M a r o c p a r P i s t e s - I.del
(Morocco, 19.12.2003 - 06.01.2004)
Pričujoči dokaj obsežen prispevek popisuje 19 dnevno popotovanje Land Rover entuzijastov po eni najlepših dežel sveta - Maroku. Prispevek je napisan po spominu in obravnava dogodke po dnevih, ko so se le ti tudi zgodili. Maroko v prevodu pomeni - Kraj, kjer zahaja sonce. Dodajam: Dežela, kjer se ti uresničujejo sanje!
Petek
19.12.2003 – 1.dan
Ob
3h zjutraj smo bili zmenjeni pred bifejem Tivoli na Celovški cesti, ki ga
je lastnik odprl izključno za našo grupo. Aha, kdo sploh smo? Torej,
člani KLRS in odprave Maroc par Pistes smo:
- Vožd
– Broj 1 – Milan Pajk z ženo Slavko in hčerko Asjo ter štirinožno
domačo ljubljenko Nejco v črnem vozilu Land Rover Defender
110 Td5;
- Sredina
- Ekipa 2 – Cveto Mali in Henrik Šavli v belem vozilu Land Rover
Defender 90 Tdi;
- Zatilje – Ekipa 3 – Janez Jureš in Igor Loborec v belem vozilu Land Rover Defender 110 Td5.
No, navedena grupica si je malček namočila grlo s domačim sadjevcem, popila kofetek, dva, se pustila intervjuvat in slikat novinarju Dnevnika za objavo v medijih (ki je potem ni bilo, ali pa smo jo spregledali), nakar smo se nekako ob 3:30 le nabasali v svoje landije in se odpeljali avanturam naproti. Na Fernetičih smo tankali, Cveto je imel probleme z italjanskim carinikom, ker je bilo preveč evidentno, da ima vsaj 5 kartonov laškega pira, uvoz alkohola pa je omejen. Kaj češ, Maroko je muslimanska država in je potrebno nujne življenske potrebščine vedno imeti na dosegu roke.
Pred bifejčkom Tivoli Prva kava - nujno!
Pričela se je dolgočasna
vožnja po italjanskih AC in sicer v smeri Venezia – Brescia –
Piacenza - Genova – Ventimiglia. Imeli smo dva kratka postanka, enkrat
smo zaradi zastoja pri Savoni celo zapustili AC (in se hitro vrnili, ker
je bilo po lokalni še bolj zabasano – zgubili 1h). Preko Francije smo
kar »padli«, za relacijo Monaco – Nica – Aix An Provence – Salon
de Provence – Nimes – Montpelier – Perpingnan se potrebuje cca. 5-6
ur zmerne vožnje. To pa je toliko, kolikor zmore 90-tka Tdi, da ni »gas
do daske« - 115-120km/h. Milan je vseskozi šibal vsaj 130km/h, nakar nas
je na »tankštelih« počakal.
Sesuta v hotelu v Ampolli Ampolla zvečer
Sobota
20.12.2003 – 2.dan
Še v temi smo vstali,
iskali kakšen odprt bife, in ko smo ga našli smo hitro naročili
obvezno kavo. Tu se delovnik začne tam nekje okrog 10ure, mi pa smo
že ob 7h rogovolili po naselju. Na splošno je Ampolla poleti podobna kakšni
naši Izoli, sedaj pozimi pa skoraj brez življenja, turistov. Prazno.
Prvi jutranji
svit
Milanove težave
Ob prvem jutranjem svitu smo
ob avtomobilih, kjer Milan poskrbi za prvi problem. Avto mu ne vžge.
Zakaj? Zato, ker je nekaj zamutil z daljinskim alarmom, kode pa nima s
seboj za odklep. Tako so lahko vaščani na zgodnje sobotno jutro
poslušali glasne in klene slovenske kletvice, dokler Asja ni Milanu
obrazložila, da naj poiskusi izključiti blokado motorja še na en
drug način. Milan se je skuliral in avto je vžgal.
Super, gremo naprej proti
Maroku. Prvo večje mesto je Valencia, nato Murcia – Lorca - Granada
– Malaga – Algeciras. Vreme je bilo lepo, sončno, dokaj vroče,
tako, da smo se začeli hladiti s pivom. In se je dalo lažje voziti.
Plus dobra muzika, ki je sicer komaj preglasila zvok motorja, in vzdušje
je bilo kar ok. Ker smo imeli za prevoziti nad 1200km je bilo psihološko
dobro se orientirati na najbližje večje mesto, do razdalj 200
-250km. To se še da, to je 2 uri vožnje. Če pa gledaš npr. še 550
km do Malage, te kar malce stisne. Po pameti.
Milan je šibal naprej, s
Cvetotom smo se pa malce zezali, tudi prek PMR-jev. PMR je drugače
klubski CB, z omejenim dosegom, nekih 300m vidne razdalje se je dalo
pogovarjati, več pa ne.
Milan nas čaka nekje pri Granadi
Nakup kart za trajekt pred Algecirasom
Ob mraku dosežemo Algeciras ,
»španski Gibraltar«, na enem od kioskov po 175 EU s popustom kupimo
povratne karte za trajekt Algeciras/EU – Sebta/AFR, nakar se peljemo še
kakšnih 10km do pristanišča. Štos je bil v tem, da smo hoteli
tankati v Sebti, kjer je cenejši bencin, zato je Janez zadnjih 50km vozil
z prižgano opozorilno lučko za gorivo. Bo ali ne bo? Pripeljemo na
trajekt, parkiramo, nakar gremo v salon na whisky. Zleknjeni v fotelje,
bla, bla, bla, pol ure udobne vožnje in že smo na toliko želeni celini
– Afrika. Dol iz trajekta in takoj na pumpo, ki je par 100m stran. Ni
panike, tankal sem nekih 74,8l, tako, da je bilo še vsaj 2 deci goriva.
To pa je za vsaj 1,66km!!! Slavka kupi še nekaj flaš whiskya, ki nam bo
kasneje zelo prav prišel.
V Sebti (Ceuta) je gorivo pol
cenejše, to pa zato, ker je mestece pod špansko jurisdikcijo, leži pa
na afriškem kontinentu in Španija iz političnih razlogov forsira
naseljevanje, predvsem s takšnimi in podobnimi olajšavami. In Španci
imajo še kar nekaj takih enklav. Drugače pa je Sebta zelo podobna našemu
Portorožu. Do mejnega prehoda z Marokom, ki leži kakih 5km stran od
centra. Tam pa posebna zgodba.
