je omejeno. Poleg tega me je skrbelo prenoščišče prvo in zadnjo noč v Agadezu, glede na to, da so bili za ta termin hoteli že od avgusta 2005 popolnoma razprodani. Huši ni zganjal panike, bo že. Večere smo konspirativno preživljali v Hiši mladosti, Areni ali kakem drugem lokalu, Hušijevo sorodstvo namreč naj ne bi vedelo, da konzumira alkohol. Njegov oče je bil daleč naokrog spoštovan verski učenjak. Temu bi danes rekli islamist, še nekaj let nazaj pa pač mohamedanski župnik. Pri Tuaregih so te reči precej ohlapne. Kot vsi nomadi svojo vero nosijo s sabo. Verske infrastrukture in klera iz razumljivih razlogov praktično ni, če pa že je, nastopa v več funkcijah hkrati. Oče je bil cenjen karavanje - puščavski navigator, eden tistih ljudi, ki so zgolj z opazovanjem sonca, zvezd in vetra ter sledi, ki jih ta pušča na tleh znali točno zadeti določeno lokacijo na drugi strani nekajsto kilometerska pasu smrti ali niča, ki mu Tuaregi rečejo Tenere. Skratka bili so bogati, Hušijevo otroštvo je bilo tatamata, dokler ena za drugo niso prišle katastrofalne suše, ki so zdesetkale in končno povsem uničile črede kamel in drobnice in s tem ekonomski temelj Hušijeve družine. Tako je Huši kot najstnik postal išumar, po naše brezdomec, oziroma ekonomski migrant, ki je šel v svet s trebuhom za kruhom in v temu ni bilo prav nič romantike. Bil je v Nigerji, Maliju in v Libiji, kjer ga je Gadafijeva udba skoraj ubila, ko je enkrat malo preveč stegnil jezik. Nekako je prišel v Evropo, kjer je ugotovil, da je njegova edina deviza puščavski turizem, saj je v Evropi kar nekaj ljudi, ki so dejansko pripravljeni plačati dobre denarje samo za to, da si lahko ogledajo nič. Navadil se je gledati na svet z velikim zanimanjem in odprtimi očmi in kot tak mi je bil in še vedno je vir inspiracije. V bistvu je bil Huši edini v družini, ki je služil omembe vreden denar, kar je pomenilo, da je bila njegova hiša vsakič, ko se je vrnil iz Evrope, prepolna sorodnikov, ki so potrebovali to, ono in tretje. Tako pogosto in hitro je moral segati v žep, da se mi je nemalokrat dozdeval kot mnogoroki bog Šiva.

Tudi nasploh se samota v Afriki dojema kot bolezen, osamljenemu človeku so ljudje vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, pa naj bo njihov ali pa tujec. Če mi je od temperature in lokalnega kolorita postalo prevroče sem se prestavil v brus - na podeželje, kjer so bile temperature bistveno znosnejše. Aša je z družino živel 25 km ven iz mesta in še vedno je enako zavzeto kopal vodnjake. Se mi je včasih zdelo, da kar malo na slepo. Vode pa od nikoder. Ko je vendarle prišla, je bila poplava, plimni val, ki je nosil vse pred seboj. Včasih sem se na slepo odpeljal v praznino puščave in prespal v hotelu tisoč zvezdic. V resnici jih je na milijarde, nebo je bolj podobno sesirjenemu mleku, kot črnini z belimi pičicami iz naših krajev. Obiskal sem Hamuja, enega od dveh mlekarjev v celi severni Afriki in mogoče na svetu, ki mu je s pomočjo nekega švicarskega znanstvenika uspelo fermentirati kamelje mleko. Hamu je bil eden zares redkih ljudi v Agadezu, ki jim je z neverjetno trdovratnostjo uspelo iz nič ustvariti firmo, ki je po petih letih garanja začela prinašati denar in ki je poleg tega vrsti rejcev kamel iz okolice Agadeza zagotavljala reden zaslužek. Skupaj sva obiskala rejca, ki je veljal za avtoriteto številka ena in ki mi je pred letom dni kar tako podaril kozo. Zdelo se mi je, da sem dolžan protigesto, pa sem mu prinesel svitek jeklene žice in vrhunsko ročno svetilko. Mirne duše sem se poslovil, misleč, da smo zdaj kvit, ampak v Bajramijevem zadku je stala nova koza. Ha, naslednjič pridem z darili in s kozo, pa bova končno na istem. Potem ko se je privadila novemu okolju (Tuaregi verjamejo, da žival, ki je umrla v stresu ni okusna), je kozo ekspertno zaklal Hušijev nečak Abdurahman. Meso sem razdelil po kompliciranem ključu: manjši del Rissi, večji del Hamuju, polovica koze pa je ostala v Hušijevi hiši. Zase sem prihranil trebušno mreno in jetra, ki sem jih spekel na žerjavici na podstavku iz reciklirane žice, ki se sicer uporablja za kuhanje čaja.

Čeprav pravzaprav ni bila sezona, je bilo v Hušijevi širši družini kar nekaj porok, ki so - kot je to povsod po svetu običaj - resna stvar. Na prvi se je gostitelj uštel glede števila gostov in je potem na vrat na nos moral iskati primernejšo lokacijo, kar je začetek slavja zavleklo v zgodnje jutranje ure in je potem vse skupaj izpadlo precej mlačno. Igral sem vlogo taksista volunterja in se med eno in drugo furo prav butasto izgubil. Po tretji poroki sem imel tega dovolj, ampak potem me je mladina pri Hušiju prepričala, da gremo še na poroko od Gabijine prijateljice, ki sploh ni bila tako blizu. Dolgo smo se odpravljali in prišli, ko je bilo vsega že konec. Se zgodi.

Tačas se je v Agadez vrnil Sulejman, ki je, odkar smo se zadnjič videli, napredoval v pravega turističnega vodiča. Kar je bilo dobro, saj mu je omogočalo dokaj reden vir prihodkov. Odkar je pustil službo v rudniku urana, je bila njegova preživetvena strategija plan D - debricolage, oz. drobnjakanje, po domače znajdi se. Z njegovim šefom in dvema Francozoma, ki sta nadzorovala izgradnjo globokih vodnjakov v Azavaku (do 150 m globine!), smo se odpeljali v Sulejmanov rojstni Abalak, če se za nomada lahko reče, da ima rojstni kraj. Tudi datum rojstva je pri nomadih bolj stvar ugibanja, ve se, katerega leta je bil človek rojen in to je to. V Abalaku je imel Sulejman poleg obiska starega očeta, za katerega je skrbela njegova mlajša sestra, nekaj poslovnih opravkov, jaz pa sem se potepal med ilovnatimi hišami naselja, ki je nastalo takorekoč od včeraj na jutri. Abalak je bil še nedolgo nazaj zgolj trgovska lokacija, na kateri so nomadi izmenjevali materialne dobrine. Potem je čez noč nastalo mesto, katerega meščani se še niti približno niso otresli nomadskih navad. Stranišč ni bilo, cela vas je opravljala potrebo pred zoro, v zavetju teme in temu se je bilo treba prezpogojno prilagoditi, če nisi hotel, da te sredi belega dne zasačijo sredi ulice s spuščenimi hlačami. Druga opcija je bila nekajkilometerska hoja do obrobja mesta. Iz Abalaka sem z avtobusom odpotoval v Niamey. Obiskal sem ljubljansko prijateljico Marto, ki je pustila kariero na faksu za arhitekturo in se preselila v prestolnico Nigra. Popolnoma sem jo razumel. Ne zato, ker bi bil Niamey raj na zemlji, temveč zato, ker dandanes bledoličnik res nima nobenega razloga za vztrajanje v domovini, če mu ta ne ustreza. Greš, pa je. Nedvomno bi tudi marsikateri Afričan sprejel to filozofijo in prakso, a mu okoliščine tega ne dopuščajo. V središču Niameya se je na križišču košatil ogromen jumbo z napisom EU favorizira prost pretok blaga in ljudi. Blaga morda res. Marta je imela za dvesto evrov najeto krasno hišo z ogromnim vrtom v elitni četrti. Njena specialnost so avtoceste, natančneje zvočna zaščita, kar je v Nigru učinkovalo enako bizarno, kot kolega iz Malija, ki je v Slovenijo prišel študirati gozdarstvo. Napeljanih je imela kar nekaj projektov z nigersko vlado in mednarodnimi institucijami, a še nič konkretnega v rokah. Naredila sva nekaj krogov po mestu s poudarkom na nočnem življenju, ki je v Niameyu nadvse živahno. Spoznala me je s svojim krojačem, ki me je potem na enduro motorju za majhne denarje vozil po bolj skritih predelih mesta. Znani japonski kreator Yamamoto je bil tako navdušen nad njegovimi spretnostmi, da ga je baje povabil na Japonsko. Ampak krojač bi si za kaj takega moral najprej priskrbeti potni list, kar je bilo v nasprotju z njegovo rasta filozofijo, ki pravi, da meje niso za ljudi. No, itak ne bi dobil vize. Tako je ostal v Niameyu in moji punci sešil obleko za obrambo doktorata.

