Ker se že dolgo časa ni zgodilo nič konkretnega smo se vrli člani grupe TNT odločili, da je čas za akcijo. Poiskati in zajeti je bilo treba našega velikega sovražnika, Superhika. In dobro bi bilo onemogočiti tudi njegovo prijateljico, zloglasno Bepo Joseph, ki nam jo je dodobra zagodla nekaj let nazaj. Skoraj je uničila slavno grupo TNT. Pa smo se pobrali, podali pritožbo na »Ministrstvo za traženje rada i gubljenje vremena« in uspeli. Kakorkoli, dandanes zloglasna Bepa ni več naš sovražnik, v bistvu niti nikoli ni bila, le mi smo bili njeni. Ostal nam je samo še Superhik, ki se po zadnjih informacijah skriva nekje globoko v Sherwoodskem gozdu, v Indiji Koromandiji.

In tako smo se pred tajnim centrom Cviječarnica zbrali Broj 1 v Defu 110 Td5, Alan Ford v Defu 90 Tdi, Jeremija v Defu 110 V8, Bob Rock v Defu 110 Td5, Veliki Cezar v Tomb Raiderju, Debeli šef v Discoveryju V8, Grunf v Defu 110 Td5 AT, Nosonja v RR Classicu in Klodovik v Defu 90. Kar preveč za tako imenitno akcijo, tako, da sta se Nosonja in Klodovik opravičila. Bosta pač bolj aktivna na kakšni drugi akciji. Ostalo nas je torej 7 veličastnih.

In smo šli kar direktno v napad. Pot do Superhikovega skrivališča je potekala preko skrivnih prehodov, raznih dolinc in grebenov. Iz zbornega mesta pa do prvega grebena so vrli TNT-jevci sledili Broja 1, ki je kmalu vodstvo prepustil domačinu Jeremiji. Nad kamnolomom pa vse tja do Underdur-a. Brez problemov, je bilo pa treba voziti z reduktorjem. In kar naenkrat oster zavoj v desno,  AC se je zožila na vsega nekaj deset decimetrov.

Pa potem po klancu navzdol in ostro v levo. Cestne svetilke in zaščitna ograja so pričeli zapirati pot, kar pa ni ustavilo Jeremijo. Z hidravličnim pnevmatičnim kladivom je podiral betonske zidove, z fleksarco je krajšal cestno razsvetljavo. Bilo je težko, nekatere je bilo strah, pa so mu vseeno sledili tja dol v dolinico reke Temza. In tik pred izvirom Temze je bil strm klanec&ovinek na desno – prva Superhikova past, ki smo jo vsi brez problemov prešli. Ni ovir za TNT! Nadaljujemo naprej po strugi reke. Voda ni globoka, vmes se pojavljajo ostanki vej in manjših dreves ter podrečne skale.

Past št. 2 – vanjo se je ujel neprevidni Debeli šef. Nasedel je na podrečno skalo in se napičil v veliko rogovilo. Pomoč Alana Forda kot zadnjega v ekipi je bila na mestu in nujna. Skriven prehod do skrivališča je postajal vedno bolj zahteven. Izmenjavajoč se struga in strmi blato-kolovozični odseki so nas pripeljali izven dolinice v večjo dolino. Debeli šef je imel vsega zadosti, pa še mudilo se mu je nazaj po rože za Elzo. In je lahko takoj odšel, ko mu je Jeremija odfleksal leseno rogovilo. Ostalo nas je še 6 veličastnih, samih Defov. Superhik je dosegel prvo zmago, vendar bitka še ni končana.

Vodstvo prevzame Broj 1 in popelje kraljevsko grupo po stari poti na Canada hill in pred vrhom povpraša domorodce o najnoveših informacijah glede zadnjega položaja Superhika. In jih dobi, zato v zahvalo mali informatorki podari klobuček in majo z znakom TNT grupe.

Grupa se z grebena že drugič spusti v dolinico, nakar zopet po stari cesti do razgledne točke Efiflov turn, kjer so si nekateri postregli z Mc Sosičem iz bližnje Mc Donalds Duck  restavracije. Drugi pa samo šluk slabega pokvarjenega vina. Ta dih – sled za Superhikom!! Tu je hodil in to predkratkim.

Hitro naprej. Vodstvo prevzame Alan Ford, ki nas zapelje v temačno dolino iz katere vije duh po slabem vinu in ki jo zapira znamenita Lisičja jama. Vse skupaj pa tik pred Sherwoodskim gozdom oz. Indijo Koromandijo. Po 6 urah vožnje je bil že skrajni čas, da smo blizu cilja. Indija Koromandija.

Šesterica hrabro zapelje najprej v hrib, nato po blatovozu navzdol v temačni gozd. Tu smo! Poiščimo mikrolokacijo, bunker. Vonj po pokvarjenem vinu je vse hujši. Zapodimo se po listovozu v breg. Bobu Rocku zmanjka moči, in tudi čeveljci so preveč zlizani. S pomočjo Alana in čiste surove moči ostalih članov po 227 poskusih končno dospe na vrh 10m strminice. Ostali brez problema. Past št. 3 ni uspela – duh ekipe živi.