Meja. Šok. Velike železne
ograje. Neurejena okolica. Propadajoče stavbe. Birokracija,
administracija. Milan nam pove, katere papirje naj pripravimo – potni
list z vizo, zeleno karto, izpolnimo naj poseben formular v francoščini
za vstop, vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje!!! Prometno? Jao, kuku
meni, nimam, pozabil! Je v domači denarnici. Milan znori. Da sem
neodgovoren do grupe, da nimam šans, da pridem čez, ker ti tukaj težijo
2 ure tudi če imaš vse bp, da naj preko DHL-a dobim prometno, oni
gredo naprej, se potem dobimo,..ipd…Skupaj s Slavko ga miriva, češ
pozitiven pristop, dejmo probat, mogoče bo pa šlo, ne obupat. In
najdem med dokumenti potrdilo o homologaciji, ki je podobno prometnemu, s
tem, da je kot lastnik napisan uvoznik – še Tehnounion. Bom probal s
tem. Milan – ma nimaš šans, ven te bodo vrgli, ne bo šlo. Pa se je
primajal še en Maročan v đelabi (njihovo tradicionalno oblačilo)
in se ponudil za pomoč. Sicer je tam takšnih kar mrgolelo. Pa smo šli
do prvega okenca, kjer so nam potrdili en obrazec. Nato do drugega, kjer
so zahtevali še prometno dovoljenje. Ostali bp, jaz sem namesto prometne
»uturil« homologacijo. Vestni uradnik je zadevo – jasno – opazil. In
je začel nekaj žlobudrati v arabščini, pa malce v francoščini,
pa malce kar tako. On me ne more spustiti – zadevo mora pregledati »inspectour«.
In nam na obrazec nekaj napiše ter nas/me napoti do inšpektorja v neko
posebno pisarno. Milan benti. Gotovo, ende, šlus, vege. Pri inšpektorju
moledujemo, mu kažemo vse možne papirje, ki jih imam, on nekaj sprašuje,
gre do uradnika, pa pride nazaj, pa zopet vprašanja in to traja nekih 15
minut. Nato Cveto izdavi čarobno besedo »please, we are group«,
malce po francosko pristavita še Slavka in Milan, nekaj zažlobudra še
maročan, nakar »inspectour« na zadnjo stran obrazca napiše eno
kraco ter nas odslovi. In zopet nazaj do uradnika – vsakič stati v
vrsti – ki pod inšpektorjevo kraco pristavi še svojo in končno
doda žig, štempel. Hura, uspelo je. Milan kar ne more verjeti, da mi je
brez vseh zahtevanih papirjev uspelo priti v Maroko. Očitno sem prvi
tak primer. Neviđeno. Vidiš Milan, pozitivni pristop, pa zadeve
gredo, ga mirim. Nekdo očitno mora biti prvi. Maročanu stisnem v
roko bankovec za 20 EU. In se je skoraj priklonil do tal in se ni nehal
zahvaljevati. Mogoče ni naredil nič, ampak spodobi se pa le
malce poplačati, vsaj dobro voljo. Uradnikom pa – bog ne daj – ničesar
pod roko. Se bodo že z Maročanom zmenili. Še nekajkrat pokažem
famozni obrazec, ko končno zapustimo mejno cono in se odpeljemo proti
Tetouanu, mestu kakšnih 40km od meje.
Tetouan. Poiščemo hotel
z garažo. In najdemo Hotel de Paris - **, s ceno 236 dirhamov na noč
za dvoposteljno sobo. To je cca. 23 eurov, kar ni veliko za dve osebi.
Hotel ala Alan Ford, zame kulturni šok. Umazanija, vonj po ne vem čem,
no voda in kopalnica je bila. Zraven pa garaža, kamor smo parkirali
lendije. In v garaži – poleg bede in umazanije, ki je bila videna na
ulicah – nova Toyota Land Cruiser 100, V8, full option + sami Mercedesi.
Janez si ogleduje
sobo............
......Asja pa je kar navdušena.
Slavka ob zaklepanju vozila večkrat napačno vključi/sproži alarm, kar Milana malce zdraži. Ista štorija kot v Ampolli. Milana mirim, da se je vsaj pokazalo, kakšen fin alarm ima njegov lendi. Pa se kar noče pomiriti. In gremo ven na ogled mesta in večerjo. Ja seveda, v Maroku je ena ura nazaj, tako, da je sedaj bila šele 22:00. Malce pohajamo po mestu, pazimo, da ne stopamo v smeti, ki so kar raztresene po ulicah in pridemo do nekega bifejčka s hrano. Naročimo neke piščance, krompirčke, župce… Sam sem skeptičen in naročim omleto. Zanimivo, da se ti je – ne glede na to, da ga je natakar poprej z umazano coto celo pobrisal – plastični prt na mizi kar pripopal na dlan. Čudno, čudno, tu očitno veljajo drugi higienski kriteriji!! Ok, se jim pa prilagodimo, bom pa tako kot Camel Thropy. Če bodo pa kakšne prebavne motnje pa imamo s seboj pravo medicino, tablete in namočene rožce v alkoholu od Cvetotove stare mame. Sicer pa je bilo zaradi vsega dobro, da sem/smo nekateri po vsakem obroku cuknili en šluk domačega sadjevca – za razkužit. In za dobro jutro tudi. Po večerji smo šli v hotel še na en pir, nato pa spat. Kaj za vraga neki pijejo tile Maročani, če ne smejo pira v bifejih?? Bolj tuga. Coca colo? Ne se zezat.
Nedelja
21.12.2003 – 3.dan
Zgodaj smo vstali (za maroške razmere), plačali hotel, se vsedli v lendije in odpeljali – po dogovoru – do prvega odprtega bifejčka na jutranjo kavo. In je naneslo, da je bilo to že za prvim ovinkom od hotela, cca. 300m stran. Spijemo, se pohecamo in gremo – smer Missour.
Tik pred odhodom...... ....Cveto že nekaj šari po mašini
Dan nam je pričaral
nove perspektive Maroka. Ponekod v mestu kot na našem smetišču.