V Niameyu so komarji resno nevarni, posebej ob mirni reki Niger, ki jo mesto, morda prav zaradi tega, nekako ignorira. Nekaj dni za mano je v Niamey prišel tudi Sulejman, ki bi naj na povabilo Slovenskega etnografskega muzeja imel v Ljubljani in Murski soboti razstavo fotografij, pod mottom kako oni (Tuaregi) vidijo nas (Evropejce). Čeprav je bil opremljen z najboljšimi možnimi vabili, garantnimi pismi in priporočili, se je pot do pridobitve ustreznih viz zdela grozljivo komplicirana. Ko sva se z Rimbo ekspresom vrnila v Agadez, sem bil že dokaj na trnih. Čas prihoda slovenskih turistov se je nezadržno bližal, Huši pa še vedno kot na pomirjevalih. Turizem je relativno nova zadeva v Agadezu, vodiči-šoferji so povečini bivši karavanjeji ali pa ljudje, ki so se karavanam pridružili, dokler je ta način ekonomije še cvetel. Danes je namreč le še bled odsev minulih časov.

Karavane, ki so včasih štele večtisoč kamel in bile po svoji strukturi nekakšen joint-venture, so krenile iz pogorja Air otovorjene z datlji. Te so Tuaregi v oazah Bilma in Fachi menjali za sol in z njo krenili daleč na jug, vse do Zindra in občasno še dlje, kjer so sol zamenjali za proso in spotoma dodobra napasli kamele, ki so se ob zaključku polletnega cikla debele in krepke vrnile v Air. Prvi se je s turizmom resno začel ukvarjati legendarni Mano Dayak, ki je ustvaril uspešno turistično agencijo. Potem so ga okoliščine prisilile, da je prevzel vodstvo tuareškega upora, ki je turizem za desetletje potisnil v pozabo, in tudi sicer Tuaregom prinesel bore malo koristi. Mano Dayak je umrl v nerazjasnjeni letalski nesreči, položaj svetlopoltih Tuaregov, pa se je v črnem Nigru le kozmetično izboljšal. Ja, tudi v Nigru imajo rasizem, ljudje kot ljudje pač. Danes je v Agadezu en sam človek, ki je tudi strokovno usposobljen za svoj poklic. Še nekaj uspešnih agencij vodijo v glavnem beli priseljenci ali pa potomci iz mešanih zakonov. Ostali bolj ali manj improvizirajo, eden največjih umetnikov med njimi je Huši, ki vse stavi na tople medčloveške odnose. Kljub mojim organizacijskim naprezanjem je bilo tako tudi v primeru slovenske skupine. Zadnjo noč pred njihovim prihodom je bilo vsaj navidez vse še v zraku, sedeli smo v zlogasnem lokalu v bližini letališča, temperatura je bila enkrat za spremembo ugodna in ob dveh zjutraj smo bili še vedno tam. Potem se je Huši vendarle odločil za odhod, se odpeljal pet metrov in obtičal s počeno gumo. Rezerve ni, so modro ugotovili prešerni sopotniki. Ker Huši uradno ne pije, je misija iskanja rezervne gume padla na moja pleča. Mimogrede sem domov peljal še razigranega Kawala, ki ga je njegova ljubosumna in pijančevanju nenaklonjena avstrijska žena nujno zahtevala na raport. No, Kawal se je na pol poti premislil, ko je ugotovil, da ima po šeriatskem pravu pravico do štirih žena, če se mu tako zazdi in da njemu že ne bo nihče ukazoval. No, malo je priredil dejstva. S skrajnim naporom in polno malho zvijač sem ga nekako le predal v nadaljno obravnavo. Precej nejevoljen sem zbudil Hušijevega mlajšega brata, čemu ves ta cirkus, abstinent zavoha opitega veseljaka čez celo dvorišče in dlje, če je treba. Mislim, cela situacija niti ni izgledala ne vem kako fenomenalno. Na vrsti je bila menjava kolesa, ki se je sprevrgla v celo burlesko, nakar smo šli za sprostitev še na finalno pivo.

Če smo že pri slednjemu, Niger pozna dve vrsti piva: Conjuncture, domače pivo, ki ga v glavnem pijejo tujci in Flag, kvazi import pivo, ki ga najraje pijejo domačini, ker človek po njem baje ne smrdi. Neskončna je moč vere. V glavnem obe znamki izdeluje ista pivovarna, ki zalaga celo subsaharsko frankofonsko Afriko, njen lastnik pa je nek iznajdljivi Francoz. Saj v bistvu vse štima. Zjutraj je pri Hušiju vladalo obsedno stanje. Sorodniki so v pospešenem tempu nosili vkup proviant in opremo, medtem ko je naša karavana štirih toyot plus Bajrami krenila proti letališču. Od silnega prahu, ki ga je dvigala množica vozil, je bilo mesto dobesedno v megli. Kot Ljubljana sredi novembra ob sedmih zjutraj v starih dobrih časih, ko si se vsaj na meglo lahko stoprocentno zanesel. Velika praznina pred letališčem je bila gotovo prvič in verjetno zadnjič zabasana do zadnjega kotička. Velemestno podkovani smo zapeljali naravnost pred izhod iz letališke stavbe in dejansko našli prostor za našo avtokolono.

V letališču je vladal urejen kaos. Šest avionov v enem dnevu, toliko jih običajno na letališču Agadez, ki še vedno čaka na svetlobno signalizacijo, pristane v enem mesecu, ko je turistična sezona na višku. Carinikom in obmejnim policistom se je bledlo od vsega hudega, neka ameriška skupina je pritovorila skorajda cel astronomski observatorij, vključno z avtomatskimi tuš kabinami od katerih se je med pregledom ena po nesreči odprla in je nihče ni več znal sestaviti nazaj, pa se je ogromno temnomodro jajce valilo čez gore prtljage, ki je panično iskala svoje lastnike. Zamude so bile šokantno majhne, naši slovenski gostje pa prav aristokratsko flegmatični. Prišli so iz snežnega meteža naravnost na štirideset stopinj in niti trepnili niso z očmi. Očitno prekaljeni popotniki. To je bilo dobro. Vso kosi prtljage so bili na broju, edino en par pohodniških palic se je izgubil nekje v Marseillu. Nekako smo se prebili skozi kaos letečih prodajalcev spominkov. Zaskrbljeno sem poškilil na neskončno kolono čakajočih toyot pred bencinsko črpalko, dobro vedoč, da so naši rezervoarji še prazni. Na vrtu pri Hušiju nas je čakala kraljevska pojedina in izkušeni popotniki se medtem, ko so se prtljažniki toyot polnili z nezaslišano hitrostjo, tudi piva ali dveh niso branili. Tako smo med zadnjimi zapustili izpraznjeni in nič več huronsko prašni Agadez. Pred neupadljivo hiško na robu mesta so zasijale Hušijeve uporniške izkušnje: vse štiri toyote so bile cakum pakum do vrha nalite s kvalitetnim alžirskim gorivom.

