Po daljšem času se nam je zahotelo prijetnega poznojesenskega vandranja po Velebitu, zato smo poklicali našega prijatelja Marina v Starigrad in dogovorili termin 26-28.Oktober. Ideja je bila povzpeti se na Velebit iz smeri Zrmanje in nato po grebenu čim dlje proti severu (cilj naj bi bil Dom na Zavižanu). Zaradi obupnega vremena v tednu pred odhodom, ki je debelo pobelil Velebit, smo se odločili za nekaj sprememb po katerih je odpadlo avanturistično taborenje v soboto zvečer. Vseeno se nas je v petek zvečer tja do 23.00 v Starigradu pri Paklenici nabralo 11 ekip – predsednik Igor z DEF 110, Mulčeva z DEF 90, Cvetko in Tamara v Tomb Riderju, Krefti z DEF 110, Artača z DEF 110, Storž z stricom v DISCO II, Simon in Petra v Galloperju, Igor in Urša v Ferozi, Primož z RR Sportom, Črnivca z novim Wranglerjem in Marjan (jaz) z RRCjem.

Po prijetni večerji na kmečkem turizmu v hribih smo se polni pričakovanja zbudili v lepo in toplo petkovo jutro. Po zajtrku smo pripravili avtomobile in se postavili v kolono Marinove ekipe, ki je naložil v 9 terencev (v glavnem DEF 110, SIII in G-wagen) kakšnih 45 udeležencev teambuldinga Zagrebačke pivovare.

 Tako se je kolona 20 terencev odpravila proti kanjonu Zrmanje, kjer smo se podučili o zgodovini Winetuja in Old Shatterhanda na tem področju.

Od tam smo se odpravili kar direktno v hrib in po precejšnjem grobem vzponu dosegli veliko jaso, ki nam je služila za bazo nekaj.

Od tu smo se v več skupinah odpravili na ogled ene največjih in najglobjih vertikalnih jam v Evropi. Znana je postala po tem, ko je znameniti adrenalinski kaskader in dirkač Felix Baumgartner, skočil v njo z padalom (in preživel). Ogled priporočam vsakomur, saj je dostop možen z spodobnim SUVom in malce kondicije.

Po povratku smo si privoščili kosilce v obliki pršuta, paškega sira, kruha iz peči, rižote z kalamari in sponzorskega piva kolegov iz Zag.pivovare. Meni je nagajal akumulator (pravzaprav je crknil) in smo si pomagali z klemami, nakar ga raje nisem več ugašal. Krenili smo dalje in se prebijali preko čarobnega Velebita proti stari avstroogrski cesti.

 Vmes smo še zamenjali gumo na Primoževem Sportu, ki le ni vzdržala ostrih skal in komaj ujeli glavnino pred spustom proti Maslenici.

SLIKA: Menjamo gumo

Tu sta se od nas poslovila Črnivca in zavila proti Liki ter Ljubljani.

 Za konec je sledil še najhujši offroad spust mimo vhoda v tunel Sv.Roka (ko vstopate v njega poglejte na desno stran – izgleda kot servisna cesta za buldožer).

Po asfaltu smo počasi vozili proti sončnemu zahodu in Starigradu ter se pripravljali na obetajočo večerjo.

Marin zopet ni razočaral in ker se je zvečer premaknila še ura smo to debelo izkoristili in ostali na kmečkem turizmu pozno v noč. Po povratku pred hotel pa se nekaterim še vedno ni dalo v posteljo in so v toplem oktobrskem večeru ostali skoraj do jutra.

Nedelja je ponudila zopet lepo toplo jutro in navkljub ponočevanju se je ekipa nekako nabrala okoli 9.00 na terasi. Ker Primož v soboto zvečer ni mogel dobiti primerne gume, jaz pa nisem zaupal v RRCjevo elektriko sva se odločila “preskočiti” nedeljski preboj proti Zavižanu in odpeljala proti Ljubljani.

Marjan Cukrov 

 NEDELJA by Aljaž:

 Nedelja 28.10.2007 od 00.00 naprej

 Z večerje, ki je bila zopet v prečudoviti tipični kamniti hiški, ki jo je obnovil Marin, smo se vrnili nazaj v Starigrad. Ker so bili družabni prostori hotela zaprti, smo žurko priredili pred hotelom na parkirišču. Predsednikov Defender je služil kot šank in zeloglasni, na trenutke hreščajoči, ušesa prajoči Jukebox s staro kvalitetno rock glasbo. Okoli tretje ure se je zamenjala zvrst glasbe, Zdravc in Jana pa sta malo zaplesala. Bolj ko se je bližal dan, manj je bilo prisotnih. Zadnji s(m)o šli v posteljo ob 6.

