M a r o c p a r P i s t e s - II. del
(Morocco, 19.12.2003 - 06.01.2004)
Četrtek 25.12.2003 –
7.dan
Vstanemo
ob 6 zjutraj. Sam sem zelo slabo spal, predvsem zaradi božičnega večera,
ki ga nisem preživel v družinskem krogu, delno pa tudi zaradi treme pred
današnjo, kar 370km dolgo etapo. Pa to je toliko kot od Ljubljane do Šibenika
– čisto brezpotje. In bolj se ponoči sekiraš, manj imaš možnosti,
da zaspiš. No, ene 2 uri sem pa le spal. Je bilo pa tako, da sva bila z
Janezom zmenjena, da vsak dan vozi drug, le če bo prevelika
utrujenost, se še za dneva menjava. In danes sem bil na vrsti jaz.
Torej,
ob 6 auf in improvizirana kava – Nescafe - na Janezovem plinskem
gorilniku. Jo je kar treba. Še v mraku okrog 7ure oddrvimo proti Merzougi,
ki je edino resno naselje v krogu 30km. Slavka kot ponavadi izvoha, kje je
pekarna in nam vsem »zrihta« kruh. Kruh je nekako podoben bosanski
lepinji, samo da je večji. In če dobiš toplega je le-ta še
posebno dober. In Slavka se je potrudila, da smo dobili toplega!
In
šibamo dalje. Do Taouza, vasi, ki je čisto na meji z Alžirijo. Pred
Taouzom (naj me Milan popravi, če je bila druga smer!) smo prvič
naleteli na nekaj km slanega jezera. Enkratno. Kot da bi vozil po strjeni
moki. Jasno, da se ustavimo in naredimo nekaj slik. Taouz. Zadnja
civilizacija, potem dolgo, dolgo ne bo nič. Pred vasjo se ustavimo,
nato se med vožnjo skozi vas skoraj izgubimo. Milan je nekje zavil na
desno, midva z Janezom greva na levo. In tudi po PMR-ju se ne slišimo,
vidimo tudi ne.
Po
nekaj krogih se končno slišimo in Milan naju pravilno usmeri. Končno
ga zagledamo - Milana namreč.
In se trudim, da ga ne spustim več izpred oči, vsaj Cvetota, ki
vozi v sredini. Peljemo po dokaj neizrazitem kolovozu – nekoč se je
pa nekdo tu celo peljal. In se pot počasi prevesi in kar zlije v
strugo občasnega potoka. In konča. Čisto brezpotje. Milan
nekaj gleda na svoj GPS, nato pa obrne. Poiščemo prehod po nekem
prelazu med dvema hriboma – čista skala. In pridemo v neko drugo
dolino. Še nekih 10km, ko nabašemo na voženo pot. Gledam na uro in si
mislim,da imao premajhno povprečno hitrost – 30km/h, in to ne glede
na odseke, kjer šibamo vsaj 90 km/h. Samo le – ti so ponavadi zelo
kratki. Na šodru se pa zatakne. Če bomo vozili s to hitrostjo, bomo
morali kampirati oziroma bomo v Zagori tam nekje sredi noči. Treba bo
pohiteti in se nič več zgubljati. O, pa smo se še. Komaj smo
priplezali na nek plato, ko se je le ta končal v slepi dolini. Možno
je bilo, da smo celo prečkali Alžirsko mejo. Kaj misliš Milan?
Neko
naselje. Gremo skozi, na koncu naselja pa berberski šotor in prodaja
spominkov. Se ustavimo in spijemo čaj, kupimo nekaj verižic in
fosilov. Slavka je dobila multifunkcionalno škatlico – tudi zapestica.
Baje ponujajo tudi tuš in angleški WC !! Zraven je res neka na pol
zgrajena stavba iz ceglov, 3 x 3 m, pa vendar tuš, WC? Ajde, ne seri.
Vseeno nismo probali, mogoče pa je vse res. Bomo prihodnjič.
Agoult? Križišče pist? Otroci navalijo na darila
Pot
nas privede do naselja Agoult? (bo treba res pogledat GPS track!!), do
koder še vozijo tudi turistični Defenderji. Tu mora Cveto tankati,
ker ima samo 55l tank, ostali pa 75l. Spet po domače, preko filtra,
cena malce večja kot na pravih pumpah, pa vendar. Neverjetno veliko
Santan (= španski Land Rover) v tej vasi. Pa otroci nas obletavajo. In ko
jim Janez da nekaj tenis žogic je gužva nepopisna. Bejžmoooooo…. Ni
jim dosti, hočejo šeeeee…. Dedci gledajo tudi, kaj tako ruži v
Cvetotovem motorju, modrujejo, nimajo rešitve. Cveto se odloči, da
gre naprej, kar bo pa bo.
Gremo
naprej. Izgleda, kot da je pot samo do te vasi. Ne morem verjeti, da je to
nadaljevanje. Takoj za zadnjo hišo se prične pesek, pot se vije med
grmičevjem. Sipinice so male, vendar je pot speljana direktno čez.
In variant je nešteto. Katera je prava? Kam sta šla Cveto in Milan se
sprašujeva z Janezom? Sva jih morala toliko spustiti naprej, da se ni več
prašilo. To pa pomeni spustiti iz vidnega polja, kar je v teh pogojih
pomenilo 20m!! Take vožnje je bilo kar nekaj km – in zopet se je
pokazala moč navora – čeprav mi je enkrat celo crknil! Pesek
je bil preglobok, zato je bilo potrebno voziti s prvo ali drugo prestavo.
In se nisi smel ustaviti, ker bi potem preveč težko speljal, če
sploh bi. No, meni je nekako uspelo in od tega trenutka dalje sem rajši
vozil nižjo prestavo full gas, kot da sem probaval, kje je meja.
Ko
smo prišli na trši teren, smo se malce ustavili. Cveto je izstopil iz
defija in izraz na njegovem obrazu pove vse (sekvenca iz filma!). Malce
postanemo, in že gremo dalje. Kamnita puščava, mešana s peskom, pa
zopet kamen. In to tako nekih 100km, ko se zopet malček zgubimo. Pa
še dobro da smo se. Vozili smo nekih 20 km bolj JZ od GPS trase (Alžirija?),
tako, da smo bili v drugi, vzporedni dolini. Neke kolesnice so se videle,
pa smo šli po njih. Peščena pot se je dvigala na neko sedlo, od tam
pa počasi navzdol. In tu je bilo res noro. Puščava je
ozelenela. Ker je bil pred kratkim močan naliv, se je na področju,
velikem kot ljubljansko barje bohotilo zelenje. Čeprav je za podlago
droban saharski pesek. Moramo slikati. Čez pokrajino peljemu terenu
primerno – 60-80km/h, vzporedno, dokler ne naletimo na grčasto
peskovito/kamnito puščavo. Tu si vsak utira svojo pot. Sledi slano
jezero, kjer prvič v evforiji poženem preko 100km/h. Kar bo pa bo
– jarek al pa nič. Ni bilo nič. Na desni v daljavi neka vas in
delavci, ki urejajo »cesto«. Hej, pa mi smo prišli po čistem
brezpotju, kakšna cesta neki? Slano jezero je dobilo zaradi dežja »solato«,
zato je pričelo preveč tresti – posledica – zmanjšanje
hitrosti. Sicer pa smo spet prišli v kamnito območje. In sredi niča
ena kapelica. Plus v daljavi en kamion, ki se približuje. In se je
ustavil pri nas. Mercedes letnik 1970, predlan za puščavo, v njem pa
nemški par, sredi 40-tih, ki se že fura 2 meseca tu okrog. In še vsaj
en mesec se mislita.