Bil je že mrak, ko smo za sabo pustili kontrolno točko na cesti za Arlit, in trda noč, ko nas je kakih dvajset km naprej zaustavila vojska, ki tako visoko na sever niti ne zahaja pogosto. Da ne smemo naprej, da ponoči varnostna stiuacija tega niti pod razno ne dovoljuje. Ah ta vojska, povsod mora pristaviti svoj pisker in vedno na škodo civilistov. Po krajšem prerekanju smo se odpeljali kvazi nazaj in potem smuk skozi grmovje v varno nedrje hribov. Prespali smo v corryu - suhi rečni strugi, ob kateri so se brezbrižno pasli tropi kamel. Je bilo kar frišno ponoči, docela in popolnoma v nasprotju z normalo. Pri zajtrku so me slovenski gostje vprašali, če je bila to ta neznosna vročina pred katero sem jih na pripravljalnih srečanjih in po emajlu svaril in se mimogrede pozanimali, če so še kakšne odeje na razpolago. Na srečo so bile, madona in potem je bilo enako prav vsako noč vseh petnajst dni njihovega obiska. Vreme je definitivno postalo neprištevno. No, smo imeli vsaj vsako jutro garantiran smejalni uvod.

Pred nami je bil najbolj naporen dan celega potovanja, zaradi razdalje in zlajhane gorske piste, ki je potem, ko smo zavili s ceste za Arlit, pokazala vse svoje zahrbtne trike. Zvečer smo prispeli v nadvse simpatično oazo Iferouane, prestolnico severnega dela Aira. Prelepa vasica sredi črnih oblastih gor je učinkovala kot balzam. Ko se je izkazalo, da je podjetni lastnik edinega avtokampa že pred dnevi napolnil hladilnik s kubičnim metrom piva, je vzdušje doživelo nesluteno konjunkturo. Jutro je bilo namenjeno ogledu oaze: zares prelepih vrtov, etnografskega muzejčka, ženske kooperative in živalskega vrta, opziroma sedmih nojev, ki so bili nekoč pogosti po širši airski okolici. Zadnjo postajo pred odhodom je predstavljal obisk letečih prodajalcev tuareškega nakita. Te smo na celi potem redno srečevali na najbolj zakotnih lokacijah in vedno so se obnašali kot bi naposled dočakali prihod njim najdražjih gostov. Bili so očitno odlično informirani in kapitalno modrost poslovnega uspeha, namreč da je točna informacija ob pravem času garant dobre kupčije, so imeli v malem prstu. No, mi smo imeli svojega draguljarja kar s sabo. Abdurahman, ki je poleg šoferskih nalog opravljal tudi funkcijo pomočnika dirigenta naših gastronomskih užitkov, tudi v prostem času ni sedel križem rok, zato smo kmalu odbrzeli točno na sever, v objem prave divjine. Če odmislim tri otroke in Gunterja, so bili vsi naši gostje taki ali drugačni strokovnjaki: biologi, etnologi, en fizik in računalničar.

Gospa Staša, ki je doktorirala iz kuščarjev, si je že prvi dan prislužila stratosferski status. Našla je agamo, kuščarja, ki se ga Tuaregi silno bojijo, ker da je smrtno nevaren. Staša je vedela, da na celem svetu obstajajo le tri strupene vrste kuščarja in da noben od njih ne živi v Afriki. Ostali bledoličniki smo ji verjeli, Tuaregi pač ne. Ko je Staša agamo vzela v dlan, so olimpijsko zašprintali na varno. Eden od šoferjev, Hušijev mlajši brat Arali, je od silnega pospeška izgubil čevlje. To je tam pri njih kar nerodna reč. Staša je v trenutku postala nesporna avtoriteta na živalskem področju, k čemer je nekaj dni kasneje prišel še status ranocelnice in nasploh uspešne zdravnice. Kdorkoli je imel kakršnekoli težave se je najprej obrnil nanjo. In ni nas bilo malo, saj je od prvega dne naprej med nami kosila nekakšna napol gripa ali kaj. Gunter, ki je do takrat užival sloves zdravnika, je ostal le to, kar je po poklicu tudi bil, fizioterapevt. Njegov položaj se je dodatno omajal, ko je naš glavni vodič Huja, ki je bil sicer zaradi kroničnih bolečin v križu Gunterjev najzvestejši pacient, začel tožiti zaradi glavobola, visoke vročine in vrtoglavice. Gunter ga je zmasiral in mu meni nič, tebi nič dal kar tramal, ki je celo za antibiotikov site bledoličnike več kot poštena doza. Huja je celo popoldne in celo noč haluciniral in še nekaj dni potem je vsakič, ko se je spomnil Gunterjeve modre tablete, v brado mrmral šejtan, šejtan. Mu je dal satana Gunter, nakar smo ga vsi imeli malo na očeh, da nam še kakšnega šoferja ne pošlje v pekel droge.

Prehitevam, prvo noč smo prespali v senci ogromnega kupa ogromnih granitnih pirhov. Kdor je splezal na vrh, je dobil učno uro iz zemeljske anatomije - sile narave so bile ostro izrisane: veter, voda, vulkanski izbruh. Naslednjega dne popoldne smo bili visoko na severovzhodu, v zavetju baje najvišjih peščenih sipin na svetu, ki se jim reče Temet. Med vzponom na enega od vrhov sva z Miho v vsakem primeru skoraj spustila dušo. Zase ne rečem, ampak Miha je športnik. Ko sva nekako spet prišla k sebi, sva se pognala po najbolj strmem pobočju - nora kombinacija letenja, drsenja in smučanja, vse skupaj kot v slow-motion posnetku. Pragmatično naravnani Tuaregi so samo odkimavali z glavo, ko smo se zlagoma vsi vrnili v tabor, praktično vsak s svojim deviškim vršacem pod kapo. Predvsem Huja se ni mogel načuditi. Njegovo logiko sem že poznal. Nič se ne sekiraj Huja, sem ga pajdaško potrepljal, važno da bledoličniki plačajo. Zdelo se je, da je naša obsežna špijonaža obrodila sadove: pot smo načrtovali tako, da bi se z ostalimi ekspedicijami srečali čim manjkrat. In res, sredi prekrasnega Temeta, smo bili sami.

Naslednjega dne sem se s Hujo, Aralijem in Mahmudom odpeljal do nomadskega tabora, pogledati, če kaj potrebujejo. Čeprav gre za področje, ki je veliko za nekaj Slovenij, je imel Huja, torej na nek način mi vsi, v vsaki dolini, pod vsakim drevesom sorodnika ali vsaj znanca. Odpeljali smo se še više, v globoko sotesko med gorami iz črnega granita, ki je seval kot peč, skopali luknjo v pesek in napolnili kanistre z vodo. Rahlo šokantno, koliko tekočine pokuri dvajsetglava skupina na dan, varčevanje gor ali dol. Mimogrede smo si privoščili še saharsko umivanje, tuš, kopel, kakorkoli že in nazaj grede od sorodnika kupili na vetru posušenega muflona, ki ga je ta hranil varno zakopanega pod akacijo in ki je do konca potovanja skrbel za gastronomske presežke. Tuaregi so ga jedli kot čips in ko sem se jim enkrat pridružil, me je še nekaj dni pošteno matral želodec. Ampak v zelenjavni omaki je bil vsaj za stopnjo boljši od odlične, na deviškem pesku odrasle koze.