Suha struga potoka v Tetouanu je bila polna smeti, ob cesti prav tako. In
nobenega ni nič motilo. Živijo naprej. In mi moramo naprej.
Tako smo se po dokaj
razdrmani asfaltni cesti pripeljali v gorsko vasico Chefchaouene, kjer je
bil krajši počitek. Parkiramo lendije in gremo na čaj. Čajnica
je bila baš nad tržnico, tako, da smo imeli lep pogled na dogajanje na
njej. Gnilo sadje in zelenjava skupaj s svežimi zadevami, v delu kjer so
prodajali meso je bilo gojišče muh, najraje so tacale prav po kakšnem
zajetnem telečjem bedru, vonjave »omamne«. Si mislim, kaj za vraga
bom sploh še lahko jedel? Ali samo domačo, s seboj prinešeno hrano?
Chefchaouene.......
........in tržnica!!!
Pijemo pravi maroški čaj,
ki je serviran v steklenem kozarcu in je v bistvu pravi zeleni čaj, v
katerega je dan list ali dve mete (mentha). Čaj se iz čajnika
pravilno servira tako, da teče v kozarec iz prav take višine, da se
čaj peni. Potem je okus pravi. Zraven dobimo še sladkor v kocki. Kje
so časi, ko smo ga tako dobivali tudi pri nas? Časi moje rosne
mladosti, sedemdeseta leta. Danes pri nas povsod dobiš sladkor v vrečki.
Spijemo čaj in se
odpravimo naprej. Še pred izhodom iz vasi pa je ob cesti mehanična
delavnica. In Cveto ima kar hud problem. Že v Ljubljani mu je bilo rečeno,
da ima sesuto visko sklopko, ki uravnava delovanje ventilatorja, ta se pa
glih prav vrti, da se mašina ne pregreje. Cveto se je vseeno odločil
da gre, ker bo v Maroku (dežela Land Roverjev, morajo ga imeti!!)
zamenjal okvarjeni del. Avto je zdržal vso to dolgo pot po AC, sedaj pa
je začelo malce čudno ropotati.
STOP znak
Povprašamo pred delavnico
(ropotarnico), če bi se dalo to dobiti in nas usmerijo nazaj v vas v
neko trgovino pri Total pumpi. Po dolgem iskanju zadevo le najdemo in
lastnik trgovine pove, da rabi mere ležaja, pa bo našel pravega. To pa
ne gre, ker moramo zadevo odmontirati, kar bi vzelo preveč časa,
mi pa moramo danes priti do Missourja. Zato navkljub tveganju odpovedi
motorja odpeljemo dalje. Bo že zdržalo. Mora. Smer Fes.
Delno natovorjeni tovornjaki?? Zelene livade in letalo pred crashem?
Do Fesa se vozimo ob
neverjetno zelenih livadah – očitno je pred kratkim močno deževalo.
Ob cesti so tudi vidni lepo urejeni nasadi oliv, ki jih je tu v izobilju.
Med vožnjo se malce zabavamo še z PMR-ji, si govorimo vice ipd. Ker vozi
Janez testiram GPS sistem skupaj s SW Touratech na notebooku. Zadeva
deluje bp. Na zaslon se lepo izrisuje zemljevid, cesta in modra črta,
ki ponazarja našo pot. Fiksna enota pa zaradi SW napake napačno kaže
koordinate. Vendar nič hudega, na računalniku so vsi podatki
pravilni. Moti le preveliko odstopanje višine od dejanske – za 50m. To
izvem glede na primerjavo ostalih dveh GPS-jev – Garmin in Magellan.
Vmes še pijemo pivce in poslušamo dobro glasbo in tako prispemo v
predmestje Fesa, tretjega največjega maroškega mesta.
Že takoj na prvem večjem
križišču se na nas pripopa mopedist, ki sliši nepravilno ropotanje
Cvetotovega lendija. Beseda dve in že šibamo na »kao servis«. Pridemo
do trgovine, kjer prodajajo Toyote, zraven je delavnica in pralnica.
Ugotovimo, da v Fesu ni Land Rover servisa, obstajajo samo domače
variante. Kaj sedaj? Je nedelja, malce čez 12 uro, mogoče se bo
jutri dal dobiti nov del? Odločimo se za prisilen postanek. Mopedist
– Habibi – nas odpelje nato do nekega znanca (brata?), ki bo zadevo
popravil. Zadevo pregleda in obljubi, da bo jutri ali zamenjal del z novim
ali popravil obstoječega. Kam sedaj? Habibi nas pelje do nekega
cenenega hotela ** v predmestju Fesa. Hotel Raha. Cena 150 dirhamov na noč/dve
osebe. Nekatere sobe z vodo in WC-jem, nekatere skupni WC in tuš. Midva z
Janezom dobiva sobo z kopalnico. Tuš je že čisto porumenel zaradi
vodnega kamna in večletne neuporabe. WC ima zraven palico, da »zadevo«
porineš v odtok, ker drugače ne požira. V hodnikih zelo hladno,
dosti bolj kot zunaj. Soseska ala kakšen Bronx v NY. Za mene noro. Se
namestimo, nakar Habibi predlaga, da ima strica, ki je turistični
vodnik in ki nam bo razkazal Fes. Če že neplanirano čakamo, pa
naj bo – si pa pejmo ogledat Fes.
In res kmalu pride markanten
možakar v črni đelabi z belim šalom, ki govori celo angleško.
Vsedemo se v lendije in odpeljemo proti staremu delu Fesa, imenovanem
Medina. Parkiramo pred obzidjem, vodič poskrbi za varovanje polnih
vozil (brezdelni domačini) in skozi stranski vhod odkorakamo v staro
mesto.
Vodič – recimo mu Abdul – nas je najprej peljal pogledat restavracijo, v kateri bomo po ogledu Medine večerjali. Kot iz 1001 noči! Vodnjak sredi dvorane, čisto, urejeno. Pustimo to za kasneje, gremo hitro na kratek ogled. Abdul nas najprej pelje do trgovinice z usnjenimi izdelki od koder je enkraten pogled na »ročno tovarno« barvanja usnja. Možakar se vsede v kot in čaka, da bomo kaj kupili. In smo res. Slavka neke copate za 300 dirhamov, Cveto enake za pol manj. Pač umetnost pogajanja. Če imaš čas lahko ceno znižaš celo na 20% prvotno postavljene. Abdul nas pelje po ozkih ulicah Medine še do obrata kjer delajo in pečejo hruh, predel s sladkarijami, ogledamo si eno prvih univerz. Ulice Medine so tako ozke (2-3m), da so lahko pokrite z posušenim trstičevjem in po njih se enakovredno »sprehajajo« tako ljudje kot tudi živali – osli, konji. Gužva temu primerna. Dobiš pa tukaj vse kar se da kupiti. Raj za zapravljanje.