Naša
pot je še dolga, moramo naprej. Kamlu postane teren dokaj neprijazen.
Kamnita pokrajina, kamni v velkosti pesti ali večji. Vendar več
kot 40km/h ne moreš peljati, čeprav imamo vsi BFGoodrich M/T gume.
Neverjetno, kaj vzdržijo. In tudi vzmetenje! Šele tu so sploh lahko
prave obrmenitve fedrov, šasije, amortizerjev. Defeneder zakon!
Sledi
malica sredi ostrih nekih vulkanskih skal, ki jih pridno nabiramo. Nato
naprej na prelaz po gazi – in ni prav. Spet smo nekih 10km iz smeri. Očitno
se je miško, ki je vozil to furo in vpisal GPS točke, kar nekajkrat
zaje…l, pa napak potem ni popravil. Zato smo morali prečkati zelo
negostoljubno pokrajino, veliko kot ljubljanska kotlina. Kamni pa veliki
za dve pesti! Končno spet kolesnice – nekdo se je tu že peljal. Še
ena ura, ko pripeljemo na en hrib, kjer je na vrhu koliba, par možakarjev,
zraven pa skoraj nova Toyota Land Cruiser 90. Zakaj so tu in kaj počnejo
– nimam pojma. Možno, da je to karavla in vojska? Vojaki se tu v puščavi
sploh ne razlikujejo od pastirjev.
Po
dolini Qued Bou Halara vozimo proti civilizaciji. Je že pozno popoldne.
Pot je črna mivkasta, zvožena, da se voziti do 80km/h. Se pa zadeva
ponavlja. Nekih 2km ravnega, nato zožitev piste in jarka. Pa spet isto.
Na naši levi Gara Bou Tildat gorovje. Po več kot 150km piste se bližamo
prvemu naselju – Ikhf–N–Ouzerg. Vmes vojaška kontrola. Pista je
zaprta z verigo, zraven par vojakov. Damo jim že doma spisane papirje in
so vsi zadovoljni. Čez 20km pa spet. Jaz pa testiram GPS in zemljevid
Maroka 1:250.000. Zadeva deluje super, vendar samo na nooteboku. To pa ni
ne vem kako praktično. Kaže smer, pozicijo, vozimo po pikčasti
črti. Milan benti, da naj na karavli zadevo skrijem. Se strinjam. Že
tako ali tako nas preveč ustavlljajo. Pa še ena karavla – to pa
zato, ker smo zgrešili pravo pot, kar pa ni težko, saj se jo praktično
ne vidi. Vojaki nam poberejo podatke in nas usmerijo 2 km nazaj, češ
tam zavijte levo, pa bo.
Sledila
je mučna vožnja po pisti, ki je primerna samo za živali. Za vozila
to ne more biti glava pot. Živo kamenje, ni se dalo voziti več kot
10km/h – dolina Takkat n' alt Adouane. Pa še ob tej hitrosti je samo
rukalo. In ni bilo videti konca. Milan pa spet pobegnil. Vsi pretreseni se
ustavimo, ko je bilo tega terena konec in si damo duška, eni z Unionom,
eni z Laškim. Glavno da paše. Aja, sposojeni hladilnik 40l (Hvala, Primož!)
je delal bp in nam je v takšnih trenutkih zelo koristil. Malce
poklepetamo, spijemo kar nam gre in zopet v defija ter loviti Milana. Kot
že tolikokrat poprej se je izkazalo, da nas je čakal samo nekaj km
naprej. Je bil malce jezen, ker smo se preveč zamudili. Spet nas tera,
da gremo dalje. Še nismo na cilju.
Vozimo
se po čarobni pokrajini, črna zemlja, ravnina, iz ravnine pa
majhni, do 100m visoki hribčki, ki delujejo kot ex.
vulkančki. Ali mazoljčki. Mimo neke vasi končno dosežemo
oazo, kjer je res civilizacija. Vse vasi do sedaj so bile v bistvu 2-3
sesute hiše in ena staja za osle. Ksar El Kebir in Beni Isbih pa sta
pravi naselji. Imajo melioracijo zemljišč. Zajezili so vodo in v
kvadrantih gojio zeleno trave, palme, kakšne sadeže. Pridemo v Tagounite
in smo spet na asfaltu, imamo še nekih 50km do Zagore. Se pa že mrači,
zato kar gremo proti severu, Zagori. Mi kar paše spet malce asfalta,
sploh ker že nekaj časa vozi Janez in jaz lahko opazujem okolico.
Tudi z asfalta je nora.
Zagora. Zvečer. Na glavni cesti se na Cvetota prilepi mladenič na skuterju, ki sliši čuden zvok od propelerja. Je v LR uniformi in nam kar ukaže, da naj peljemo za njim. 200m vstran je njegova delavnica. Cveto pa je itak nameraval k mehaniku. Zraven delavnice pa prodajalna tepihov in vsiljivi mladi mulci, ki te žicajo za alkohol. Sploh so pa navalili, ko smo si s pivom potešili žejo in izprali prah iz grla. Ostanem s Cvetotom, Milan gre zrihtat spanje v hotelu, Slavko, Henrya in Janeza pa le zvlečejo v prodajalno. In so tam kar ene dve uri – se nekaj pogajajo. Jasno, Henry za tepihe. In jih hoče menjati za pivo. Pivoskrunstvo!! Medtem Cvetotu skupno rihtajo zopet razdrmano visko sklopko. Jasno, novega dela tu ni, bodo nekaj skup sklanfali, zvrtali, zvarili. Cveto naroči še nove amortizerje, ker je očitno preveč skakal in stare totalno sesul. So pa bili res stari – še originalni prvi. Vmes se malce zamenjamo pri defiju 90 in v trgovinici, kjer by the way vse diši po hašišu. Cvetota prepričajo, da imajo nekaj zanj (ekstra tepih?) in ga nek arabec odvleče nekam v ozke temne uličice. Samega, z dokaj veliko keša za maroške razmere, kjer je letni BDP na prebivalca cca. 1850 $. Z roko na nožu se kmalu vrne nazaj do delavnice in pove, da se tega ne bo šel več. Ga je hotel arabec še v neko manjšo kamrico spraviti.
Ostali
so šli še v nakup wiskya, nato v hotel, ko midva s Cvetotom še
pljuckava pivo, modrujeva in opazujeva »mojstre«, kako rasturavajo mašino.
Be cool. Mene kmalu zamenja Henry, ki si je zopet nakupil nekih 5?
tepihov. In to za 20 pirov + siča Evrov. Slabo.