Iz Temeta smo se mimo Modrih gora - gmot modrega marmorja, ki štrlijo iz peska odpeljali do Chirieta, ugaslega vulkana, ki ga z vseh strani obkrožajo visoke bledorumene sipine. Huja je riskiral nekaj milimetrov profila na gumah in nas odpeljal v težko dostopno dolino, ki jo je pesek različnih odtenkov obarval kot marmorni kolač. Araliju je v zadnjem klancu pred sedlom počila guma. Na vse strani so se raztezala bogata najdišča ostankov paleolitskega in neolitskega orodja. Nabral sem nekaj lepših primerkov in jih nesel pokazati doktor Staši, ki je bila čvrsto prepričana, da je vse to delo eolske erozije. Šele ko sem ji pokazal nekaj črepinj pralončevine, je nerada priznala, da so bili poleg božjih tu tudi človeški prsti v igri. V Chirietu sem imel ohlapen sestanek z Desiree, vnukinjo znanega nemškega generala ali kaj in odlično poznavalko tuareške kulture, ki je vodilo skupino ameriških astronomov. S Hušijem sva se lotila iskanja in spotoma nabirala drva. Bili smo na robu Tenereja, kjer so drva skoraj enako redka kot voda. Našla sva drva, ne pa tudi Desiree. Njeno skupino smo izvohali šele naslednjega dne, v široko razvejanem corryu Tazerzait, ki je zaradi obilice vode in lesa priljubljeno postajališče. Tabor so imeli postavljen v senci dveh ogromnih akacij, pod tretjo so se tuširali Američani, jebenti in vsak je tehtal najmanj sto kil. Desiree nisem zavidal: kje imate tuš kabine, jih je že odpihnil veter?, sem jo podražil.

Od astronomov sem hotel izvedeti točno pozicijo črte maksimalnega sončevega mrka, moje papirje, ki sem jih z veliko napora postrgal z interneta, sem namreč vsled silnega mačka pozabil v Agadezu. Zvezdni maherji so mi zelo prijazno postregli z informacijami. Še malo sem pokramljal z Desiree in jo prepustil njeni usodi. Da bi se izognili »gneči« smo se odpeljali nekaj kilometrov naprej in si v zavetju oranžnih, blago valujočih sipin poiskali prenočišče. Med manevriranjem vozil v sipkem pesku so na Aralijevem vozilu crknili speed-locki, kar je pomenilo, da je ostal brez štirikolesnega pogona, ki je v Tenereju absolutno obvezen. Prebivalci puščave se nikoli, no, praktično nikoli ne razjezijo, ker vejo, da je razburjenje enako izguba razsodnosti, kar je enako smrt. Lepo v miru smo povečerjali, popili čaj, nakar je padla odločitev, da gresta Huja in Arali nemudoma v osem ur vožnje oddaljeni Arlit, najdeta mehanika in se, če bog da, vrneta pod večer naslednjega dne. Nihče se ni kaj prida razburjal, saj smo nalašč za take primere program zavarovali z rezervnim dnevom. Glavni kuhar Mohamed, ki je že prvi večer dobil nadimek mister najlepši prsti, Huši, Gunter in jaz smo tisto noč vseeno nadstandardno dolgo bedeli, v mislih spremljali nočna popotnika na pasti polni poti in opazno načeli Gunterjeve zaloge pastisa.

Zjutraj smo se nekateri peš, drugi s toyotami odpravili nazaj proti Tazerzaitu, kjer je bila voda in senca. Enkratna priložnost, da vsak zase izkusimo tišino, ki vlada v puščavi. Če ni vetra, slišiš utrip lastnega srca v ušesih ali pa visok pisk, še najbolj podoben zvoku pokvarjenega črnobelega TV aparata. Izbrali smo si vsak svojo akacijo in se predali lenarjenju. S Hušijem in doktor Stašo smo obiskali gospo srednjih let, ki se je pritoževala nad zdravjem. Po daljših konzultacijah smo prišli do zaključka, da je z njo vse v redu, samo malo depresivna, da je. Njena mlajša sestra je takoj pritrdila, da se ji to redno ponavlja: nekaj dni popolnoma brez volje leži pod drevesom in tarna, nakar je naenkrat z njo spet vse v redu. Hopa, sem rekel Hušiju, prvi primerek klasične depresije med nomadi, napredek nezadržno trka na vrata, še malo, pa bo tudi tukaj Amerika. Bolnica ni bila preveč navdušena, na vsak način je hotela tableto, kakršnokoli pač že. Tačas se je v senci centralne akacije razvila živahna kupčija z igračami, ki so jih nomadski otroci izdelali iz koščkov žice, odrabljenih plastenk, aluminijastih pločevink in konzerv. V puščavi in nasploh v Afriki ima vsak predmet vsaj tri življenja, preden mu pridni prsti z domiselno predelavo ne vdahnejo nov smisel. Končni rezultat pogajanj je bil ena igrača en evro, zelo demokratično.

Predlagal sem, da z nakupom vitkega ovna osvežimo zaloge sveže mesa. Predlog je bil soglasno sprejet. Ko se je cela ekipa pognala za prodajalcem in klavcem, da bi od blizu spremljala ovnovo pot v onostranstvo, sem bil presenečen. No, dobil sem svoja jetra v trebušni mreni in kja bi še rad. Ob tabornem ogenjčku smo se zedinili, da je skopo odmerjen čas žalosten fakt, da bi bilo prav fletno še kak dan prelenariti v strugi davno presušene reke in da je tak način spoznavanja puščave bistveno zanimivejši od neskončnega fijakanja čez sipine. Malo smo bili evforični. Pozno ponoči sta se Huja in Arali vrnila s popravljenim avtom, polno vrečo ne več čisto svežih francoskih štručk in s čokolado za najmlajšo udeleženko potovanja Nino, ki pa je žal ravno tisti večer prišla na vrsto, da se spopade z našo interno gripico.

Takoj sem zaslutil, da bo naslednji dan šlo malo na trdo. Hušiju in ekipi je okvara nagnala dvome v kosti, kar naenkrat se je našlo tisoč razlogov, zakaj bi bilo treba modificirati naš itinerarij. Še ena taka okvara bi bila za Hušija, ki nam je itak dal precejšenj popust, dejansko hud finančni udarec. Po drugi plati pa je bilo vendarle treba držati besedo. Stisnil sem zadnjik in se posvetil detajlni razlagi, zakaj ni prav nobene potrebe po spremembah, da je vse v najlepšem redu in potem vajo v vedno daljših razmakih ponavljal še dan in pol, ko je žilava dilema naposled utonila v pozabo. V tem vzdušju smo se naužili spektakularnega vulkanskega žrela Arakao, ki ga počasi požirajo živobarvni trakovi peska. Povsod smo videvali nekoliko zbledele table »reserve naturelle totale des addax«, ki so označevale začetek ogromnega rezervata puščavskih antilop, bivšega rezervata - ko se je začel tuareški upor, jih je pokanje pregnalo, pa tudi uporniki so bili nemalokrat zelo lačni.