Kljub temu da smo »spali« eno uro več, premaknili smo letni čas na zimski, so se nekateri zbudili zelooo nadpovprečno zdelani. Verjetno so se utrudili zaradi nemogočih in extremnih psiho - fizično žurerskih naporov preteklega dne. Čeprav en od njiju ni veliko govoril, je na vse zgodaj zjutraj postavil filozofsko vprašanje: »Morda kdo ve kaj pomeni podpazduha?«. S tem se je začel dan.

Žal sta nas po zajtrku zapustila dva člana, to sta RRC in RRS, prvi zaradi mehanskih motorznastvenih problemov, drugi zaradi predrte gume. Družno sta odšla nazaj proti domu.

Ostali smo se odpravili na pot približno ob 10.00, še danes ne vem ali po »ta novi« ali »ta stari« uri. Zvita asfaltna cesta ob morju nas je vodila čez lepe večje in manjše zalive na sever. Po nekih 80 km smo zavili desno v hrib in se še nekaj časa vozili po asfaltu. Nato smo zapeljali na makadam in se vozili po prelepi pokrajini, skalnata z malo rastja in zanimivo speljani stari cesti. Nato se je začela pokrajina spreminjati, vedno več je bilo rastja, predvsem dreves in vedno manj skale, zato je vse skupaj spominjalo na Notranjsko, Roglo, Pokljuko. Vreme se je tudi začelo nekaj kisati, padle so prve kaplje in bilo je megleno.

Prvi postanek in malica je bila pri planinski koči Kugina kuća na nadmorski višini 1108m. Tam so nam Marin, Šime in Lea skuhali kavo in ponudili sendviče za okrepitev. Bilo je mrzlo in videli smo tudi zaplate snega. Tega se je zelo razveseli Igorjev husky.

Pot smo nadaljevali proti Nacionalnem parku Sjeverni Velebit, točneje na 1594m visok Zavižan. V domu na Zavižanu, ki se nahaja pod razglednim vrhom Vučjak v narodnem parku Sjeverni Velebit bomo jedli kosilo. Približno 13 km pred Zavižanom je postala vožnja zelo zanimiva in počasna, zaradi 10 – 15cm težkega južnega snega. Ponekod so bili zameti, kjer je bil sneg globok tudi meter in več. Skratka do izraza je prišel »teamspirit« in predvsem občutek za volanom.

Po 4 - 5 urah porivanja, vlečenja, lopatanja, ..... skratka igranja po snegu, smo v trdi temi prišli na Zavižan. Skrbnik koče nas je pozdravil in nam pripravil zasluženo kosilo, v bistvu je bila to zaradi pozne ure bolj večerja. V lepem vremenu je od doma in njegove bližnje okolice lep razgled proti Kvarnerskim otokom. Najlepše se vidita Goli otok in Rab, ki se nahajata zahodno od doma. Lepo pa se vidi tudi bližnje hribe vrhov na severu Velebita (Velika Kosa, Veliki Zavižan in za njim komaj opazna Gromovača, nekoliko bolj levo pa Zavižanski Pivčevac). V bližini doma pa se nahaja meteorološka postaja Zavižan, ki je tudi najvišja meteorološka postaja na Hrvaškem. Vreme na Zavižanu je zaradi lege zelo nestanovitno in nepredvidljivo. V zadnjih 30 letih je edini mesec, ko tam ne pada sneg, julij. Najvišja izemrjena temperatura zraka je bila 29°C, najnižja -29°C. Največ snega je bilo 3,5m, zameti so pozimi visoki tudi do 20m. Ko smo se okrepčali, smo pot nadaljevali proti Senju. Po cca 1 uri vožnje po makadmu in delno asflatu smoprišli do glavne ceste Senj – Brinje. Tam smo se od Marina, Šimeta in Lee poslovili in šli preko Senja, Rijeke, Ilirske Bistrice domov.

Zadnji postanek je bil v Postojni v Avio pubu, kjer smo nakratko strnili vtise, nato pa šli vsak po sovje proti domu.

Za konec. Mislim, da so bili vsi udeleženci izleta nad organizacijo, družbo in potekom samega izleta zadovoljni.