Fotoreportaža izleta na Nanos 

Sobota, 26.10.2002. Peljem se po Tržaški cesti in razmišljam, koliko članov se bo danes udeležilo klubskega izleta. Kakšne večje reklame ni bilo, kvečjemu pozivi preko emaila ter dogovor na rednem mesečnem sestanku. Mogoče pet avtomobilov? Sprašujem se ali sploh dovolj migamo? 

Pripeljem se na parkirišče Dolgi most, ura nekaj pred deveto zjutraj. Vreme turobno, malce celo prši, vendar je napoved obetavna. Presenečenje - nisem prvi, nekaj avtomobilov že čaka. Malce poklepetamo, se zmenimo za detajle glede proge, s Primožem vklopiva CB na kanal 31, počakamo zamudnike in - gremo! Kolona Land Roverjev, v kateri je bilo šest Defenderjev, trije Discoveriji, dva Freelanderja (20 odraslih, 1 najstnik in 1 pes) se je počasi odpravila proti Verdu, kjer je bila prva resnejša off-road preizkušnja.

Malce naprej od Štampetovega mosta ostro zavijemo z gozdne ceste kar v gozd. Se ustavimo in pripravimo taktični načrt. Ker je proga dokaj zahtevna bomo šli najprej z enim avtom pogledati teren. In to predvsem člani, ki jim ni čisto vseeno, če dodatno z metodo »smrekovega praska« dizajnirajo izgled metalne barve ali na primer tako oblikovno kot tudi dimenzijsko spremenijo prednji odbijač, podvozje,... svojega vozila.

Torej, šlo naj bi samo nekaj posameznikov, dvomljivcev. Vendar, minil ni niti trenutek, ko smo na mali jasici ostali samo še štirje člani in pet avtomobilov. In čakamo. Pa še čakamo. Še Marjan se odloči in gre najprej peš pogledat, nato se ojunači in poizkusi še s svojim rdečim Freelanderjem. In izgine med drevesi. Ne duha, ne sluha o njem. Res je, da smo v neposredni bližini kar dveh medvedjih brlogov, kar so nam na trasiranju povedali, z motorno žago varnostno opremljejni pohodniki, ki so se kasneje proglasili za - gobarje. »Vsekakor medvedi ne morejo biti razlog, da Marjana ni nazaj, do vrha pa prav gotovo ni šel« se sprašujemo čakajoči. Končno se prikaže. Je pač malce nasedel in kolovratil naokoli, dizajnerskih posegov ni bil deležen, se je pa odločil, da gre rajši naokoli ter, da nas počaka pri izvozu AC za Logatec. Izvidnice pa še vedno ni nazaj, CB izven dometa. Se odločim, da grem pogledat, kaj čarajo tam nekje zgoraj v gozdu. Še dva nabašem v avto in šibamo po poti navzgor.

Tam pa presenečenje. Že skoraj vsi avtomobili so prišli do konca, pravkar na najbolj zoprnem delu poizkuša črn Defender g.Pajka. Prvi klanec o.k., drugi klanec - ponovi vajo. In jo je. Tretjič ni bilo potrebno.

Gremo naprej, odhod. Stoj, stop, ustavi. Aleks mi nekaj namiguje. Kaj hoče? Grem gledat zadnji desni amortizer. In ga ni več! Kam je šel in to prav danes, ko ga še rabim? Ja seveda, ko sem malce prehitro čez grbino pripeljal na »malica platz« je nekaj počilo, so rekli. Pa še vzmet mi je ven vrglo. Grem kar počasi domov, če se bom sploh lahko pripeljal. 

Počakaj, reče Janez. Bomo zrihtali. In ročno privleče iz prtljažnika Primožovega Defenderja čudno 1,3 m dolgo rdečo reč, imenovano Liftjack (mimogrede, Janez jih tudi prodaja!!). Samo da ni BlackJack, pa ne tisti iz igralnice, si mislim. Podstavi pod avto, ga v nekaj sekundah dvigne, nakar nekdo z leseno rogovilo porine vzmet nazaj v ležišče. In avto je bil - sicer brez amortizerja - tip top.Res uporabna stvar tale Liftjack, zagotovo jo nabavim. 

Defender ne bi bil Defender, če bi ga malenkost, kot je npr. manjkajoći amortizer izločila iz nadaljevanja ture. Pa smo šli. Po gozdnih cestah planote Hrušice smo se pripeljali do blatnega poligona. Jasno, sem prehitro peljal, tako, da mi je vzmet ponovno izvrglo. Pač, ponovimo vajo. Se pa vseeno nisem udeležil druge preizkušnje. Zato dam navodila ostalim. Tu gor, potem pa vseskozi levo, je krožna proga, se boste vrnili po isti poti nazaj.

Ura je kazala že kar krepko čez poldne, ko se odpravimo naprej proti Nanosu. Vozimo se več ali manj po gozdnih cestah, le pri vasi Gorenje uberemo kolovozno bližnjico. Vreme se spreminja na slabše. Sicer ne dežuje, v pasovih se pojavlja megla. Tako nekako prevozimo mimo domačije Abram do glavne planote pod vrhom Nanosa. In kaj vidimo? Vrha Nanosa sigurno ne, ker je zavit v gost megleni oblak. Da o razgledu niti ne govorim. 

Vodim kolono proti vrhu z namenom, da malce pred vrhom zavijemo z glavne ceste desno na kolovoz, ki poteka čisto nad južnimi pečinami planote. Vendar vidljivost je bila res nikakršna, nikakva. Mestoma - za mene - do 10m. Malce upočasnim, tu nekje bi moral biti odcep. Pa nič. Neverjetno, nisem našel, ni se videlo. Po CB-ju sporočim Primožu, ki je vozil zadnji, da gremo kar po glavni cesti. Sicer pa razgleda več kot nekaj metrov tako ali drugače ne bi bili deležni. Ob jasnem vremenu se namreč iz Nanoškega kolovoza vidi Trst, Koper, morje, ladje, z dobrim »rašpetlinom« celo sredinska črta Piranskega zaliva, ki je mimogrede široka 1 meter in je modre barve. Globine in dolžine nisem meril. 

Pol treh popoldne. Vojkova koča na Nanosu. Cilj. Pol ure prej kot smo planirali. Nabašemo se v jedilnico, naročimo nekaj hladnega, nekaj toplega, tako tekočega kot tudi manj tekočega. Malce pokramljamo, nakar po kapljicah nekateri prej, nekateri kasneje odhitimo domov po svojih opravkih. 

Za konec. Izlet je uspel, »spirit« landroverja je živ. Gremo naprej! Kam? Novembra nas vabi okolica Begunjščice na Gorenjskem. 

Spisal (narisal bi bolj težko): Igor Loborec, 

član LandRover Klub Slovenija, Defender 110