Takole izgleda tipična GARAGE, tale je imela celo 4x4 napis. Mogoče 4x4m, pa brez orodja?
Petek 26.12.2003 – 8.dan
Vstanemo, gremo na zajtrk, ki
je bil tudi odličen. Še enkrat priporočam ta hotel. Ob svitu že
pakiramo, naredimo še zadnji šluk »ognjene vode«, hop v avte in v
smeri M' Hamida, proti današnjemu cilju – vsaj 250km, če ne več
oddaljeni Akki. To je še vsaj 70 km asfalta. Z gorivom moramo priti
čez. 50km se peljemo nazaj po isti cesti, kot smo se včeraj,
skupaj 100km. Bedarija, vendar smo morali iti zaradi možnosti popravila
Cvetotovega lendija. V primeru tehnične izpravnosti vseh vozil bi že
včeraj zavili proti M' Hamidu in tam iskali hotel, prenočišče.
Znamenita tabla - Tomboctou 52 jours Karta na steni hotela - Merzouga je desno zgoraj!
Pripeljemo na prelaz
Tizi – Beni – Selmane, od koder se nam v daljavi odpre pogled
na M'Hamid, za njim pa v neskončnost segajoče sipine - Ergi. Še
enkrat pravim, večina puščave je kamnita, v raznih oblikah,
pesek je lahko po tleh, vendar prekrit ali pomešan s kamenjem. Klasične
sipine mogoče zasedajo 20% celotne Sahare.
Pesko - brani omogočajo nastanek... ...tudi takšnih oaz.
Spustimo se v dolino in po
30km vožnje pripeljemo v M'Hamid, ki je po nekaterih zemljevidih čisto
obmejno mesto. Par km naprej proti jugu je že Alžirija. Po Microsoftovi
Encarti World Atlas 2001 pa leži celo v Alžiriji. Ne potovati z Encarto,
napak kar mrgoli. Tudi imena mest so čisto druga, kot v resnici.
Uporabljajte že prej omenjeno Michelinovo karto Morocco 742 National,
kjer so navkljub velikemu merilu podatki dokaj točni. In seveda GPS
ter kompas tudi.
10 km pred M'Hamidom je
bencinska črpalka. Po PMR-ju predlagamo tankanje, vendar nas Milan
prepriča, da gremo naprej, bomo tankali v M'Hamidu. Ko končno
prispemo ni ne duha ne sluha o pumpi. Milan le nekako izbrska »domačo«
varianto, kjer nam tankajo iz 5litrskih plastičnih kant, zaradi
merjenja. Vmes Slavka zopet izvoha še topel kruh. In kar mrgoli belih
110, 300 Tdi.M'Hamid postaja turistična destinacija. Priporočam.
Za M'Hamidom 16km grmičevja - zabluz Pred srečanjem z Milanom - v ozadju karavana
Natankamo do res polnega in
sam malce zbodem Milana, da nisem vedel, da gre v moj tank kar 82 litrov,
čeprav še ni gorela lučka in čeprav Land Rover deklarira
75 l tank. Ja pa še cena usluge je malce večja, tudi zato, ker smo
dobili še kakšen ščepec ali dva peska (ne zanalašč). No,
tudi to je potrebno doživeti, vsekakor zanimiva izkušnja – treba se je
naučiti tankati v vasi.
Končno gremo. Takoj po M'Hamidu
se pričnejo male sipine, nato pa čez 5km še poraščenost z
grmičevjem. Pot vijuga levo, desno, zaradi prahu pustim Cvetota »preveč«
naprej, tako, da ga zgubim. Tudi Milana se ne vidi več. Vozim po
najbolj zvoženi poti, ki kar naenkrat zavije proti severu, vem pa da
gremo na vzhod. Z Janezom se ustaviva, zapeljem na en griček, Janez
pa z daljnogledom opazuje okolico. Ne duha ne sluha, ne od Cvetota, ne od
Milana. PMR ne dela oziroma razdalja je že prevelika. Hvala bogu je delal
GSM, ker smo bili samo nekaj km stran od naselja. Pokliče Cveto, da z
Milanom čakata na tej in tej koordinati. Zaženem prenosnik in
aplikacijo Touratech QV 2.51.91, Janez gre za volan, jaz ga pa usmerjam.
In morava kar čez grmičevje nekaj 100m, da prideva na pravo pot,
pa še po tej poti nekaj km, preden se dobimo. Izgubili smo se v Oumm
Tobgane – 16km dolgem odseku.
Božanje kameljinega mladiča KLRS, Defiji, kamelson in sipine Erg???
Zaradi tega smo izgubili kar
pol ure, zato Milan nič ne čaka, kar šiba naprej. In to kar
hitro. S Cvetotom se zmenimo, da se moramo videti, če se ne, se počakamo.
In tako s Cvetotom vozimo v vidni razdalji, Milan pa zbriše naprej.
Ocenimo, da Milan dejansko vozi prehitro ter da bi mi raje malce počasneje,
drugače nimaš nič od enkratne okolice. Saj nismo na rallyu! In
se zarotniško ustavimo, spijemo en pir, nato pa s še sprejemljivim
tempom – 60km/h – dalje. Na razcepih piste se ustavljamo in gledamo še
sveže sledove BFGudričk, kam naj bi Milan zavil. Cveto se prav dobro
izšola za indijanca. Vedno je zadel. Pridemo do nekega šotora in table,
kjer je razcep. Levo ali desno, ponavadi smo šli po boljši poti. Tokrat
gremo na levo, na slabšo, ker je Henry na tabli opazil puščico in
oznako KLRS. Jaz tega nisem videl. Milana nismo videli že vsaj 1 uro, kar
je lahko pomenilo, da je vsaj 40km naprej, upamo, da v naši smeri. Na
razcepih se Cveto spet »indijanči«, in vedno zadane pravo smer.
Nekje srečamo še enega full opremljenega nemškega Defenderja, ki se
vrača proti M'Hamidu. Ga ustavimo in nam pove, da je srečal
črno 110-tko, in to nekih 30 minut nazaj. Gremo dalje, v daljavi
zagledamo sipine in se nekaj pogovarjamo po PMR-jih, ko se čuje
Slavkin glas: »Vidimo vas! Mi smo tu, 500m desno od vas.« Ustavimo, na
daljnogled, tudi oko sokolovo Janez, vendar jih ne vidimo. Smo pred
sipinami, kjer je ogromno zelenja, raste neka »solata«, pasejo se
kamele, v daljavi potuje karavana. Do tu – Erg l' Ebidlija & Erg
Sedrat & Erg Smar hodijo turisti v najetih lendijih (s šoferjem) iz
M'Hamida. Vozijo največ 20km/h in izlet traja ves dan. Mi pa v dobrih
2 urah! Vseeno smo hitri!
Obvoz sipin po desni je zahtevalo tudi malce vožnje po solati - 30 km
Končno v daljavi
zagledamo Milana - glej sliko zgoooraj.. Zmenimo se, da se ne mislimo kregati, ker nam je ušel,
saj je konec koncev on šef. Mi se moramo več prilagajati, on samo
delno. In če ne moremo tako hitro voziti je to naš problem. Konec
dober, vse dobro. Spet prijatelji gremo naprej.