Ozke ulice Medine, kjer srečaš vse živo Cveto gledajoč famozni tepih
Abdul nas nato pripelje do »kao«
šole tkanja preprog. Ne glede na to, da trgovcu povemo, da ne bomo nič
kupili, nas le-ta odpelje v neko sobico zadaj, vso obloženo z raznimi
tepihi in nam ponudi zastonj čaj. Povabilo iz štosa sprejmemo,
čeprav vemo, kaj nas čaka. Trgovec nam pove, da nam ne bo nič
ponujal, samo čaj. Pa da vidimo. Zgine in se takoj vrne s čajem
nazaj. Neverjetno, kaj imam samo za vas. In že začne s predstavo. Po
tleh razgrne množico lepih tepihov – za vas samo 250 dirhamov kos.
Slavka se v enega celo obleče, ker je tak kot pončo. Medtem pa
Cveto vedno bolj buli v lep rdeč tepih 3x2m, obešen na steni pred
njim. In nato napaka – trgovca vpraša koliko stane. Konec, oziroma začetek.
Za samo 400 EUR, ker je ročno tkan, in bla, bla, bla, itd..Cveto se
ne da in ga za tako ceno niti slučajno ne zanima. Trgovčič
spusti na 350 EUR. Cveto nič. Se vključim še jaz in hočem
razložiti trgovčiču, da Cveto rabi $ za popravilo lendija, da
smo v bistvu danes zato v Fesu, ne pa zaradi nakupov tepihov. Kako me je
grdo pogledal! In mi je dejal, da naj bom tiho, ker se gre on biznis s
Cvetom in ne z menoj! In še resno je mislil. Igra se nadaljuje. Cveto začne
s ponudbo – 100 EUR. Trgovčič 300, Cveto 120, Trgovčič
250, Cveto 140, Trgovčič 200, Cveto 150 –last bid. Vse skupaj
je trajalo vsaj pol ure. Trgovčič ne popusti bistveno – 180.
Preveč, Cveto se ne da, zato vsi vstanemo, se poslovimo in gremo. Ko
smo že na ulici, pridrvi trgovčič, da se je pogovoril s šefom
in da ga da za 160 EUR. In se Cveto premisli, roka pade, deal je sklenjen.
Pa je le plačal 170 EUR, ker je vzel na kartico – 160 velja samo za
»keš na roko«.
Malce utrujeni nadaljujemo za
Abdulom. Medina je tak labirint uličic, da se brez vodiča
sigurno zgubimo. In Feška je ena večjih na svetu. Pridemo še v
trgovino z oblačili, kjer s Slavko in Asjo uprizorimo malo modno
revijo, kupimo pa nič. Nato še do rezbarjev v baker ter do
trgovinice z zelišči, kjer nam trgovec pokaže marsikatero naravno
dišavo. Za boljši vid obstaja neka žauba – kdo bo probal? Janez se
ojunači. Trgovec namaže z žaubo paličico in podrgne z njo ob
Janezovo očesno veko. Joj, kako peče. Je malce preveč proti
očesu potegnil. Z pekočim rdečim očesom se Janez odloči,
da ne bo več probaval.
Pokupimo nekaj malega olja, dišavic, začimb in že gremo na večerjo v »1001 noč«. Je kar malce hladno, zato prinesejo peč. Kelner se je opravičil, da jim je žal golobov zmanjkalo. Joj kakšna škoda za nas vegetarjance! Naročimo klasično maroško jed - TAĐIN – v mnogih različicah, kakor za koga. Pijemo ustekleničeno vodo. Večerja nas kar stane, ker je restavracija zaprtega tipa in je odprta samo po potrebi – če se kakšno grupo slučajno ulovi. Vendar za naše razmere še vedno zelo poceni.
Predjed za večerjo - vauuuuu Žurka v predverju naših sob
Po večerji se peljemo nazaj do hotela, izplačamo Abdula (20 EUR?) in priredimo interno žurko v avli hotela. Scuzamo flašo viskija, nekaj vina in piva, nato pa v spalne vreče spat. Jutri moramo biti spočiti.
Ponedeljek
22.12.2003 – 4.dan
Cveto in Henry zgodaj vstaneta, ker sta se tako zmenila s Habibijem. Ura 7:30, njega pa od nikoder. Zmenjeno je bilo, da bodo šli pogledat v trgovine, če se da kupiti nova visko sklopka. Po pol ure čakanja se Cveto odloči, da bo kar sam poiskal servis LR, še posebej po zatrjevanju receptorja hotela, da servis v Fesu je. In se odpelje. Pol ure za njim pride Habibi na svojem mopedu. Ja, smo bili zmenjeni, sem pač zamudil to eno uro! In se sekirate zaradi tega. Povem mu kam naj bi šel Cveto, nakar se vsede na moped in šiba za njim.
Z Janezom pospravljava prtljago nazaj v avto, cukneva vsakodnevno obvezno dozo šnopčka zaradi razkužitve in skozi hotelsko okno opazujeva možakarja, ki nekaj počne na zelenici/smetišču nasproti hotela. Lej ga,mi pravi Janez. In neverjetno – možakar enostavno počepne, dvigne đelabo in opravlja kar mora. Potem v bližini poišče nekaj za obrisat, prvo kar mu pride pod roko, že »rabljeno«. Predstavljajte si to početje sredi dneva v parku Zvezda v Ljubljani. No, tu so res drugi kraji in zelo drugi običaji.
Asja in Slavka na "dragi" kavi in Milan Jezni pred banko v
Fesu (tu se je že malce skuliral)
Imamo čas in gremo na kavo v bližnjo kafetarijo. Plačamo z bankovcem za 20 dirhamov (200 SIT) in natakar vpraša, če nimamo manjšega denarja, drobiža. Nimamo, zato mora iti preko ceste zmenjati.