Nadaljujemo! Pred nami še daljši, strmejši, mokrejši klanec in pol. Samo kinetika nas spravi preko. Še največ težav ima Veliki Cezar, ki hoče demonstrativno demonstrirati moč ARB šper, pa mu nekako ne gre najbolje. Na spolzkem se čeveljček pač nima na kaj opreti. Enostavno zdrsi, tako da tudi Veliki Cezar zdrsi nazaj. In ob tem se mu obvezno vsakič ugasne motor. Ker rek: »V šesto gre rado!" drži in ker jih ima Tomb Raider samo 5 naprej in eno nazaj…. Ja valjda, je pregural, kaj ste pa mislili. Rikverc meče ven,…hmmmmm…..feler pri zasnovi Defa ali kaj. Isto napako ponovi Grunf, ki na koncu le nekako spelje, zmuva z volanom amo tamo ovamo in je čez. Število skupnih poskusov Boba se je na tem mestu ustavilo pri 343 in z že načeto surovo močjo se je le uspel izogniti četrti pasti. Ostali b.p.

Zavijemo navzdol, kar strmo, nato poizkusimo, kako je kaj z bočnimi nakloni, ko sekamo dve avtocesti. Ni blema, 30 stopinj mora pa ja zdržat. Je pa občutek zanimiv, da ne rečem adrenalinski, ko začneš malce drseti. Past št.5 ni uspela – vsi preko, nekateri sicer po dveh kolesih in na meji, pa vendar.

Nadaljujemo po lužovozu, Defi se zgubljajo v globokih in blatnih lužah. Smo že blizu. Peljemo – ovaj na ovinkih drsimo navzdol, pa potem zopet navzgor. Se ustavimo, pregledujemo okolico – o Superhiku ne duha, ne sluha. Bobu ne gre in ne gre – s pomočjo asistence in »team spirita« pa vedno uspe. In nikakor ne ve, v katero smer ima obrnjene bicikle. Števec se mu pa bliža številki 456. Pavza. Pir za nekatere. Pozno popoldne, tretji dan. Že utrujeni. Odpade Jeremija, obupa in gre na morje. Ostane nas še 5 veličastnih. Bravo Superhik, zmaguješ. Gremo pogledat še navzdol. Za dostop do skrivališča moramo še preko strmega zdrizastega brega z jako globokimi kolesnicami. In tudi do tu je kar zanimivo, če ne kar adrenalinsko. Bo že Bob povedal! Samo vprašati ga morate!

Prvi je Alan. Ne gre prvič, drugič, tretjič. Odneha. Drugi je Veliki Cezar. Prvič, špere, ARB, reduktor tretja in je že preko. Sledi še Broj 1, ki mu uspe tudi v prvem poskusu. Nato Alan Ford, ki se jedva spajsa preko. Že trije. Še Grunf, ki z znano taktiko muvanja volana levo-desno po milimetrih rine naprej. Brez problema doseže vrh. In na koncu še naš Bob Rock. Ne glede na vedno bolj suh teren ne gre. S pomočjo petih krepkih dedcev pa gre. In je šlo. Zadnja past mu ni uspela. Obrnemo v dolinico in od tam po bližnjici ven iz Indije Koromandije in Sherwoodskega gozda.

Tokrat si nam ušel Superhik, naslednjič nam ne boš!!

Delno razočarani se odpeljemo na Beverly hills, kjer nam Arnold S. postreže s pravim kalifornijskim narezkom, ješprenčkovo župo s klobaso ter dobrim vinom, takim rdečim, bolj svetlim. Sonce pripeka prav fletno, nikamor se nam ne mudi. In žeja je hujša kot domotožje! Še eno rundo, pa gremo.

Preko Sierra Nevade nas Alan Ford po tajnih poteh popelje v dolino reke Colorado.  Neka pot je bila tako tajna in skrita, da je še sam ni uspel najti. Colorado. Glede na globino 1m prečenje ni bil poseben problem.

Sonce je že skoraj zašlo, ko smo prispeli do vasi Mosquito. Tudi tu so imeli gostilno in tudi tu so imeli rdeče, zelo svetlo vino. Odprte sorte, v flašah. Analiziramo situacijo in planiramo nov lov na Superhika. Bob se odpravi prvi proti domu, v presledku nekaj 10 minut mu sledimo še drugi.

Pozno ponoči, po 3 dnevih in 4523 prevoženih kilometrih še ostali člani TNT končno prispemo do Cviječarnice. Ugasnemo svečo in…….lahko noč do naslednjič.

Foto in txt: Kr eden in vsi po malem

Pa še en film, ki se je našel na netu: 7 Mb,  2:20 min

Glasbena podlaga: Herman Hill Band - White Room,   5:36 min, 5,2 Mb mp3 file