Po sipincah se je kar redno vdiralo, samo velik navor ti tu pomaga, da ne obstaneš
Na skrajnem robu pričnemo
z obvozom in prečkanjem sipin Erg El Mhazil. Pred nami je 30km
zanimive vožnje, ko se ni dobro ustavljati. Samo pesek, ena špura,
prehodi med sipinami, nekje tudi grmičevje in ene čudne buče
s peškami, drugod samo 2m sipine. Povsod pa kamele in pastirji. Tu je
bila pa res nora vožnja, na koncu smo že tako obvladali, da smo vozili
tudi 70km/h, se prehitevali, dirkali, zezali - reduktor in četrta pa
je šlo. Kar plavali smo po terenu. To je reč, ki jo bo treba
ponoviti. No, Milana pa
zaradi obzirnosti vseeno nismo hoteli prehiteti, čeprav smo bolj
divjali. In nekajkrat smo prav visoko preskočili manjše sipince. In
pribili nazaj na tla. Defender zakon!
Še malo sipinc in peska, nato že slano jezero, kjer smo zopet pognali
nad 100km/h
Po koncu sipin se je pričelo
slano jezero El Mouiha, ki je bilo še namočeno. To pomeni, da se je
udiralo nekih 5cm, ter da je čisto ozelenelo. Je pa res moralo močno
deževati tu pred kratkim.
Šibamo po pisti, Milan vozi
kar po sledeh. In po dobri uri, ko se je slano jezero že zdavnaj končalo
in se je pričela kamnita pokrajina Milan ugotovi, da smo spet »zalutali«.
Vozimo v smeri SZ, morali bi pa JZ. Ustavimo, malicamo in Milan predlaga,
da naj prižgem svoj zemljevid, da preverimo, kje smo. In res, zgrešili
smo dolino, bili smo severno od gore Jbel el Khbag (610nmv), morali pa bi
iti južno. To je pomenilo najmanj 1 uro nazaj in eno uro naprej, plus še
nekih 150 km. Ura pa je bila že preko 12. Vožd se zato odloči, da
gremo kar naprej, ni časa, bomo pa po asfaltu dosegli Asso (in ne
Akko!) in s tem notri prinesli izgubljeni dan v Fesu.
Pomalicamo in že gremo naprej
– smer mesto Foum – Zguid, ki ga dosežemo po dobri uri vožnje.
Vseeno smo imeli kakih 150 km offroada. Sledi asfalt, lepa prazna cesta. V
dobri uri srečamo en avtobus ter dva osebna avtomobila. V Tissintu
policijska kontrola, spet damo doma spisane papirje. Nato proti mestu Tata
–150km. Med Janezovo vožnjo lažje opazujem pokrajino, ki je mestoma
neverjetna, poslušamo muziko, se relaksiramo. V Tati gremo na kavo in
čaj. Samo polurni postanek, nato gremo v smeri Akke – še 70km.
Mrak, sonce zahaja in tema, ko smo v Akki. Do Asse še 160 km, od tega
80km asfalta do razpotja pri Farm El Hism (po Michelinu), nato 80 km piste.
Vendar je karta že zastarela, tudi zadnjih 80 km je asfalt. In to res
dobra cesta, nova. V popolni temi zagledamo v daljavi luči – Assa.
Še 20 km, pa smo.
Že na asfaltu, nekje med Tato in Akko, šibajoč proti Assi opazujemo sončni zahod
Assa. Hiše v glavnem samo ob
glavni ulici, ki je dolga nekaj km. Poiščemo pumpo in dotočimo
gorivo. Nato gremo iskat prenočišče. Milan si pomaga s knjigo,
nekim francoskim vodičem, v katerem so opisani vsi takšni kraji ala
Assa. Ob glavni ulici je nek Restaurant & Hotel. Gremo pogledat sobe.
V sobi pa samo železna postelja in modroc. Kot zapor. Niti vode, stranišča.
Se odločimo da ne in iščemo dalje. Milan po nekih stranskih
ulicah le pripelje na obrobje, kjer stoji nek hotel. In imajo celo šank,
kjer točijo pivo, vino, whisky. V restavraciji pa ena žurka in trebušne
plesalke z bendom. Na prvi pogled mi izgleda, da je to bordel. Prava reč,
standard je že boljši. Kasneje malce razmislim in se vprašam, ali je v
muslimanskem svetu sploh možno imeti bordel? Verjetno da ne. Mora biti
nekaj drugega. Ja kajpak, hotel.
Ko se spakiramo, gremo na večerjo.
Dobra. Trebušne plesalke so kar agresivne, hočejo, da plešemo z
njimi. Asjo potegnejo medse in ji kar dobro gre. Dokler bend (gusle +
bobni) ne »prbija«, se da pogovarjat, drugače je težko. Plesalkam
damo nekaj dirhamov, in že dajo mir. So pa oko vrgle na Henrya, ki pa ne
trza. To nam je povedala Slavka, dedci sploh nismo nič opazili. Henry
še najmanj. Joj, pa oba s Cvetotom ledig, pa frej!! Malce se je pridružil
še lastnik hotela – izmenjali smo flaše vina oz. par požirkov. Med
tem je preko prostora pričel s tekom nekih 10cm velik žohar/ščurek.
Mogoče za dober tek? Ne vem, ga je pa lastnik ročno odnesel ven.
Ni ga pokončal. Če bi stopil nanj bi bilo kar dela, da bi spucal
flek iz preproge.
Kot ponavadi smo pili in kramljali tudi po polnoči, in to po maroški uri, kaj šele po naši. Le meni so pohajale moči, tako, da sem šel vedno med prvimi v posteljo. Aja, v sobah smo vedno tako spali, kot so bile posadke v avtih
Sobota 27.12.2003 – 9.dan
Milan je planiral vstajanje ob
6h in odhod ob 7h, po maroški uri, jasno. Ni uspelo. Z Janezom sva
zaspala in se zbudila malce čez 7. Ostali čakajo! Meni malce
nerodno. Se hitro spakirava in zrihtava, pa sva vseeno prepozna. Še
kavica, nakar ob kavici prične Milan s svojimi dogodivščinami
iz prejšnjih potovanj. In čas kar prehitro teče, no nekako ob 8
uri le odpeketamo. Saj smo le na dopustu in danes se nam pač ne mudi.
Imamo 500km do Smare ali Es Smare ali Semare – še sami ne vejo kako se
pravilno piše – ki jih ne moremo niti pod točko razno prevoziti v
enem dnevu, zato bo potrebno kampirati. In nekih 250 km pa res ni več
taka huda reč, smo jih že tudi 370 km prevozili v enem dnevu. 250 km
brezpotja! Ja toliko, kot iz Ljubljane do Paklenice – šteje samo ravna
črta!
Takole izgleda naš Hotel zjutraj ob 7h Vidi vraga! Kaj pa je to? Burek?