Habibi & co. so le nekaj skup sklanfali.
Pumpa v Sefrouju ima ISO 9001!
Kmalu pokličemo Cvetota, kao mu gre. Pravi, da originala ni, da pa sta že pri istem mehaniku kot včeraj in da fant nekaj nabija s kladvom po motorju. In da skuša zavariti jeklo in aluminij. Težka bo.
Planota v smeri Midelta oz. Missourja
Vozimo nekje na višini 2000 m
Medtem gremo s Milanom še malce v mesto, saj popravilo lahko traja ves dan – vsaj tako predvideva Milan. V mestu gremo v banko, kjer vsak menja nekih 200 EUR v domačo valuto. Kasneje se izkaže, da je bilo še to preveč. In že pokliče Cveto, da je popravilo končano. Zato se vsedemo v avto in odpeljemo do mehanika – po Cvetota. Skupaj nato nadaljujemo preko Sefrouja proti Missourju in Boudnibu, mestu, kjer naj bi prenočili.
In na tej poti se začne kazati vsa lepota narave Maroka. Deloma čista divjina, samo asfaltna cesta se kot kača vije proti horizontu. Vozimo po goli planoti skoraj 2000m visoko, nakar se spustimo proti puščavskemu delu Maroka. Malce pred Missourjem zavijemo v desno, naj bi bila prva pista. Pa ni. So že zadevo asfaltirali – baje iz razloga, ker naj bi bilo v Maroku leta 2010? neko svetovno prvenstvo – nogometno? – in obnavljajo vso infrastrukturo. Vseeno je tudi po asfaltu potovanje zanimivo, ker nas je obkrožala res enkratna pokrajina.
Tovornjaki so bili redkost, več ali manj smo vozili sami!
V mraku tako prispemo v vas Ben – Tajjite, kjer nam Milan po PMR-ju sporoči, da bomo danes le vozili en del piste in sicer nekih 40km po črtkano označeni poti R601 (Zemljevid Michelin Marocco 742 National).
Na srečo vozi Janez, ker se ob mraku že zelo slabo vidi. Milan šiba naprej in to s tako brzino, da ga skoraj izgubimo. Le neke lučke so še vidne v daljavi. Pista je v bistvu stara karavanska povezava, nekje zvožena predvsem s terenskimi vozili in nameni kot so naši, nekje je pa sploh ni. V širini 1km so samo vidne kolesnice predhodnikov, tako, da vsaj veš v katero smer je potrebno iti.
Tudi
na asfaltu dvigamo prah, tu nekje je Milan prvič peljal ob cesti, kakšen
km, ne več
Ker se je že močno zmračilo, sva z Janezom prižgala še dolge luči kar se je izkazalo za zelo koristno. Namreč, na vsakih 1000m je bilo globoko korito suhega potoka in če bi vanj pripeljal z nekih 60km/h bi se verjetno maroška štorija končala. Najglobje korito je bilo tako veliko, da je bilo potrebno s celim lendijem zapeljati vanj in potem nekako na drugi strani izplezati ven.
Tipična puščavska arabska vas in tipično prevozno sredstvo za Saharo
Pista je vodila preko nekega kamnitega prelaza, ki je dodobra prerukal vse lendije. Reduktor in druga pa gremo. Še prehitro, ker nas je vseeno močno pretresalo in premetavalo.
Glavni
trg v Boudnibu in naš Hotel
Po dobri uri in pol vožnje smo že v čisti temi prišli na makadamsko cesto, kjer se je pričel drug del štorije, ki jo bova z Janezom priča še vse naslednje dni. Prah, »gutači prašine«. Kot zadnja sva bila z Janezom deležna dvojne doze prahu, ki se je počasi in vztrajno prerinil v vse pore avtomobila, lase, usta, nos. Pivo je zaleglo le toliko, da sva si za trenutek sprala prah iz ust.
Sobe
v hotelu so bile kar dobre, imele so zanimiv design oken in vrat
Makadama je bilo kmalu konec, prišli smo na asfalt in po njem še kakih 15km do Boudniba. Tam smo pripeljali na glavni trg, kjer je bil edini hotel in to s tremi sobami, skupnim WC-jem, brez tuša. Glih prav. Se spakiramo vsak v svojo sobo ter naročimo večerjo – piščanca s prilogo. Nekam neverjetno dolgo je trajalo, da smo zadevo tudi dobili. Očitno so bili nevajeni turistov v tem letnem času. Zato smo za mizo znotraj hotela malce poklepetali, pretočili fotke iz treh digitalcev na prenosnik in zvrnili kozarček ali dva s seboj prinešenega vina. Zunaj je bilo kar hladno, pihal je veter, tako, da nismo mogli večerjati zunaj, na terasi hotela. Piščanec, primerno začinjen, nam je šel vsem v slast, bilo ga je premalo. In kot vsak večer dosedaj smo se odpravili v spalke okrog 24ure.
Torek 23.12.2003 – 5.dan
7:00. Jutro v Boudnibu. Sonce. Da sploh vidimo kje smo. Lepo. Vse hiše v roza vijolični barvi. Okrog in okrog puščava. Obvezen šluk šnopčka in zajtrk. Slavka se je zadolžila, da nam bo »rihtala« svež hruh. In ga je dobila v vaški pekarni. Še toplega. Kako je teknilo. Pripravili so nam skoraj evropski zajtrk. Putrček, marmelada, s seboj smo imeli mesni narezek, postregli so nam s toplim mlekom. Običajno ne jem zjutraj nič, tokrat sem se pregrešil. Rabimo moč, danes gremo na prvo pravo pisto – 170km dolg off road do sipin Erg Chebbija.
Ob 8:00 odhod. Prazni tanki.
Gremo na bencinsko črpalko, ki je zaprta. Ne dela. Pa se pripelje
mlad polizanec ala John Travolta in nam ponudi, da nam zrihta gorivo. Kaj
čmo, gremo za njim in v neki trgovini z vso možno avto kramo se
znajdejo tudi kante z gorivom, jasno dizlom. Bencinarji bi imeli tu
kar težave. Kar na ulici, nekje blizu trga s priročno črpalko
Cvetotu natankajo rezervoar. Nato gremo. Kmalu na izhodu iz mesta zavijemo
v puščavo. Vidne so neke kolesnice vendar ne preveč. In po
dobrih treh km vodni jarek. Neverjetno, voda v puščavi. Se je
kasneje izkazalo, da je bila edina vodna ovira na celi poti. Prevozimo.
