NAJINA AFRIKA
Južni del Afrike - Botswano, Namibijo in Zimbabwe - sva z Branko z avtom prvič prepotovala pred štirimi leti. Prečkala sva Kalahari in se družila s pripadniki plemena San (zmotno jih imenujejo Bušmani), prišla na čudoviti Kubu Island, prevozila eno najtežjih poti v Botswani v delto reke Okavango, Okuti in nato prek depresije Mababe (Magwilkhwe Sand Ridge) v Sawuti, Linyanti in Chobe (globok pesek, sipine in vzpon v zadnjem delu) ter do Viktorijinih slapov, v narodni park Etosha, nato do obale Atlantika, ob Skeleton Coast do najlepših in najvišjih sipin na svetu - Sossusvleija. Dveh ciljev tedaj nisva dosegla: Nxai Pan (zaradi preglobokega peska sva se morala z vzvratno vožnjo vrniti skoraj 20 km) in nomadskega plemena Himba ob meji z Angolo (zaradi preutrujenosti).
Med pettedenskim potovanjem oktobra in novembra lani sva v Botswani raziskala (pretežno suho) korito reke Boteti, prečkala od severa proti jugu Makgadikgadi Pans (240 km savane, peska, skorje soli na izsušenem slanem jezeru itd) in prišla v Nxai Pan. "Skočila" sva do Viktorijinih slapov v Zimbabwe, se vrnila v Botswano in nadaljevala pot v Namibijo. Ponovno sva se ustavila v Etoshi, nato pa zavila proti meji z Angolo, kjer je bil vrh najinega potovanja: edini resnični nomadi na svetu (tako navajajo viri) Himbe, fantastični Epupa Falls na mejni reki Kunene in sama reka Kunene, ena najzahtevnejših 4WD poti ob reki Kunene do Ruacane (40 km, dva do tri dni potovanja) in ne nazadnje pot Okongwati - Van Zyl Pass, ki je zaradi vzpona in skal prek katerih je treba "preplezati", prevozna samo iz vzhoda proti zahodu. Zaključila sva z obiskom Doline smrti ali Mrtve doline (odvisno od prevoda Dead Vlie; zloženka angleške besede in besede v Afrikaan narečju) in mogočnih sipin Sossusvleija.
Vozila sva pick-up Toyota HiLux 2,7 i, z rezervoarjem za bencin 140 l, imela sva dve rezervni kolesi, električno zračno tlačilko, vlečne vrvi, kable, nadomestne pasove in nekaj delov. Imela sva še 100 litrov pitne in 30 litrov sanitarne vode, ki bi jo z razkuževalnimi tabletami lahko uporabljala za pitje, 100 litrov rezervnega bencina v posodah za bencin, rezervne hrane za 10 dni, gorilnik in luč, močno baterijo Mag Lite (4 A vložki), ki oddaja dovolj vidne znake SOS v primeru potrebe (letalo, helikopter, avto, oddaljen tudi deset in več km) in zaščitno ponjavo srebrne barve, s katero se podnevi pokrije avto in odbija prek 80% sončnih žarkov, ponoči pa se vanjo zaviješ, da te greje in da ne dehidriraš. Ker nadgradnja zadnjega dela pick-upa (canopy) ne tesni in v zadnji del vdira prah, sva imela vso osebno prtljago, hrano in vodo zavito v velikih plastičnih vrečah, ki sva jih vsak teden zamenjala.
Zakaj Toyota HiLux oziroma pred štirimi leti Mazda 2500 B in ne LR Discovery, ki je nesporno boljši in udobnejši in mi je pri srcu? Vzrokov je več: cena najema Discoveryja je trikrat višja od cene najema izbrane Toyote ali Mazde. Mehaniki, ki znajo popraviti Disca, so samo v dveh ali treh mestih v Namibiji in Botswani. Nadomestnih delov ni in jih po potrebi uvažajo iz Johannesburga, kar pomeni vsaj en izgubljen teden. In končno, 88 litrski rezervoar (vozil z dodatnim 55 litrskim rezervoarjem kot v Avstraliji tukaj ni) je premalo, če porabiš v pesku liter goriva za vsake tri prevožene kilometre, za pet do osem posod za gorivo, še eno rezervno kolo in ostalo opremo pa že zmanjka prostora. Nasprotno pa cenene Toyote in Mazde popravljajo v vsakem večjem naselju, rabljenih delov, ki jih poberejo iz karamboliranih vozil je v izobilju, pa še poceni so. Če torej ostaneš kje v savani ali na brezpotju veš, da boš za sorazmerno majhen denar rešen v približno treh dneh potem, ko kdo pripelje mimo in sporoči za okvaro.