Gremo. Slavka opazi puščavsko
lisico – fenek-a. Nekih 30 km asfalta, nakar zapeljemo kar v puščavo.
In končno vozi še Slavka. Bravo. Do tu je povsod volan sukal samo
Milan. Vsi smo zadovoljni.
Iščemo pisto. To pomeni,
da vozimo cik-cak, kakih 5 km na S, pa 7km na Z, pa potem malce na J.
Prava smer je pa JZ. In tako privijugamo na nek »kao vojaški poligon«!
Maroški Poček. Cveto po PMR-ju: »Vozi točno po mojih
kolesnicah, drugače boš zapeljal na mino, raketo!« In res je kar
nekaj izstrelkov po tleh. Upajmo, da so vsi že uporabljeni. Naredimo
nekaj fotk, medtem pa Janez najde plehnat tulec, v katerem so nosili
rakete. Kot nekakšen Armbrust, Bazooka – vendar samo tulec. Je navdušen,
bo lahko vanj spravil kamne.
Janez energično obdaruje otroke v porušeni vasi in že oddirjava naprej proti obzorju
Po pogovoru se zedinimo, da to ni poligon, ampak območje dejanske bitke. Smo na mejni črti, ki jo nekateri starejši zemljevidi označujejo še za mejo med Marokom in samostojno državo Zahodno Saharo. Tu je potekala bitka med Polisariom in maroško vojsko. Videli so – jaz ne – tudi dva sesuta tanka.
Drugače pa je de iure
Zahodna Sahara pod ingerenco UN, de facto pa pod Marokom. Obstaja neka
resolucija UN, v katerem se naj bi ljudstvo samo na referendumu izreklo o
tem, kje naj bi prebivali – v Maroku ali v svoji državi – Zahodni
Sahari. Z eno napako. Datum referenduma ni bil določen. In od tega je
preteklo že več kot 10 let.
Čas je že bil, da se malce zgubimo. Pa smo se. In zato je bilo potreben.....
Vozimo dalje in je pista, pa
jo zopet ni. Tam kjer je pista, so tudi pripravljeni vkopi za tanke. Še
nekaj 10km in pavza. V idiličnem okolju, kot v seriji Daktari. Pojemo
doručak – mesni narezek, Milan ponudi pršut, sir, salamo. Uuuu,
kako paše. Se nam ne mudi, pa vseeno odpeljemo naprej. Poti praktično
ni, le na kakšnih prelazih jo najdemo. In po kakšnem terenu vozimo. Si
nisem mogel predstavljati, kaj vse BFGodričke zdržijo, podvozje z
vzmetenjem pa tudi. Defender zakon!
Čisti, pravi, naravni off - road
Pridemo v neko – edino vas
– na tej poti - Labouirat. Na začetku vasi sredi ničesar
gradijo nove hiše, vse ostalo je napol zgrajeno oziroma razrušeno. Mogoče
20 hiš, 100 ljudi? Vojna? Kdo ve? Z Janezom se ustaviva in potalava kakih
30 daril, ki so nama še ostala. Vse za otroke, ki so -
bosonogi – bili
daril zelo veseli. Hvala ženi, da je pripravila tako praktične
paketke. Potem gas in ven iz vasi, kjer sem zapeljal direktno na nek
kovinski špic, šrapnel. Ali sem kaj predrl? Nič. BFGoodrich MT –
Zakon.
Pravi off- road in mesto, kjer smo malicali. Nevada? Utah? Arizona? Prisekani platoji??
Zopet na pisti, ki se vije
visoko v hrib, na plato. Na vrhu vstavimo, nabiramo kamenje, si ogledujemo
izreden razgled, širjave puščave, fotkamo. Enkratno.Nadaljujemo
glede na GPS in se v trenutku izgubimo. Par poskusov, ko ugotovimo, da se
bo treba spustiti s platoja v dolino. Cveto gre prvi in najde ne preveč
hud prehod. Slavka in jaz mu sledimo. V dolini ne duha ne sluha o kakšnih
avtomobilskih sledeh. So pa kamele, ki se prosto pasejo. Pa jih za štos
malce ganjamo. Smo hitrejši, vendar ne mislimo uboge živali preveč
preplašiti. Naj imajo svoj mir.
Lepotec in zver
Z Janezom nažigava šponsko
muziko od Kreslina & Hansa Tiscnika, nek blues posnetek iz
Cankarjevega doma oz. iz zadnje Kreslinove cd-jke Spominčice ali
Kreslinčice, ne vem več. Vreme je bilo vseskozi sončno,
idilično. In ko med vožnjo spiješ še ene par pirov – hladnih –
potem vse skupaj res postane užitek. Zopet pavza, pokrajina pa kot da bi
si jo zmislil. V daljavi vodoravno prisekani/odsekani hribi, kot v Arizoni
ali Utahu iz ZDA. Amerika, tista pristna, je veliko bližje kot si
mislimo.
A se bomo zbasal čez te gričke? Bomo zmogli, bomo ja! Pa še s pirom bomo poplaknili na koncu!
Pomalicamo v miru in odpadke odstranimo v stilu ecoturistov – z lopato v pesek skopljemo jamo in vse smeti zasujemo. Vsaj pol metra globoko.
Moon surface? Tu je pa že boljša "pot"!
Na vrhu pa zopet nov, pravljičen
svet. Same skale, v velikosti rokometne žoge in to nepregledno. Po takšnem
svetu vozimo nekih 10km. Defender – zakon – brez okvar, Gume –
BFGoodrich MT – zakon. Končno pridemo zopet na pisto. Aleluja, bo
malce manj premetavalo.
Postavljanje campa! Pajki brez psa!Na mizi sama odlična hrana!
Malce utrujeni Lobornjak tik pred sončnim zahodom, ko temperature drastično padejo....
Cveto & Janez odšibata
malce naokrog, nakar privlečeta neko staro drevesno deblo in polno
dračja. Zakurimo ogenj, na plinskem gorilniku skuhamo večerjo (tortelini
v paradajz omaki, mljac), pojemo, pričnemo s popivanjem. Sonce počasi
zahaja zato nekateri hitro fotkamo, kar se še da ujeti. Pade mrak in tudi
temperatura. Iz dnevnih 23 st. v senci (na soncu nad 30!) smo v trenutku
na 15, malce kasneje na 10, ponoči na 0 st. Celzija. Zato se moramo
hitro pogreti. Prej bose noge obujemo v čevlje, superge, damo si tudi
duška z whiskyjem.
Ogenj močno gori, plameni segajo do 3 m visoko, toplota je prisotna. In se prične žurka in debata. Zraven pa se toči žlahtna kapljica – pivo, vino, whisky. Postane hladno, zato se sam uležem skoraj čisto zraven ognja. Vroče, grem nazaj sedet – tu pa zebe. En glaž, pa me pogreje. Kar naenkrat se mi spi, zato pobegnem v šotor spat. Milan tudi. Ostali pa žlobudrajo še kar nekaj časa. Celo Cveto omaga in gre predhodno v mižo. Slavka, Henry in Janez pa ga nažigajo še dolgo v noč.