Milan slika. Sledi vožnja v smeri »in the midle of nowhere«. Kamnita puščava.
Levo v daljavi obrisi nekih vzpetin, desno tudi. Oboje v oddaljenosti 30 -
50 km. Raven horizont. Gas, tretja, četrta, gremo. Lendiji tako šibajo
kakih 60-80km/h. Bremza, jarek, gas. Se ustavimo. Fotkamo, naberemo kamne.
Popolna divjina. Gremo dalje. Pista se ponekod zoži na 4 metre, ponekod
se razširi na 1 km. Smer jugozahod. Naenkrat pa na pisto pravokotno
postavljeni kamni. Kaj to pomeni? Pista zaprta? Seveda, naprej je vidno,
od očitno nekega, še komaj predkratkim hudega deževja popolnoma
razbrzdana pokrajina. Planote, nivoji puščave, podori kamenja,
nobene kolesnice niso več vidne. Smo 70km od Boudniba.
Jasno, gremo naprej. Adventure, wait for us.
Končno na pisti. Huraaaaaa.
Gremo.
Edina voda na 1000km pist!
Milan išče prehode, mi
mu počasi sledimo. Do GPS točke ima kakih 10km – useka kar
naravnost. Vendar ne gre. Iz doline se dvignemo na plato, kjer se pa »pot«
konča s podorom kamenja. Moramo obrniti. Od zaprtja piste smo
naredili že kakih 30km in za to porabili 2 uri. Čas nas priganja.
Kje smo? Malce smo izgubljeni. Kako naprej?
Gremo kar direktnega, predlaga
Janez. Iz platoja po hribu navzdol v korito suhe reke. Na začetku
izgleda kar hudo, vendar se izkaže, da za Defenderje ni ovir. Vsi se brez
problema spustimo v korito in potem po in ob koritu bluzimo v približno
pravi smeri. Po pol ure vožnje gor in dol
po res čisto pravi »vukojebini« se le v daljavi pokažejo
(pot iščemo z daljnogledom, točno tako kot to izgleda na logu
Eco-Touringa!) obrisi nekih kolesnic. O.K., smo na pravi poti, gremo
dalje. In hkrati prečkamo z buldožerjem v puščavo izdolbljeno
pot, ki vodi direktno v Alžirijo,
še kakih 20km proč od naše smeri.
Puščava se zopet zravna,
tako, da lahko malce hitreje vozimo. Sedaj smo naredili že kakih 120km in
je čas za malico. Popijemo malico, ko se izza hriba primaje nek
beduinski deček. Damo mu že doma pripravljene paketke daril in
videti je srečen. Prav tako smo 5km pred malico ob edinem drevesu
daleč naokoli srečali beduinsko deklico nedoločljive
starosti, ki je nekaj pasla – koze, osle?. Dali smo ji eno flašo
Julijane.
Naprej je bila puščava
zopet drugačna. Mivkasto kamena podlaga je bila idealna za dirkanje.
Tako smo vozili nekih 20 km in je bilo res enkratno. Lahko smo vozili
vzporedno v razdalji 100m brez bojazni, da bi naleteli na kakšen kamen
ali graben. No, nekaj previdnosti je takšna vožnja vseeno zahtevala. In
smo prišli do prvih sipin. Puščava je znova spremenila svoj obraz.
Zanimivo, kako te sipek
saharski pesek hitro ustavi. Šele tu se občuti, kaj pomeni navor nad
300Nm in zakaj se rabi. In ne si misliti, da se kar vozi preko sipin. Tako
slej ko prej nekje obtičiš. Če imaš še nekaj 10km do cilja si
moraš izboriti prehode med sipinami. Pa še tu je potrebno čez
katero peljati in malce skočiti ali dol pasti, kakor vam ljubše. Po
sipinah je sledila čudovita oaza, kjer smo se ustavili zaradi
fotkanja in nabiranja peska. Nakar smo prišli na rob platoja s katerega
so se v daljavi videli obrisi sipin Erg Chebbija. Po kolovozu se spustimo
v dolino in že peljemo dalje. Zopet smo deležni velikih dimenzij puščave.
Vsaj vsako uro pripeljemo v del, ki je takšne velikosti kot ljubljanska
kotlina. In tale je bila tudi takšna, če ne večja. Vozimo še
kakšnih 10-15km po črni kameni puščavi, ko se kamena tla počasi
začnejo spreminjati v sipek pesek. Sipine Erg Chebbija! Še malo pa
smo na cilju. Zopet se pokaže uporabnost navora. Druga brez reduktorja in
gas do konca, pa gre. Cvetotu za menoj je začelo zmanjkovati navora,
tako, da je malce zaostal, Milana se pa tako ali tako ni več videlo,
razen po kolesnicah si videl v katero smer je zavil. In po zanimivi vožnji
se nam na levi začenjo kazati obrisi prvih hiš ter hotelčkov.
Prihajamo v turistično razvit del. Erg Chebbi je tudi na trasi letošnjega
rallya Paris – Dakar in pri lanskoletnem prečenju je bilo največ
odstopov prav tu.
Okrog 17h ure pripeljemo v
hotel, ki od zunaj izgleda kot kakšna graščina. Sobe o.k.,
elektrika na generator, wc evropski, topla voda na plin. Kar luksuzno
glede na prejšnje dni. Se spakiramo v sobe, nakar gremo na čaj/pir
pred hotel, ki je lociran na skrajnem robu sipin. Res idilično. Erg
Chebbi je dostopen tudi po klasični cesti iz smeri Erfouda/Rissanija
in ga toplo priporočam vsem, v katerih je vsaj kanček
avanturizma. Nove dimenzije, duševni mir, toplina peska…vse je potrebno
občutiti, čeprav se tudi iz slike lahko marsikaj razbere.