Naslednjo noč smo prespali v bližini nahajališča prazgodovinskih gravur, ki se mu reče Anakom, nakar je napočil dan D za prečkanje Tenereja. Za boljši oprijem v mehkem pesku, so šoferju spustili pritisk v gumah na en bar. Huja se je odločil za inovativno inačico in v zmerno hudi peščeni ujmi z lasersko natančnostjo našel tri krmežljave akacije, izgubljene v oceanu letečega peska. Zagledali smo jih, ko smo bili kakih sto metrov stran, kapo dol. Ždeli smo zaviti v tuareške šeše, medtem ko so se kuharji trudili s kuhanjem kar v prtljažniku enega od vozil. Pašta je bila vseeno dobra in pesek je odličen za peristaltiko. Po kosilu sme prečkali pisto Agadez - Libija, najprej tisto za težko obložene šverc kamione na šestkolesni pogon, potem tisto za ostale prometne udeležence in na koncu še nekaj nizkih, neugodnih peščenih grebenov. Bili smo v Tenereju z velikim T - neskončna monokromatska ravnina brez enega samega orientirja na obzorju, ki se je zaradi večnih mikropartiklov praha v zraku brez šiva zlivalo z nebom. Nič. Kraj - če se temu lahko tako reče, kjer je vsaka izrečena beseda opazno tišja od običajnega in kjer tudi največje čveke slejkoprej utihnejo. Vožnja je postala abstraktna, lahko bi leteli, lahko bi pluli, vseeno. Zahajajoče sonce je vsemu skupaj vendarle dalo neko obliko in smer. Ko je teren spet začel blago valovati, smo v varljivem zavetju nizkega grebena postavili tabor. Dobro nam je dal tinte pit, tale Huja.

Večeri in jutra so v Tenereju načeloma popolnoma mirni, edino čez dan se dvigne močan veter, ki vedno piha iz severovzhoda proti jugozahodu. Mohamed in Mahmud, kuhar numero 2, ki je v svoji osebi nekako uspel skombinirati aristokratsko vzvišenost in medvedkasto dobrodušnost, sta zamesila togilo, tuareški kruh, pravzaprav pogačo, ki ji francoske bagetke ne sežejo niti do kolen. Preden sta jo zakopala v razžarjeni pesek, sta na površino napisala Nina, ki je tistega dne praznovala rojstni dan. Žal je testo med pečenjem tako močno vzšlo, da je bil napis neberljiv. Nekaj dni kasneje sta ponovila vajo in pri Nini zabeležila ducat plus točk.

27 marca opoldne smo po nekajurni gladki vožnji zagledali oazo Fachi. Na tisoče palm pod podolgovatim hribom iz rjavega kamenja je v meglici belkastega prahu učinkovalo črno. Oglasili smo se pri fantih na kontrolni točki. Nekajstoglava vas je bila na nogah. Nekdo je vaščane, ki so bili še leto prej precej indiferentni do turistov, uvedel v skrivnosti te pomembne gospodarske panoge. Očitno malce na hitro in površno. Na robu vasi so zamejili prostorno zemljišče in ga krstili za kamp. Serija kolib iz palmovih vej je bila nakupovalno središče, v katerem so ženske prodajale dosežke lokalne obrti. Na parkirišču je bilo prostora za vsaj dvesto terencev, naše štiri toyote so na njem delovale precej izgubljeno. Najeli smo prazni kolibi, se v njih malo spočili, medtem ko se je pripravljalo kosilo in šli, ko so bili želodci v splošno zadovoljstvo napolnjeni, v šoping. Mislim, ljudje so se resno potrudili, ampak čez kako uro smo potem, ko sem domačinom razdelil presežek očal za gledanje mrka, šli naprej. Ne vem, morda je za nami prišel še kdo, gotovo pa je, da bo tisti gromozanski kamp vsakega avan-turista navdal z neizmerno anti-klavstrofobijo.

Ustavili smo pri famoznih solinah, kjer sem skeptikom še enkrat dokazal, da sem v globini duše poet. Psihedelične soline, kakor sem jih obdržal v spominu s prejšnjega potovanja, so se izkazale za dokaj nespektakularen skupek bledih bazenčkov, vsaj tako so jih dojemali moji prozaično naravnani sonarodnjaki. Zato pa je kraj toliko bolj stimulativno deloval na njihov smisel za humor, ki je bil tudi sicer zavidljivo razvit. Vseeno sem pogumno nadaljeval z razlago o postopkih pridobivanja, oblikovanja, skladiščenja in transporta te dragocene dobrine. Veliki keglji - kantuji so za živali, male pogače - fošiji pa za ljudi, tako je to. Morda bi pa Mobitel primaknil kakšna sponzorska sredstva, je pikro dodala Nada. Plačali smo lokalnega vodiča in njegove asistente, nakupili nekaj spominkov in vrečk sladke mešanice kikirikijev in datljev in krepko segli vanje, dokler nas ni Huši prekinil, da se zna to končati s kraljevsko drisko. Miha, ki je to že imel za sabo, čeprav je ves čas pil nekakšno želodčno razkužilo, se ni dal motiti. Enako Benjamin, ki je svoje prebavilo ojeklenil v Indiji. Pod Hujinim ekspertnim vodstvom so toyote zahrumele v strmino nad Fachijem. Na sedlu smo si oazo še enkrat ogledali iz ptičje perspektive. Če to ni psihedelično, kaj potem je, sem se precej prozorno skušal rahebilitirati.

Na drugo stran sedla se je odpiral pogled na morje sipinastih grebenov, ki so valovili v neskončnost. Pot nas je vodila v smeri vzhod-jugovzhod, počasi in previdno čez zahrbtne, navidez nedolžne grebene. Nekajkrat smo se ustavili, da se ohladijo motorji. Večkrat smo nasedli in potem družno odkopavali kolesa, podlagali puščavske lestvice in korenjaško porivali. Človek in stroj sta bila na preizkušnji. Pozno popoldne smo se ustavili na vrhu peščene vzpetine, ki se je blago in enakomerno spuščala na vse štiri strani neba. Na lokaciji!, je domov s satelitskim telefonom sporočil Miha. Boljšo bi si težko izbrali. Bili smo na središčni črti in dovolj blizu točke maksimalnega sončevega mrka, za tistih nekaj sekund mi je bilo vseeno. Kar me je navdajalo z rahlim nemirom, je bila prašna meglica, ki je predmete ovijala v neobičajno mehkobo, čeprav je bilo ozračje popolnoma mirno in pa čuden zrak, ki se je zdel kot nekako vlažen, kar je bilo v osrčju Sahare ob tem letnem času zares nenavadno. Bilo je, kot bi se na nas posedali ostanki gigantskega neurja, ki so z višinskimi vetrovi pripotovali z druge strani Zemlje. Možnost, da bi nam mrk mrknil zaradi banalnega oblaka ali česa podobnega, se mi naenkrat ni več zdela čista znanstvena fantastika.

Večer je minil nadstandardno tiho. Vsak se je ukvarjal bolj s svojimi stvarmi, Tuaregi predvsem z mislimi na dogodek, ki mu nihče med njimi še nikoli ni prisostvoval. Huja je pogumno obelodanil, da on že ne bo gledal, kako sredi belega dne nenadoma izgine sonce. Arali se je po drugi strani hvalil, da si bo natančno ogledal to razvpito zadevo. Še vedno ga je pestila misel na njegov beg pred drobno agamo. Pravi Tuareg naj namreč ne bi nikoli pokazal strahu ali podobnih podčustev. Počasi smo se razgubili v temi, vsak na svojo stran neba, v svojo spalnico. Moja je bila tisto noč nenavadno blizu središča tabora. Zbudil sem se kot na ukaz, pogledal na uro, nekaj čez tretjo. Mencal sem krmežljave, od prahu zlepljene veke in čisto počasi dojel, da ne vidim ene same zvezde. V trenutku sem bil docela zbujen. Gluha tišina je dajala vtis zatišnja pred neurjem. Hitro sem vstal in preveril, kje spijo naše ladje. Če pride, ko pride neurje je nekaj deset metrov dovolj, da se človek izgubi. Dolgo sem sedel, pokadil nekaj cigaret in končno spet zaspal.