Prevozila sva nekaj manj kot 8.000 km, od tega polovico po makadamu (to je track, ki ga naredijo tako, da s plugom odrinejo zgornjo plast in sledijo konfiguraciji tal), četrtino po asfaltu in četrtino po pesku, savani, skorji iz soli itd. Za grobo orientacijo po cestah sva uporabljala običajne zemljevide cest, za notranjost pa GPS in še kompas ter topografske karte 1:250.000 Namibije (izdelek Južnoafriške vojske - odlične) in Botswane (zadovoljive). Na topografskih kartah sva določila kontrolne točke in odčitala koordinate. Zašla sva samo dvakrat: V Makgadikgadiju sem zapeljal na lepšo pot, ki je žal vodila samo do zapuščenega zbirališča živine in sva potem morala prek savane, namesto da bi sledil smeri, ki jo je kazal GPS - po poti, kjer je štrlelo ostro kamenje; pot proti Epupa Falls, ki je bila vrisana na karti, pa so v enem delu pred leti opustili in sva morala iskati "priključek".
Domov sva prišla sicer izredno utrujena (ker je prišla letošnja deževna doba mesec dni preje kot običajno, je bila dnevna temperatura nad 40 stopinj C, ponoči pa približno 36 stopinj C), vendar zdrava. Nisva imela nobene okvare in tudi zakopala nisva nikdar. V šestih letih, odkar vozim 4WD in ne več Alf, sem vidno napredoval. Južnoafričani so me naučili, da ti morajo priti v podzavest zlata pravila (najvišja prestava ob najnižjih vrtljajih; kolesa naj se nikdar ne obračajo v prazno, ne bodi paničen, ne zaviraj v pesku ampak pusti, da se avto sam ustavi, itd) in kako se rešiš, če zakoplješ, ne da bi pri tem zakopal še bolj globoko in sedel na dno; Avstralci pa, kako je treba varno prečkati vodo (reko), kako se vozi po skalah in po jarkih ter da je treba po pesku voziti tako, da kolesa "plavajo" in ne "kopljejo". Kako doseči, da "plavajo" in ne "kopljejo", pa me je naučil afriški pesek.
Kaj se nama je najbolj vtisnilo v spomin? Če razporedim po času dogajanja, potem je vrstni red naslednji:
Nenehno gibanje živali po sicer pretežno suhem koritu reke Boteti do napajališča in nazaj v zavetje, kjer je tudi hrana, ponoči pa glasovi levov, slonov, zeber, umirajočih živali;
Tisoč in več let stara drevesa baobab;
Slonica z mladičem, ki naju ni pustila mimo kljub trem poizkusom, ampak nama je samo - sicer vsakič bolj agresivno - le pokazala, da je to njuno območje, kjer nimava kaj iskati, in naju ni zmečkala skupaj z avtom, kar bi sigurno storila, če bi pot mimo njiju poizkušala izsiliti;
Bela površina strjene soli, kamorkoli sega pogled, in poleg naju samo še tri živa bitja - trije noji;
Nežnost, ki si jo ponoči izkazuje družina nosorogov (občudovala sva jih v soju žarometov);
Sama sva podnevi zasledila levinjo in leva, kar je velika redkost;
Sloni - samci izrednih velikosti;
Reka Kunene in Epupa Falls;
Pripadnice plemena Himba; bila sva gosta poglavarja v njegovi koči;
Dolina smrti (Dead Vlei) in sipine Sossusvleija;
Sončni zahod.
Večina ljudi, ki naju pozna se čudi, zakaj potujeva na najin način, ko pa je to vendarle garanje, povezano z nevarnostmi (mimogrede: v nekaterih predelih, ki sva jih sedaj prevozila svarijo, da ne smeš zapeljati prek slonovih iztrebkov, ker so v njih lahko skrite mine, iz avta ne smeš izstopiti zaradi zveri itd.), počitnice pa je marsikje mogoče mirno preživeti v senci in ob hladnem pivu. Odgovoriti je težko, čeprav na enak ali podoben način potujeva že več kot 30 let in to po vseh kontinentih. Če se omejim samo na Afriko pa kljub temu, da odgovor ni lahek, vendarle lahko rečem, da morda zaradi nepreglednega prostranstva, tišine, samote, zahajajočega sonca, zvezd, barv, zaradi fantastičnih ljudi, zaradi živali in njihovega "komuniciranja" z ljudmi in med seboj, izredno lepe pa izredno krute narave sploh, vedno in povsod prisotne smrti kot vira življenja, ali morda zaradi česar drugega. Ne vem. Verjetno zaradi vsega naštetega in še česa. Vsekakor pa zato, ker je to NAJINA AFRIKA!
Domov |