Kar nekako obsedimo v idiličnem
okolju. Potem se le odločimo, da se povzpnemo na vrh nam najbližje
sipine, ki izgleda kot najvišja. Sonce že zahaja, bomo pa še slikali
sončni zahod. Hodimo bosi in sama hoja blagodejno vpliva na utrujena
stopala, jih masira. Na vrhu sipin naredimo nekaj posnetkov samih sipin in
sončnega zahoda, ki se kasneje izkažejo za famozne. In nas rajcajo,
da bo treba sem še priti. Bomo? Aja, pa še štumfe pokopljemo nekateri
in to z vsemi potrebnimi častmi.
Brez
komentarja. To je treba doživeti!
Za večerjo imamo klasični
Tađin s slovenskimi priboljški. Priboljškov je bilo toliko, da smo
nekateri postali kar dobre volje. In mi je uspelo nekako uglasiti kitaro
na 5 strun in celo nekaj zabrenkati. Na prenosniku smo si ogledali prve
posnetke, ki jih je bilo že kar nekaj 100. Uspeli. Spet kitara, dokler se
niso domorodci spravili na bobne, tam-tame in začeli plesati nek
njihov domač fantovski ples.
Sicer so me pa glede »fantovskih«
zadev maročani zelo presenetili. Celo vojaki se na ulici držijo za
roke in objemajo. Čudna neka vojska. Poleg vozila avtošole z dvema
volanoma je bil to eden prvih večjih šokov, ko smo vstopili v
Maroko.
Cingl-congl tam-tam bend
O čem neki razmišlja Slavka?
Domorodci so se razvneli in ne
glede na publiko pričeli zganjati vedno večji hrup. Poleg bobnov
so imeli v rokah nekakšne pločevinaste kastanjete, katerih zvok je
prediral uho. Ob njih je še najbolj "užival" Cveto. Ni se dalo
več pogovarjati, zato smo se – jasno spet okrog 24:00 – odpravili
spat. Jutri bomo imeli bolj soft dan, saj se bomo malce gonili okrog po
sipinah, v bistvu bo dan počitka. Nobenega resnega off roada.
Sreda 24.12.2003 – 6.dan
Vstanemo ne preveč zgodaj
in se počasi odpravimo na zajtrk, ki ga zaužijemo zunaj, na sipinah.
Nato se res bolj penzionersko opravimo na en giro okrog sipin. Še prej
spustimo gume na 1,2 bara – na ta način je vožnja enostavnejša.
Sipine Erg Chebbija so prvi večji Erg v Sahari, čeprav je večina
Sahare – proti prepričanju večine – kamnita. Obsegajo nekih
10 x 30 km velik prostor in sam obvoz je ranga 100 km.
Zajtrk pred hotelom Trije "turistični" Defenderji v sipinah
Odpeljemo se proti Merzougi,
skozi vas, nato še naprej proti jugu, nakar zavijemo direktno v sipine.
Po nekaj 100 m se zgodba že konča. Sipine so pregloboke in previsoke
za resno vožnjo. Lahko se tako igramo ves dan, pa bomo prepeljali km ali
dva. Zato se samo slikamo za božično e-voščilo in odpeljemo
nazaj do tršega terena, še vedno pa peska. Tako po nekih kolesnicah
obvozimo najjužnejši del sipin in se usmerimo proti severu. Malce
kamnite puščave ob robu in smo zopet na sipinah, tokrat manjših in
trših. Med sipinami beduini pasejo kamele, ki mirno prežvekujejo t.i.
kameljo travo. Tu si damo duška in se vozarimo gor in dol, sem ter tja.
Naredimo nekaj odlilčnih posnetkov, dokler Cvetotu ne prične res
glasno rožljati in žvenketati izpod pokrova motorja. Naredi še kakih
100m in na srečo ustavi, kajti prav tam mu odpade propeler
hladilnika. Prisilna pavza in popravilo. Pač se je zadeva odvijačila.
Janez vzame orodje in počasi spravimo Cvetotovo devetdesetko v
normalno stanje. Ko se kar naenkrat izza sipin na mopedu prikažeta dva
tuarega s spominki. Od kje? Valjda nista čakala med sipinami? Saj je
do prve vasi vsaj 10km. Ko prideta bližje jih hoče Nejca popasti, pa
ju zgreši. Ne zgreši pa našega Henrya, ki je bil ob nepravem času
na nepravem mestu. Ga je pa kar dobro oklala. Pač malo pasje zmede.
Ali so gume dovolj spuščene? Prva nagrada - propeler!
Medtem ko Slavka obvezuje
Henrya, se ostali dilamo s tuaregi glede cen. Jasno, kot ponavadi, smo
ceno spustili za več kot pol. In to iz razloga, ker dejansko nismo
hoteli nič kupiti. Tako smo dobili za dobrih 100 dirhamov več
fosilov in verižic.
Šibajoč proti Erfoudu Touareg ponuja fosile sredi sipin
Šibamo dalje, sipine se
spremenijo v kamenje, prične se prašiti. Kmalu pripeljemo na
asfaltno cesto, ki vodi do Erfouda. Katastrofa. Luknja pri luknji, bolje
je peljati ob cesti, manj trese. Pa še nihče se ti ne umakne, če
mu pripelješ nasproti. Cesta je v bistvu mišljena samo za eno vozilo, ob
srečanjih mora vsako vozilo zapeljati delno na bankino. Ponavadi moraš
to storiti ti in ne samo delno, ampak kar 100%, ker domačini
zavzamejo celo vozišče.
Nejcin ugriz Asfaltna cesta proti Erfoudu je slabša kot pista
Erfoud. Prvo malce večje
mesto. Namen obiska je tankanje defijev in gorivo za posadko. Namreč,
whiskya nam že resno primankuje. Parkiramo na »main street« in gremo na
en čaj – Milan časti. Jasno, polno natovorjena vozila imamo
vseskozi na očeh. Zraven čajnice – kjer je mrgolelo muh – je
bila pa ena prodajalna tepihov in bog ve še vse česa. In Henrya kar
potegne noter. Pa Slavko, Cvetota, Asjo tudi. Z Janezom greva kupit še
baterije za PMR in določene malenkosti, kartice, znamke, tako, da
Milan obsedi čisto sam. No, skupaj z muhami.