Zbudilo me je žaganje sončnih žarkov. Aha, mogočna zvezda je tu, že zdaj, vse bo še v redu. Zajtrk je bil bolj ekspresen, saj se je vsem mudilo urediti zadnje malenkosti. Iz globin potovalk so prilezli stativi, kamere, filtri, telekonverterji in kar je še takega. Razdelil sem papirnata sončna očala. Črna folija se je od vročine nagubala. No ja. Nada je z Nino inštalirala mobilno vremensko postajo in pripravila razpredelnico za spremljanje faz mrka, temperature zraka, ipd. Mahmud, Huši in Arali so si v svojem observatoriju udobno postlali in se zavili v odeje. Luna je začela najedati sonce. Huja se je dejansko skril za svoj avto in se pokril čez glavo. Mohamed je dajal vtis, da ga vse skupaj ne zanima. Abdurahman in Gunter sta fotografirala eden drugega. Ko je Gunter izvlekel svoja očala, ki jih je hranil z mrka 1999, je postal zvezda mrka 2006. Bolj ko je sonce izginjalo, bolj so peli fotoaparati, jaz pa sem slikal ljudi. Potem je v celoti izginilo, ostala je samo svetleča korona. V trenutku se je pošteno shladilo. Eni so vzklikali, drugi smo duhovičili in potem eden za drugim obnemeli. Tudi Huja je prilezel na plano in se pridružil vzhičeni Hušijevi ekipi. To je to. Mrk je trajal točno 4 minute. Ko sem Hujo vprašal, kakšen se mu je zdel mrk, je rekel dobro je... da je minilo. Na hitrico smo dokončali rutino pospravljanja - organski odpadki na kup, anorganski v prtljažnik.

V Fachiju smo se ustavili le toliko, da smo napolnili kanistre s kristalno čisto, sladko vodo iz komunalnega vodnjaka, medtem ko so sonarodnjaki kot za stavo slikali živahno množico žensk in otrok, ki so skušali belce zmotivirati za trgovske ali sponzorske transakcije. Kosilo smo pojedli v senci zadnjih dreves na robu oaze. Iz smeri Bilme je prihrumela kolona džipov in motorjev. Francoski zasvojenci s hitrostjo so v enem tednu prevozili več kilometrov, kot mi v dveh. Potrdili so, da je bila v Bilmi z okolico dejansko precejšnja gneča in hrup, pa tudi vidljivost, da ni bila ne vem kakšna in za sabo pustili kaos kolesnic. Hujin predlog vrnitve po stari karavanski poti, ki poteka južno od glavne piste Fachi - Agadez, je bil soglasno sprejet. Kljub pomanjkanju kakršnihkoli sledi avtomobilov, ki lahko v pesku ostanejo tudi po več let, je bila trasa dobro označena - vsakih nekaj kilometrov je iz peska štrlel skelet kamele, ki je podlegla naporom. Še enkrat smo prespali sredi Tenereja.

Gunterju je zmanjkalo pastisa, Hušija je bil na vrsti za gripo. Naslednjega dne mi je predal volan, redka čast. Vidljivost je bila slaba, obrisi sonca so se s težavo prebijali skozi meglico. Vožnja v takih okoliščinah je precej surealna, vid je suženj permanentnih optičnih prevar. Sicer gladka tla valovijo čisto po svoje in vozniku ne dajejo ravno občutka, da ima stvari pod kontrolo. Namesto običajnih 80-100 km na uro, smo vozili pol počasneje. Nemalokrat se je zdelo, kot da stojimo. Šele sredi dneva je ročica menjalnika tuintam prilezla do četrte prestave. Ko smo dosegli prve akacije, smo si privoščili pozno kosilo. Malo kasneje sta do nas prihrumela dva motorista iz prej omenjene francoske kolone. Zaradi okvare spremljevalnega vozila sta izgubila skoraj cel dan. Bila sta inženirja ne svežem naftem polju v sosednjem Čadu. Aha, Doba - prebral sem, da domačini norijo, ker ste jim uničili okolje, koristi pa nobene, sem ju malo zbodel, onadva pa sta stoično skomignila z rameni. Naftni poklic zahteva debelo kožo.

Po kosilu smo se na kratko priključili glavni pisti, zagledali zapuščeno vozilo ene od agadeških agencij in potem pod pravim kotom zavinili naravnost na jugozahod: Hušijev ekstra bonus - ogled še »neodkritih« nahajališč dinozavrov. Odkar je ekipa arheologov z ugledne ameriške univerze ilegalno odkopala, no, ukradla za nekaj tovornjakov skeletov, ki so zdaj razstavljeni v newyorškem prirodoslovnem muzeju, so tudi nigerske oblasti začele komplicirati z dinozavri. Uradno je ogled najdbišč prepovedan. Počasi smo potovali ob tektonski prelomnici, ki v ogromnem polkrogu obkroža Agadez in bili malce razočarani, ko smo namesto kompletnih skeletov najdevali posamezne kose kosti. Problem je bil v pomanjkanju časa, saj narava ni McDonalds. Med vrnitvijo smo nekateri srečneži zagledali feneka - puščavsko lisico, ki je izredno plaha, zato pa bolj hecna žival: rep naravnost pokonci, ogromna ušesa, pišmeuhovsko dvignjen smrček in aristokratska pol hoja, pol tek. Nastal je večer, ko se barva neba preliva iz purpurne v jekleno modrino. Avtomobilski žarometi so sunkovito zatipali pisto, šele debelo uro kasneje smo našli primerno lokacijo za nočitev. V primerjavi s Tenerejem je kar mrgolelo od življenja. Vseh vrst žužki so hiteli s pospravljanjem ostankov hrane, nek skočimiš (hibrid kenguruja in miši) je bil prav evidentno ljubitelj špagetov.

Zadnja noč v divjini. Zjutraj je napočil čas za izmenjavo daril. Moram reči, da so se moji Slovenci nadvse izkazali. In potem smo obtičali v prometu. Rush-hour sredi puščave, zares bizaren fenomen, kakih sto km dolg odsek piste, ki običajno vidi nekaj vozil dnevno je bil spremenjen v ogromno klobaso prahu, saj so prav vse skupine imele naslednjega dne povratni let. Neprestano smo se ustavljali, pozdravljanju in izmenjavanju novic med šoferji ni bilo konca. Zadnji del je Huja, ki se ga po pravici drži sloves preudarnega voznika, pritisnil do konca. Nek zelenec ga je nesramno skušal prehiteti, pa mu je pokazal hudiča. Vidljivost je bila recimo dvajset metrov, mi pa smo na določenim odsekih divjali z več kot 100 km na uro. No, smo vsaj prej nehali vdihavati prah. V Hušijevi sprejemnici nas je čakala polna hladilna skrinja ledeno mrzlega piva. Nihče se ni pritoževal. Vedno korektni Arsaghit, poslovodja Hušijeve družinske firme, je uredil vse potrebne formalnosti glede letalskih kart, ki jih je bilo treba tri dni pred vrnitvijo potrditi. Tudi mene je že naslednjega dne čakala dolga vrnitev domov.

