Izlet na Nanos – trasiranje za event, ki naj bi bil 26.10.2002

Peljali smo se po stari cesti do Vrhnike, kjer smo zavili proti Verdu in od tam po kolovozih proti Logatcu. Imeli smo bližnje srečanje tretje vrste z Lado Nivo, ki je »bogu za hrbtom« zaparkirala edini izvoz iz kolovoza. S skupnimi močmi smo jo premaknili za nekaj metrov ter nadaljevali pot. Delno po gozdni cesti, delno po kolovozu smo prispeli na majhno jasico, od koder se je pot nadaljevala navzgor po zaraščenem in mokrem kolovozu v dolžini cca.200m. Odsek je bil dokaj zahteven, kar je najbolje izkusil kolega Samo. Po več poizkusih je le pripeljal na vrh. Od tu dalje smo nadaljevali po gozdnih cestah do odcepa AC za Logatec. Ker smo dokaj hitro vozili, se nam je ob vseh ovinkih in odcepih Janez malce izgubil in to ne glede na dejstvo, da smo imeli CB povezave. Počakali smo ga pred Logatcem, kjer se nam je pridružil še kolega Damjan. Od tu dalje smo se peljali proti Kalcam, kjer smo zavili na cesto za Podkraj, katero smo kmalu zapustili in zapeljali na makadam – pot do trdnjave. Sledila je malica in klepet o marsičem. Za cca. 1km smo se vrnili na asfaltno cesto proti Podkraju, ki smo jo pa zopet kmalu zapustili. Po gozdnih poteh planote Hrušica smo se nekako (imeli smo zelo »nove« zemljevide – Atlas Slovenjie 1985!!) prebili do Polšakove koče. Od tu dalje je bilo na zemljevidih označena črna pot, ki naj bi povezovala dve gozdni cesti, zato smo zapeljali najprej iz glavne ceste na stransko, ki pa se je po cca. 500 m končala. Res sta bili dve »poti« naprej, vendar so jih izdolbli gozdarji z gradbeno mehanizacijo. Janez in Primož sta šla z Defenderjem 110 po eni varianti poizkusno pregledati, če »pot« kam pelje. Nikamor. Bila je samo krožna vožnja po blatu in skalovju. Drugo varianto sva poizkusila midva z Markotom. Zadeva je bila bolj kočljiva, ker se je »pot« končala in je bilo treba še obrniti. No, malce sva odrajsala skale in vejevje (naj mi gozdarji ne zamerijo!), vendar je nekako šlo. Damjan je poizkušal še neko tretjo varianto. Rezultat – tudi obrniti ni mogel, tako da je nazaj pripeljal vzratno.

O.k. smo si dejali, iz te moke ne bo kruha, gremo proti Nanosu po gozdni cestah. Tako smo se pripeljali do vasi Gorenje, od koder smo našli zanimiv kolovoz v smeri Nanosa. Iskali smo še neke bližnjice, vendar bližnjic od nikoder. Kar naenkrat smo se kljub »strokovni navigaciji (GPS, Atlas)« znašli v Podkraju. Dobro, so vsaj table za Nanos, sedaj ne moremo več zgrešiti. E, pa smo. Po zemljevidu smo iskali bližnjico, ki pa ni bila prava. Kot ponavadi se je pot končala, vendar tokrat šele po 4 km vožnje. Gremo nazaj na glavno pot, mimo Abrama do Vojkove koče na Nanosu. Bilo je že pozno popoldne, zato smo si privoščili nekaj krepkega, želodci so terjali svoje. Malce debate o tem kje smo se sploh vozili in kam naj bi še šli je povzročilo več debate, tako, da se je dan že počasi končal. Na pot proti domu smo se odpravili po južni strani Nanosa, ustavili smo se še pri cerkvi Sv. Hieronima. Sonce je že počasi zahajalo, pot do doma bi bila dolga, če bi iskali » povezave – bližnjice – prehode«, zato smo jo ubrali kar po glavni gozdni poti do Predjame. Od tu pa proti Ljubljani. Še pridemo.