In se Henry dila&dila&dila
– ostali smo že zdavnaj kupili neke malenkosti ala šale, fese – in
končno mu uturijo ene tri tepihe za »pola cijene«. Je trajalo kar
eno uro in pol, preden smo se premaknili dalje – v smeri iskanja goriva
za posadko. Mulčki so skakali okrog vozil in zelo agresivno zahtevali
plačilo za »varovanje« - komaj smo se jih otepali. Le eden je
ponujal whisky po 400 dirhamov liter. Preveč in preriskantno. Vprašanje
kaj bomo dobili. Gremo raje v hotel, kjer je dovoljeno točenje
alkohola. In ga najdemo takoj za vogalom. V 1.nadstropje, do šanka, tam
pa – »navali narode«. In smo pokupili kar nekaj flaš po ceni 500
dirhamov/kos. Vsaj vemo, da je pravi.
Vhod v Rissani Rissani - trg - zadaj možje moljio - ženske v črnem
S še vedno praznimi/spuščenimi
gumami se odpeljemo proti črpalki v smeri Rissanija. Milan spet
pritisne na gas in nam izgine iz horizonata. Cveto pa pravi, da ne bo
peljal po asfaltu več kot 70km/h s takšnim tlakom v gumah, ker se
jih tako samo uničuje. Midva z Janezom pa za Cvetotom.
Od Erfouda do Rissanija pa
lepa cesta, okolica zelena, kajti očitno je to ena sama velika oaza
– palme, trava, zeleno grmičevje.
Plus nenormalno število belih turističnih Defenderjev 110 Tdi. Pred
nekim hotelom jih je Asja naštela preko 50!!! Vsi enako opremljeni –
tretja klop za potnike, šnorkel, prtljažnik na strehi, zaščita za
luči spredaj, brez rezervne gume na zadnjih vratih. Drugih terencev
tu sploh nismo videli! Samo LR Defender. Jasno, to je zakon za najtežje
razmere.
Najdemo črpalko,
napolnimo rezervoarje in napumpamo gume. Milana pa ne. Gremo naprej in
glej ga vraga, čez 2km še ena črpalka, kjer nas čaka jezni
Milan. Se mu malce opravičimo, ampak ne preveč, da se ne bi
prevzel. Skupaj prieljemo v Rissani, ki je od Erfouda oddaljen kakih 20
km. In baje večje mesto, samo na karti označeno kot manjše.
Henry mora v banko – jasno, ker je že vse potrošil na tepihe, ostali
ga čakamo v kafeđinici na glavnem trgu. In opazujemo, kako neki
zagnanci molijo, vstanejo in spet molijo, kako se sprehajajo ženske v
črnih oblekah in črnih feređah, izpod katerih gledajo samo
oči, pa še te samo kanček. In če jih pogledaš se takoj
obrnejo vstran. Pa možakar v rdečem, ki se sprehaja naokrog in s
zvončkljanjem opozarja nase. In kaj počne? Vodo prodaja. Nalije
ti jo v kozarec in to iz kameljega meha. Fora. Za sosednjo mizo vstane en
mlad turist – francoz - in
se napoti k Milanu ter ga pozdravi. Sta se videla lansko leto na Kreti.
Malce pokramljata – Milan kar obvlada francosko – nakar se mi
odpravimo proti našemu hotelu, on pa kamor pač že.
Proteze naprodaj, za pol cene Erfoud - kupujemo šale
Takoj za Rissanijem je konec
asfalata, zopet se začnejo piste. Malce zalutamo in se znajdemo na
nekem gradbišču. Potem volan prevzame Asja. In dobro ji gre, sedeč
v Milanovem naročju. Vmes se nam pridruži še en turistični bel
110, tako, da vštric šibamo proti Erg Chebbiju. Dirkamo in fotkamo. In
pridemo do hotela. S Cvetotom si nato dava duška še po sipinah, vsaj v
neposredni bližini našega hotela. Če bi se že zakopal, da ne bo
preveč daleč do civilizacije. Prirediva pravi šov za tam v bližini
parkirane avtodome in njihove potnike. V pesek, gor in dol, da vidimo,
kako dela navor, pa reduktor, prva druga, tretja, dokler gre, pa zopet šaltanje
navzdol. V evforiji oba ene parkrat kar lepo skočiva preko sipine –
oziroma »zelo hitro zgineva zad«, kakor komentira Janez, ki del norenja
posname v obliki filma.
Se s Cvetotom nisva še do
konca nanorela, ko sva morala »radi spodobnosti« prenehati s svojim početjem.
In tudi Milan, Slavka, Asja & Nejca so sami. Pejmo jim delat družbo,
kajti začelo se je že temniti. V sobah se zrihtamo, sam pa na dan
privlečem vso informacijsko ropotijo. In pretočim slike na hard
disk, božično obdelam, da ni preveč velika (zmanjšam na 80k)
ter se z IR tehnologijo preko GSM-ja (zelo šibak signal!) iz
predverja Sahare kontektam na Internet. Noro, gre, čeprav zelo počasi
– 9600bps. Tako pošljem sliko + voščilo na nekaj direktnih emajl
naslovov ter še na LR Forum. Tudi Milana – sicer zagrizenega
tradicionalista – nove tehnologije kar pritegnejo, tako, da z zanimanjem
opazuje moje početje. Drugače pa jasno močno kritizira vse,
kar je v zvezi z ItK tehnologijo.
Cveto na hrskih - so mu že udarili v glavo Božično okrašena in obložena miza
Božični večer. Malce mi je hudo, ker nisem z družino, počutim se »nikakvo«. Kaj delajo moji? Kako se počutijo? Da le čimprej mine. Slavka se je potrudila in s seboj vzela plastično jelko, ki jo je okrasila, prižgala svečke in začarala idilično okolje. Plus obvezne rdeče kape. Plus vino, vendar ne preveč. Za večerjo – Tađin. Jemo vsi, razen Cvetota, ki je »na Hrskih« (=prepečenec). Zakaj se ne ve, ga pa sumim da zato, da je lahko opravičeval pitje domačega zdravila od babice – v šnops namočeno vse živo.Pojemo, ko zopet domorodci pričnejo svoj tam-tam cingl congl šou. In so tako glasni, da se ne moremo več zezati in pogovarjati, zato počasi kapljamo v posteljo. Jutri gremo še v temi, pravi Milan. Auf ob 6h, ob 7h gremo. Imamo najdaljšo etapo – čistih 370 km off roada do Zagore. In moramo priti še za dne. Ubogamo in gremo spat, da bomo lahko spočiti nadaljevali našo avanturo.