Bajrami je vžgal iz prve. Poslovil sem se od gostov, ki jih je Huši razglasil za skupino leta. Odpeljala sva se v mestoin poklicala v Tamanrasset, Mustafo in Omarja, ki naj bi me naslednjega dne pozno popoldne čakal na alžirski strani meje. Naredil sem poslovilni krog, da dostojno vsem rečem adijo in se pozno ponoči še enkrat sestal s Hušijem. Pred mojo hišo sva kar v avtu pila pivo in analizirala turo in puščavski turizem nasploh. Ni dvoma, da je malo v zatonu. Evropejci imajo vedno manj časa, letalske zveze z Afriko pa so še vedno obupne. Poleg tega bi jih vedno večji del, če že, želel lastnoročno sukati krmilo terenca. Zakaj ne odpreš nekakšno offroad šolo sredi Sahare, specializiraj se, sem mu predlagal. Huši ni ravno prepričan prikimal, da bo razmislil. Še zadnjič mi je ponudil spremstvo do meje in jaz sem mu še zadnjič potrpežljivo razložil, da totalno z veseljem potujem sam. Itak se kmalu spet vidiva. Ob treh zjutraj sem se poslovil še od Risse, ki mi je odprl velika železna vrata. Ob petih sem bil spet pokonci, na nočni tržnici nakupil hrane za na pot in točno s prvimi sončnimi žarki za sabo pustil kontrolno točko na izhodu iz Agadeza. Bajrami je zadovoljno prdel in spretno skakal čez sporadične luknje.

Tri ure kasneje sem bil že v Arlitu. Na prošnjo znanca sem v katoliškem misijonu oddal veliko kuverto in se potem za las rešil vsiljivega Francoza, ki je po mojem skromnem mnenju vero izkoriščal za to, da je zastonj potoval čez Afriko. Sam sebe je razglašal za romarja in na vsak način hotel z mano do In-Guezzama. Brez božje pomoči se ga ne bi rešil. Že je sedel na sovoznikovem sedežu s smrdljivo potovalko, ko je zagledal neko znanko iz domovine, ki se je po naključju ravno takrat pripeljala mimo in v sekundi presedlal k njej. Saj pravim, za las in s precejšnjo izgubo nenadoma dragocenega časa. Po široki, od težkih tovornjakov zbiti pisti sem se pripeljal do vstopa na teritorij enega od rudnikov urana, od koder je varljiva pista vodila naravnost na zahod.

Iz nasprotne smeri je pribrzela atraktivna ženska, sama. Jebenti, mokre sanje vsakega puščavskega popotnika, le zakaj nisem ustavil? Sonce je nakazovalo smer in hkrati oteževalo orientacijo. Pihal je precej močan veter, iz neugodne smeri. Držal sem se med glavnima žilama piste, malo sem čutil kratkost zadnje noči, ampak vzhičenost nad tem, da se nahajam v enem od trenutkov kompletne svobode, s katerimi je življenje tako redko posejano, je prevladovala. Na neki vzpetinici sem naredil premor in dokončno ugotovil, zakaj ogromna večina ljudi vedno tako hiti skozi puščavo: ko ugasneš motor in te prekrije brezmejen plašč tišine, se v zavest hitro pritihotapijo razni strahovi - kaj če avto ne bo več vžgal, kaj če dneve dolgo ne bo nikogar mimo... Na glavni transsaharski pisti so take skrbi dokaj iz trte zvite, a se vseeno pojavljajo. Mimo sta pripeljala dva pick-upa tihotapcev nafte, ki je v Alžiriji smešno poceni, v Nigru pa dosega skoraj identično ceno kot v Sloveniji. Šofer prvega vozila je jedrnato preveril, če je z mano vse v redu in odbrzel naprej. Na poti do meje sem srečal še eno vozilo, obupno preobložen tovornjak, katerega voznik ni bil ravno zgovoren, saj je do polosi tičal v pesku. Spraviti tovornjak iz take zagate je večurno delo. Potniki so že razkladali tovor. Na najlepšem delu piste sem se kontrolirano izgubil. Kontrolirano zato, ker mi je bilo jasno, kje sem zapustil glavno pisto, ki je na kratko zavila proti severozahodu, jaz pa sem pičil kar naravnost. Trideset kilometrov sem sledil izgubljajočim se kolesnicam, dokler ni ostala ena sama in me pripeljala do simpatične male oaze. Naredil sem krog okrog nje, odmahnil osamljeni postavi na robu zelenja in se vrnil nazaj. Pa sem imel luksuz male deviacije, čeprav je čas začel resno pritiskati.

Alžirski cariniki običajno ob petih ali šestih popoldne zaprejo štacuno, do osmih ali devetih naslednjega dne. Assamaka se je kot črn ogrc prikazala na zlatem obzorju in počasi zrasla v kaos vegastih kolib. Nakupil sem še nekaj drobnarij in pohitel do uradnikov. Eden od uniformirancev me je nadvse mrko napadel, da zakaj sem se ustavil v vasi, če pa vendar vsak ve, da je treba najprej opraviti formalnosti. Tehtno in večkrat zapored sem mu razložil, da zato ker državo zapuščam, ne pa vstopam vanjo, dokler se ni nekako prepričal, da moj suhljati budže dejansko ne dovoljuje več ekstra izdatkov. Ko me je čisto prijazno odslovil, sem še vedno dobival bitko s časom. Do alžirske strani me je ločilo samo še 20 km. Keks, bi rekel človek, toda malo nepozornosti, malo preveč zahodno od severa sem se držal in kmalu začel toniti v vedno mehkejšem pesku. Kot trmast oficir sem vztrajal v upanju, da se bo teren izboljšal in na zaplati, ki je bila posuta s kamenčki in temu primerno trdnejša, prvič spustil tlak v Bajramijevih gumah in to kar do spodnje meje še priporočljivega enega bara. V drugi prestavi in z reduktorjem sem komajda prilezel do vzpetinic, kjer je bil oprijem malo boljši. Žal so bili hribčki posejani z ostrim kamenjem, ki bi mehke gume z lahkoto prerezale. Napredovati sem moral skrajno previdno. Preteklo je precej dragocenih minut, preden sem se dokopal prijaznejšega terena. Nežno zaobljeni griči kompaktnega peska so me v trenutku navdali z veseljem, pritisnil sem na plin in se kot po toboganu spustil po blago valujočih grebenih. Na desni sem končno zagledal osamljeni kompleks alžirske karavle, prešerno zavil navzdol in se v trenutku raztreščil po betonsko trdih rebrih od vetra zbitega peska. Če bi vozil še malo hitreje, bi se res, tako pa me je nekajkrat brutalno odbilo s prvih koles na zadnja in spet nazaj, preden sem uspel ustaviti pobezljanega Bajramija. Hitri pregled podvozja sicer ni odkril kakih dramatičnih poškodb, a jasno je bilo, da poškodbe so. Kako butasto.

Nadaljeval sem kot po jajcih in zaradi premajhne hitrosti še enkrat obtičal, preden sem naposled pricincal do zapuščene karavle. Sonce se je odpravljalo za obzorje, zamujal sem kako uro, se zgodi. Že od daleč sem zagledal Omarjevo belo toyoto. Bil me je seveda vesel, poklic vodiča v Sahari je precej negotov posel. Družbo mu je delal sorodnik, še otrok. Poleg njiju dveh in tovornjaka, ki ga je stražil mladenič, je bil mednarodni mejni prehod popolnoma zapuščen. Zaklenjena pločevinasta vrata so sitno ropotala v vetru. Prestavili smo se malo vstran, skuhali čaj in skromno večerjo. Mladenič je povedal, da je tu že dobra dva meseca, da je zaribal motor in da čaka, da se njegov šef vrne z novim rabljenim motorjem. Ja, je pomodroval, v Sahari je ena minuta enaka dvem mesecem. Hitro smo se spravili spat, vsaj jaz sem bil spanca resno potreben.

