Izlet na planino Mežakljo 17.11.2002 

 
Nedelja 17.11.2002 zjutraj ob 8h. Vremenarji so se zopet zmotili, ni dežja jasno kaže. Dopoldne imam čas, zato kar po vrsti kličem kolege iz KLRS, če lahko gredo z menoj na »čiščenje« lažje off-road poti na planino Mežakljo. Nekateri se javijo, pa so zasedeni, nekateri so nedosegljivi. Samo ima čas in tako se ob 9:30 dobiva pri bivšem Tehnounionu na Celovški. Z menoj je bil še skoraj 4 letni sin Markec.

Po AC peljeva do Jesenic, od tam preko Poljan zavijeva na Mežakljo. Začelo je rahlo deževati, pa nič hudega. Pripeljemo se na del, kjer naj bi se kolovoz končal. Parkiramo. Bravo, zemljevid 1.25.000 tokrat ne laže, pot je res tam kjer bi morala biti.
Izgubljeni v vesolju? Tokrat ne!
 

Vzamem lopato, zemljevid, Samo vzame fotoaparat. Peš se odpravimo po poti navzdol. Že po 20 metrih prva ovira. Viharni veter, ki je te dni pustošil po Sloveniji je porušil veliko smerko, ki je padla pravokotno na pot. Ročno jo z nemalo truda premakneva ob stran.

Nadaljujemo in kmalu odkrijemo del poti, katerega smo od spodaj dan prej raziskali v bolj družinski postavi - skoraj 40 letni dedec, skoraj 9 letni sin Jan ter že omenjeni sin Markec.

 
Čistimo, odstranjujemo listje, veje!
 

Kmalu pridemo do dela, kjer je orkanski veter s koreninami vred dobesedno izruval več deset metrov visoko (po novem dolgo!) smreko. Zavihamo rokave ter s kamenjem, vejevjem in zemljo zapolnimo veliko luknjo, ki je prekrivala polovico poti. Nato se počasi vračamo do avtomobilov. Vmes čistimo pot velikih skal, odpadlega listja, prhlenega dračja, vejevja. Markec se je tudi zelo trudil, brez njega ne bi šlo. Tudi en star štor (panj) je ročno letel v goščavje. Nemalo truda je bilo potrebno, da sva s Samotom s poti odstranila velik, preperel in dodobra namočen smrekov hlod.

 
Dela čez glavo, pa še dež pada!
Markec pred že delno zasuto luknjo. Desno korenine "ta dolge" smreke.
Pot je lepa in slikovita, vendar nenevarna.
 

Tako, pot je bila primerna za vsa vozila Land Rover. Pogoj - 4x4, reduktor niti ni potreben. Mogoče samo na dveh delih.
 

Skleneva, da prevoziva spodnji - lažji - del poti. Zato se po gozdnih cestah vrnemo skoraj do planinskega doma Mežaklja, od tam pa zavijemo na »fantomski« kolovoz. Teren je bil dokaj moker, vendar ne toliko, da bi vožnja po njem pustila kakšne hujše posledice. V trenutku smo bili na planini Strženica, naredimo nekaj fotk, ter pazljivo obrnemo, da ne poškodujemo kot za igranje golfa pripravljene travice.

Na planini Strženica.

 

Nazaj grede se ustavimo še pri lastniku zemljišča, ki mi je dan prej dal dovoljenje, da se lahko peljemo po začrtani poti tudi v večjem številu. Očitno se je čez noč premislil in po burni enosmerni komunikaciji 

G L M N ~ ( p 

smo jo kar se da hitro ucvrli nazaj do glavne makadamske ceste.

A bi probali še po tem kolovozu? Raje ne, nekaj čudnega je danes v zraku!
 

O.k., razmere danes res niso idealne, vreme negativno vpliva na počutje ljudi. Gremo kar do Bojana Preisa, da ne bo res kaj narobe. Po gozdnih cestah se pripeljemo v Zg. Laze na Preisov vikend. Lepo postreženi malce pokramljamo o današnjih in prihodnjih dogodkih, nakar se z mešanimi občutki vrnemo v Ljubljano.

P.S.

Kakorkoli, vseeno smo pa počistili vsaj nekaj  gozda!!