Nedelja 28.12.2003 –
10.dan
Ponoči je kar mrzlo
in ker imam spalko za mediteranske razmere sem moral zlesti še v eno, ki
sem jo prej imel pod glavo. Toplo je že ratalo, vendar me je vrat potem
tako bolel, da se ni dalo dobro spati. In tako prvi vstanem, takoj ob
jutranjem svitu. Pa se domislim in začnem klicati dan – prikličem
in zbudim pa Cvetota. Nato oba bolj glasno kličeva dan. Daaaaaaan,
daaaaaan,….ipd… in nama ga je uspelo priklicati. Počasi pa zihr.
Vztrajnost se je izplačala. Dan je le prišel. Pogorišče in nabite flaše!
Vstanejo še ostali in šele
prvo sonce razkrije nočno opustošenje. Trije polomljeni stoli,
nasrana mizica, v pesek nabitih kar nekaj praznih flaš, med njimi dve od
whiskya, ostale od vina. Piva nisem štel. Stanju primerno je bilo tudi
obnašanje najbolj zdržljive trojice – mjav, mjav, me glavca boli. Vsi
nekako nerazpoloženi, če že ne tečni se spravijo k zajtrku.
Brez kakšnih hudih besed, bolj izi -
easy.
Spakiramo, pospravimo, za
touarege pustimo platna od stolov in gremo dalje. Imamo še kakih 250km do
Smare. Vozimo po pisti. Janez me prosi, da mora malce peljati, da sploh
pride k sebi. Ni blema, se zamenjava. Po nekaj 10km pravi, da je sedaj
dober in da mu paše biti sovoznik. Zopet se zamenjava. Očitno je kar
hud muc. Tako se pripeljemo na rob platoja, od koder se pot strmo spusti v
dolino. Enkrtna razgledna točka. Slikamo. Po dolini se peljemo še
kakih 10 km, ko se le ta konča in pred nami se odpre sanjski prizor.
Slano jezero, levo in desno s kamni označena pista, širina kakih 200
m. Huje kot letališka pista.
Slavka gre naprej in ko jo slikamo je še samo pičica v daljavi.
Takoj smo za njo. In potem gas in prašina. Peljemo vzporedno, se
prehitevamo, dohitevamo, snemamo. Nažgem avto kolikor gre, da dohitim
Slavko, ki vozi med 90 in 100 km/h. 120 km/h, potem pa bremzanje, ker se
ustavljamo. Tu posnamemo – upam – nekaj res izrednih fotk.
Strm spust iz planote do slanega jezera - v daljavi 120 km/h po slanem jezeru
V daljavi prečka slano
jezero vojaški kamion. Vidimo samo silhueto in oblak dima. Spet v defije,
muzko na full, gas do daske in cikcak proti jugu. Slano jezero se pre-kmalu
konča in zapeljemo v hrib. Tam pa totalno razsuta asfalt cesta, ki
kmalu izgine, se stopi z okolico. V daljavi antena in vojašnica. Antena
ima solarno napajanje. Jasno, tu ni elektrike. Peljemo mimo. Razsute hiše.
Od vojne. Zaradi antene imamo po 24 urah spet GSM signal. Kličemo
domov, da je vse ok. Srečujemo vojaške tovornjake in jih
pozdravljamo. Sledi menjavanje kamnite podlage in slanih jezer in to v
razdalji 50 km. Vmes na nekem mestu naredimo pavzo – malica. Kraj je
tako onesnažen, kot bi bil kakšna znana »pic - nic« točka. Do
prvega večjega mesta – Smare pa še vsaj 30km. Par 100m naprej pa
vojska popravlja cesto. Šibamo mimo, s trobljenjem jih pozdravljamo.
Grupna v fenomenalnem
okolju
Cveto - zmagovalec
Še zadnjih 30km nore vožnje
po slanih jezerih. Muzika in gas, bremzanje, levo, desno, pa malce po bližnjih
hribčkih gor, pa malce dol. Enkraten odsek se je končal v pesku,
po katerem smo se pripeljali do asfaltne ceste. Zavijemo v levo in do
Smare imamo še nekih 15 km. Sledi policijska kontrola 10 km pred mestom,
nato še vojaška tik ob vhodu v mesto. Vsaka od njih nam vzame vsaj pol
ure. Zapeljemo v mesto, ki je v bistvu civilna vojašnica z UN campom in
letališčem. Tankamo, nato pa iščemo mehanično delavnico,
ker Cvetotova visko sklopka spet nekaj ruži. Ne obstaja. Čeprav so v
bistvu edina vozila v Smari Land Roverji. Vendar ne Tdi ali Td5, temveč
samo res stari modeli, Serija I, II ter III. Tudi Defenderja nismo videli
niti enega. Zato gremo na čaj. In je bil prvi bife, kjer so nam naštimali
zahodno glasbo. Nato se odločimo, da bomo zopet kampirali in se
zapeljemo do kampa, ki je bil skoraj na mestu od koder smo prišli iz puščave.
Prične pihati veter. Milan začne razpredati plan za jutri: »Imamo
250 km do Layounna, moramo paziti, da ne gremo dol s piste, ker je vse
okrog minirano. Pa še močvaro lahko pričakujemo.«
Šibajoč proti Smari Na asfaltu, policijska kontrola pred Smaro
Cveto postaja malce skeptičen.
Ne more več reskirati in se voziti z neizpravnim defijem v tako
oddaljene kraje. Mora dobiti novo visko sklopko, dosti je bilo šalabajzerjenja.
Jaz kličem domov, kjer situacija ni najboljša. Očitno me toliko
pogrešajo, da psihične težave povzročijo še fizične.
Odkar sem poročen in odkar imam otroka še nisem bil toliko časa
odsoten. In tale avanturca je bila nagrada za 1 letno vzdržnost od
cigaret. Še preračunam, ali je možnost, da sem za Silvester doma.
Je, samo bo huda. Treba bo terat!
Odločitev je padla. Spokajmo. Gremo domov! Maroko - kraj, kjer zahaja sonce!
Malce tudi zaradi Cvetota se
odločim, da grem domov. Da bom vsaj za Novo leto ob družini. In na
hitro podremo šotor, se poslovimo od Pajk family (Slavka je vsakemu
podarila malo flašo šampanjca, bravo, mi smo pa izpadli kot neotesani
kreteni), nakar že šopamo proti severu – cilj čim več. Cveto
pa do Marakeša, v katerem naj bi obstajal LR servis. Jaz ga spremljam,
če mu bo motor – zaradi visko sklopke – odpovedal.
Cveto & Milan ZAKON za Saharo
Počasi se mrači,
vozi Janez, ker jaz v temi ne vidim kaj dosti. Cesta je prazna, vsake
kvatre kdo pripelje nasproti. In potem se je treba umakniti. Janez v
daljavi vidi eno samo luč. Aha, motor. Ne bo se treba umakniti. Jok,
bil je tovornjak z okvarjeno levo lučjo. Šlo je za las.