Zjutraj me je prebudil hrup prihajajočih kamionov. Eden od šoferjev mi je s komporesorjem spet napumpal zračnice. Ležerno smo pospravili zajtrk in ob času zapeljali v obzidano graničarsko popstojanko, a so nas poslali nazaj, da bo treba še malo počakati. Minila je deveta in tudi deseta, ko se je končno izpostavilo, da čakamo veterinarja, ki je seveda ravno danes imel nujne opravke. Zakaj veterinarja, niti nisem vprašal. Nedolgo zatem se je pripeljal možakar v belem kombinezonu, iz prtljažnika potegnil nekakšno brizgalko na ročno pumpo, ki se pri nas uporablja recimo za škropljenje drevja proti zajedalacem, mi ukazal zapreti vsa okna in začel podjetno pršiti Bajramija z vseh strani. Da so na jugu Nigra odkrili nekaj primerov ptičje gripe in da je od danes naprej obvezna dezinfekcija vseh, ki prihajajo iz te smeri. Tako sem postal dokazano prvi potnik, ki je bil na alžirski meji dezinficiran proti leteči gripe, kot ji rečejo oni.

In-Guezzam. Čakanje pri žandarjih se je zavleklo, saj sem od njih potreboval nek papir, s katerim sem bil upravičen do nakupa zadostne količine dizla do Tama. Pred črpalko je bila tako kot na poti dol neskončna vrsta starih pick-upov, ki so čakali, da se jih usmili minister za nafto. Črpalka na vhodu v mesto pa je bila itak zaprta. V deželi, ki se praktično kopa v nafti in plinu. Bilo je že krepko čez poldne, ko smo končno lahko odrinili. Omar je v avto naložil še dva sorodnika, štoparja, ne vem kaj. Pičili smo diretissimo, po krajšnjicah, ki jih je poznal samo Omar in se šele, ko smo se začeli vzpenjati na pogorje Hoggar, ustavili in skuhali čaj. Gospa sopotnica je šla na stranišče in srečala kačo. Jaz sem slučajno pogledal pod avto in odkril, da sem počil prednji levi vzmetni list in to drugega najbolj pomembnega od trinajstih. Omar je zadevo zelo učinkovito pokrpal z genialno preprostim patentom puščavskih lisjakov: dve železni ploščici, ki s pomočjo štirih dolgih vijakov z obeh strani stisneta počen list. Po nekaj kilometrih vožnje, ko so stvari sedle na svoje mesto, je bilo treba še enkrat krepko pritegniti in pronto, zadeva je delovala. Kmalu smo z običajno hitrostjo divjali proti Tamu.

Padla je noč, žarometi so ostro osvetljevali vsako neravnino, vožnja je bila pravi užitek. V mesto smo vstopili po samo Omarju znanih bližnjicah, se na hitro pokazali žandarmeriji, nakar me je Omar odložil v kampu in odhitel domov. Tokrat naj bi me spremljal vse do tunizijske meje, saj je bil Mohamed 2 odsoten, Mohamed 1 pa je bil angažiran s komplicirano skupino francoskih gostov. Bil sem edini gost v kampu, sezona transaharskih potovanj se je definitivno bližala h koncu. Prebudil sem se s fiksno idejo, da bo treba Bajramija temeljito popraviti, preden se odpraviva dalje. Slaba ideja. Celodnevni napor skupine mehanikov je dejansko poflikal vzmetni list, odpravil luft v sprednjih kolesih, a ker so bili pač specialisti za toyote, so pri sestavljanju Bajramija spregledali niti ne tako nepomembne malenkosti.

Zvečer sem si privoščil obisk edinega hotela v mestu, ki je stregel alkoholne napitke. Bil sem sam v ogromni kavarni luksuznega hotela in se kljub temu dobro zabaval. Zarana je Omar prisedel. Do In-Salaha je bilo 750 km obupne ceste. Po koncu enega hujših odsekov je rutinski pregled razkril, da je strokovno zavarjen vzmetni list na istem mestu spet počil. Žal sem Omarju vrnil njegovo čudežno pomagalo in ker ni bil ravno zgovoren človek, pa še govoril je izključno arabsko, je pomagalo ostalo v prtljažniku njegove toyote. Vzmet sva zaflikala na klasičen način: z dolgim trakom prerezane zračnice in vse skupaj še enkrat prevezala z dostojnim koncem vrvi iz dyneme, ki sem jo sicer uporabljal namesto vlečne vrvi. Nekaj časa sem vozil bolj počasi in ko sem ugotovil, da bova v tem ritmu potrebovala dneve, sem spet pohodil plin. Bajrami je zdržal do In-Salaha.

No, kakih 100 km pred etapnim ciljem je z glasnim pokom odletela kapa speed-locka. Kapo sva našla, vijakov pa ne, oziroma so bili zlomljeni. Na srečo sem imel dva rezervna, pa še enega, ki je bil skoraj pravi, ostalo je naredila žica in debele plasti industrijskega lepilnega traku. Pred vhodom v mesto mi je zelo tečen vojak grozil s kalašnikovko, ker sem ga baje zaslepil z žarometi, a bil sem že tako utrujen, da sem mu precej nesramno razložil, da se tudi hujše stvari dogajajo. Bila sva v In-Salahu, prespala sva kar pri družini Mohameda 2. Do El-Menie je šlo vse gladko. Bolj ko sva napredovala proti severu, bolj mehko nama je bilo postlano. Če odmislim pavzo za kosilo, sva v enem šusu prišla v Metlili, kjer ni bil doma le Mohamed 1, temveč tudi Mustafa. Prvega na žalost še vedno ni bilo, drugi pa je skrajno gostoljubno poskrbel za dobro počutje. Pozno v noč smo filozofirali o življenju. Mustafa je bil inteligenten poslovnež, ki ga je alžirska realnost, da ne rečem strahovlada, seveda utesnjevala v načrtih. Omar je bil preprost fant, z močnim čutom za pravičnost, za katero se je bil tudi ob vsaki priložnosti postaviti, kar je avtomatično pomenilo, da bo slejkoprej zašel v težave. Mustafa ga je prav po očetovsko prepričeval, da se je v življenji treba znati prilagoditi, a se mi zdi, da Omarja ni uspel povsem prepričati.

Zjutraj sem s pomočjo Mustafinega nečaka, ki je sicer v glavnem mestu študiral medicino, izvedel trgovski atentat na trgovino z odejami in tepihi, mislim, starček, ki je po naključju ali pa tudi ne tisto jutro prvi odprl štacuno, je v dobri uri prodal vse svoje zaloge. Moji kramarski instinkti so bili s tem povsem potešeni. Z Omarjem sva krenila na zadnjo etapo do meje, ki bila čista rutina, če odmislim sledečo anekdoto. V El-Ouedu, zadnjem mestu pred mejo sem spontano ustavil v delavnici. Spomnil sem se, da bi bilo pametno zamenjati vsa olja in maziva, ki so v Alžiriji bistveno cenejša kot pri nas. In ko je bilo to urejeno, sem med speljevanjem zaslišal klonk. Prav tisti hip je odpadla velika matica, ki pričvrščuje ventilator na ojnico motorja, pa še nekaj drugih malenkosti. Skratka pomembna matica. Če bi odpadla kadarkoli med vožnjo, bi Bajramija prinesel domov v plastični vrečki. Ha, sem rekel Omarju, ki jo to itak že vedel, bog je.

Zadnji odsek do meje je bistveno upočasnila neskončna vrsta zahrbtnih spečih policajev, prej kamel, čez katere je bilo treba po polžje. Spet sva bila pozna. Bal sem se, da bo na meji že fajrunt, ampak ne. Medtem ko moraš v državo vstopiti najkasneje do petih popoldne, sicer čakaš do naslednjega jutra, jo lahko zapustiš kadarkoli, 24 ur na dan. Zgovorno.