Janez Jureš Avtor prispevka
Ponedeljek 29.12.2003 –
11.dan
Auf ob 6h in takoj odhod
– do Marakeša je še vsaj 300km in ceste so tu kar prometne. Se ne da
voziti 100+. Pademo mimo Agadirja in v mestecu Ameskroud popijemo jutranjo
kavo. Skozi soteske in prelaze nas cesta pelje proti Marakešu. Tudi vreme
nam kaže, da smo v predelu Visokega Atlasa, nekje postane megleno, nekje
celo dežuje. Smo že skoraj v Marakešu, ko postane gužva na cesti
neznosna. Če hočeva v smeri Casablance, morava skozi center
mesta. Katastrofa. Koliko časa nama bo to pobralo. Okrog 13h smo v
Marakešu, kjer gremo s Cvetotom in Henryem na poslovilni pir + kofe. In
se izljubimo nakar midva šibava dalje, onadva pa v lov za LR servisom.
Zgrešiva cesto in se odpeljeva v smeri Fesa in Mekine. Ne bo prav. Bo
treba nazaj v center, tam je pravo križišče. Grrrr….zopet izguba
časa. Obrneva, greva nazaj in potem po kompasu. V Marakešu niso vse
table tam, kjer bi morale biti. Zadaneva in se peljeva v pravo smer. Na
levi pa zaprt LR servis, podobno kot Tehnounion v Ljubljani. Pokličem
Cvetota in mu povem za najdbo in že se peljeva proti Settatu. Tam se
ustaviva na pizzi. U, kako mi je teknila. Tu je že bolj evropsko. Kliče
Cveto in nama pove, da v Marakešu ni LR servisa ter da šibata za nama
proti Casablanci. 1200km bosta naredila za en k… del. Edino tu je LR
servis za cel Maroko. Pa ne se zezat fantje iz Solihula!! Smo pa toliko
narazen, da ju nima smisla čakati. Za Settatom je že AC. Ok, od tu
bomo pa bolj šibali. Z Janezom se menjavava, gume požirajo kilometre, ko
začne svetiti lučka za gorivo. To pomeni še 50km. Testirano in
preverjeno. In po 40km pumpe še od nikoder. Niti oznake. Zato zapeljeva
iz AC na plato, kjer bodo nekoč gradili črpalko in iz kanistra
natankava 20 litrov. No, pa je le prišel prav tale kanister. In šele
čez 40km je pumpa. Opozorilo vsem – na relaciji Settat –
Casablanca – Rabat - Larache, kjer vseskozi poteka AC sta samo dve (2!)
črpalki. In kakšna AC. Brez ograje. Ljudje se mirno sprehajajo ob
njej, otroci jo prečkajo, tudi živina se pase čisto na robu. Ne
upam si pomisliti, kaj bi se zgodilo, če ti pri 150 km/h pred avto
stopi ena zmedena krava? Verjetno nič dobrega.
Janez počiva, jaz vozim
vse do mraka in še malo. Tudi nekih 20km naredim, ko je AC že končana.
Potem pa še Janez in v dobri uri sva v Tetouanu, še 30km in že sva na
meji. Okrog 9h. Trajekt pa vozi do 10:30. Bo že šlo. Na meji nekaj težijo,
že stotič izpolniva znane obrazce, nakar naju po 20 minutah le
spustijo v Španijo - Sebto. Takoj tankava, desel je tu cca. 0,3 Eure/l.
In potem komaj najdeva smer in pot za na trajekt. Pred vkrcanjem sledi
obvezen pregled s psom – mogoče pa švercava mamila. Vse bp.
Zapeljeva na trajekt …in ….adijo Afrika, dobrodošla Evropa.
Sledi Algeciras, še cca. 2 uri vožnje in Malaga, nakar začneva iskati prenočišče. Najdeva cestni motel El – Corte, na 151 km od Algecirasa. Ura ena zjutraj. Vzameva sobo, popijeva en pir, plačava 50 EU, ter greva spat.
Torek 30.12.2003 – 12.dan
Ob 6h naju budilka iz mobitela
zbudi. Vstaneva in v restavracijo na zajtrk. Specialnost El Corta so pršuti,
olive, sir, vino. Zato pojeva malce pršuta. In popijeva kavo. Ob 7h
odhod. Vozi Janez, ker je še mrak. In postane oblačno, tako, da se
tudi ob 9h še slabo vidi. Začne celo deževati in pihati močan
veter. Janezu uspe doseči hitrost 160km/h – po GPS-ju. In se začne
vlečt ta Španija in AC Mediteraine. Vsak tank se zamenjava. Tako
nanese, da sva pozno popldne mimo Barcelone, ob mraku pa na meji s
Francijo, Gerone. Vmes postanki samo za tankanje. Tu v Franciji, takoj za
mejo pa tankava in kupiva nekaj sendvičev. Grozen veter okrog
Perpignana – defi ni šel čez 110km/h. Potem vozim jaz in prevozim
celo Francijo v 5-6 urah. Janez me zamenja malce pred Ventimiglio. Ura
23h. Že ves dan samo voziva. In kot zanalašč spet hujši pogoji za
Janeza.
Sreda – Silvester
31.12.2003 – 13.dan
Do Genove dež, mokra cesta,
kasneje še tudi sneg. Vidim da se Janez matra, vmes zaspim cca 1 uro,
nato ga zamenjam. Peljem mimo Piacenze, Cremone do Brescie, kjer se zopet
zamenjava. Vidiva tablo za Benetke in to se nam zdi, kot da sva že doma.
Pa še kar imava nekaj 100km pred sabo. Janez naju tako pripelje do
Fernetičev. Sva kar sesuta, ura 5 zjutraj. Vendar le doma. In ponovno
občutek majhnosti. Pa nerazvitosti. Še kar nam manjka do
Evrope.Ustaviva se še na Lomu, kjer kupiva rožice za najine drage –
Janezova sploh ne ve da prihaja – bo presenečenje. In okrog 6
zjutraj sva oba doma. 23 ur za 2600km. V enem šusu. Hudo.
Igor Loborec
Varianta nadaljevanja Pajki:
Ponedeljek
-29.12.2003 - 11 dan
Evo ostali smo sami, en dan pred atlantsko obalo, do katere je 200 km piste skozi dolino reke Hamra. Stara karavanska pot, ker so tam lahko napajali kamele. Še v temi čakamo pred pekarijo na kruh v družbi skoraj dvajsetih taksistov. Vsi imajo mecedese tipa diesel 240. Naprej gre veliko kilometrov brez problemov. Vmes delimo Igorjeva in Janezova darila otrokom kot kakšen dedek Mraz. Potem se dolina zoži in postane zoprno blatna. Kmalu je jasno, da po zadnjem deževju še nihče ni peljal skozi.
Zadeva gre takole: 100 m peš, da ugotoviš kje sploh lahko pelješ, potem pa nazaj po avto. Reduktor in 1.Tako vsaj 8 km, potem pa še naslednjih 20 v reduktorju, pa malo na silo. Na drugi strani spet najdemo sledi tistih, ki so obupali v kontro. Ko smo že iz vsega dreka, spregledam zasušeno močvaro in v trenutku se samo še pogrezamo. Stvar nam je vzela 3 ure kopanja z rokami, ker tisto blato na lopatu ni šlo, z nje pa še težje. Spuščene gume, podnice v blato, prtljaga iz avta...... Če bi bila dva avta, bi problem rešili v 5 mimutah!
Še dobro da je bila zraven reka, da smo potem vse skupaj oprali. Nadaljuje Slavka, pa tudi ona kmalu pade v labirint solate in jarkov polnih vode, zato obrnemo in začnemo iskati izhod iz doline. Najdemo ga nekaj kilometrov nazaj, strmo v hrib, kar počez. Pridemo na planoto, kjer kmalu naletimo na neke vrste kolovoz, ki so kmalu pokrije z GPS točkami. Peljemo mimo kolov z plastičnimi vrečkami, ki omejujejo minska polja. Ne vem ali zaradi ljudi ali zaradi kamel. Čeprav smo mislčili da bomo spali v puščavi, dosežemo asfalt in v zgodnji temi Laayoune. Volan zaradi blata na kolesih premetava levo in desno, zato najprej v pralnico. Enourno pranje avta in podvozja ter naših čevljev, vključno s čajem: 1000sit. Mesto je zelo lepo in zelo čisto. Polno osebja UN. Na avton odpadu bi se našel še ventilator za Cvetota. Hotel prva klasa. Menjamo cunje, ki jih naslednji dan podarimo na obali...
Torek- 30.12.2003- 12 dan
Med Laayounom in Tarfayo je 100km plaže, naseljene z galebi, ribiči in nasedlimi ladjami. Vozi se tik ob morju, kjer je pesek najbolj trd. Vmes prehitevamo špansko verzijo pik-upa 109 tipa Santana.
Neopisljivo... Pred Tarfayo zmanjka plaže, zato odpeljemo v notranjost proti Camp des Beduines. Camping vodi belgijski par. On je hišnik, ona kuha in to odlično. Vse skupaj stoji na robu slanega jezera, ki leži 100m niužje. Precej odtrgano. Ker se nam ne ljubi postavljat šotor, pa še precej močno piha, najamemo "hišo", ki je v bistvu stalen šotor z vrati in oknom za 2.000 sit. Ob odlični hrani strežejo vino, pivo, whisky, konjak in pastis....
Pri večerji spoznamo belgijski par, ki odhaja na krožno potovanje po Afriki z večjo različico Unimoga za dve do tri leta, nemšega samca, ki je tu že od srede novembra in bo ostal še do konca januarja in nemško francoski mešani par ki potuje proti Mauretaniji. Počutim se kot na hitrih Kompasovih počitnicah.
Sreda-
31.12.2003-13.dan
Do Ljubljane nas loči le še asfalt in silvesterska noč. S Cvetom in Henrikom smo dogovorjeni v Tafraoutu, lepi turistični gorati vasici v Anti Atlasu. 850 km običajne ceste.
Anti Atlas Servis tudi 4000km iz Ljubljane zagotovljen!
Čepraj je veliko turistov nič ne kaže na zadnjo noč v letu. V Maroku tega ne jemljejo tako usodno kot pri nas. Hotelska jedilnica je prazna, zato gremo v manjšo restavracijo. Poleg sta še skupini špancev in italijanov. Vsi imajo ob sebi lokalnega vodiča, da se ne bi zgubili na 200m. Cveto in Henrik imata sicer vsak svojega vendar sta jima dala prosto. Ob desetih gremo po izumrtih ulicah v hotel, kjer v sobi ob pijači zamudimo usodno uro. Potem gremo na teraso izstrelit raketo, ki se na srečo izkaže le kot ognjeni "slap".
Četrtek
- 1.1.2004.- 14 dan
Novo
leto na plaži v Agadirju. Čeprav bi bilo lahko tudi topleje, se švabice
sončijo v kopalkah, v maroški restavraciji imajo celo vino in srečamo
se z inovatorjem, ki je naredil GPS Logina Cvetotu in Igorju. To je velika
sreča, saj Cvetotu ne dela antena, tako da ni jasno ali bo zadel
Ljubljano. Po dveh urah je vse urejeno, kar me ponovno spravi v
"dobro" voljo. Do Essauire pridemo do teme, ob čemer oče
omenjenega strokovnjaka, ki nam sledi v rent-a-caru izjavi, da še v življenju
ni peljal hitreje... Čeprav je pozno, spet padejo nakupi in bolj slab
tajine v turistični restavraciji s precej nakajeno godbo.
Opit bend? Milan, a mi je ta fotka ratala? Tip je sicer čudn, a fotka!!
Petek
- 2.1.2004 - 15.dan
Nič
posebnega. Prvi dež. Do večera smo na meji kjer je gneča zaradi
vikenda in vračajočih se gastarbajterjev. Spimo v španskem
Agecirasu, jemo , zaradi pozne ure, v maroški restavraciji.
Sobota
- 3.1.2004 -16.dan
Cveto nima sreče. Po 30 km vožnje mu crkne en valj. Najde voznika AMZS, ki ga spremi do mehanika v Malago. Ker je sobota in potem nedelja je mrzel do ponedeljka. Takrat mu bodo zamenjali vijak za 20 EU in vse bo v redu....Mi gremo naprej in naproti nam pelje kompleten rally Paris-Dakar. Lepa slika. Zvečer smo pred francosko mejo. Mraz je kot pes in vse sobe zasedene. Gremo čez v Francijo do hotela Village de Catalane, kjer prespimo za 100EU, kar je približno toliko, kot so bili vsi hoteli v Maroku skupaj.
Nedelja
- 4.1.2004 - 17. dan
Bliža se Ljubljana, kot po načrtu. Asja samo še telefonira. Vedno bolj je mraz. Ko pridemo domov ugotovimo, da je varčna snažilka izključila centralno.....
Naslednjič grem dol vsaj za en mesec.
P.S. Ne bom se ponavljal za Igorjem, vendar ima prav. Defender je zakon. Za Afriko 110 še bolje kot 90. Manj skakanja in več prostora. Kdor ima ABS naj ga obvezno izključi, ker le brez učinka neprestano ropota. Raziskujem kako izključiti še alarm in blokado motorja. Zračnih blazin na srečo nima...
Res je, da se da vse to prevoziti tudi s čem drugim, vprašanje je kako hitro in za kakšno ceno.
Milan Pajk
Še nekaj filmčkov za tiste s hitrimi in manj hitrimi linki:
1. Maroko v zvokih Erica Claptona in komada The Core (40 MB- 9 min)
2. Maroko v zvokih Erica Claptona in komada The Core (2,5 MB - 9min)
3. Maroko Impressium by Pink Floyd (24 MB - 4:30 min)
4. Maroko Impressium by Pink Floyd (3.3 MB - 4:30 min)
5. Po Sahari 120km/h (2 MB - 6:46 min)
6. Etapa Erg Chebbi - Zagora & Billy Idol (1.3 MB - 3:30 min)
7. Maroko by Tom Jones & Black Betty (9 MB - 9 min)