KRPANOV VRH?

Na zadnjem mesečnem srečanju KLRS je Marko Mokorel omenil, da se na vrh Sv. Trojice nad Počkom nikakor ne da pripeljati, kadar je mokra trava. ??? Kje neki je to? Doma vzamem zemljevid in na skrajnem južnem robu Javornikov res najdem oznako za vrh Sv. Trojica (1106 m.n.v). Bi to lahko bil cilj kakšnega klubskega eventa, v kombinaciji z vožnjo po poligonu Poček? Mogoče, vendar je prej potrebno preveriti dostopnost. Kdaj? Ko bo čas, se nikamor ne mudi.Se je pa zgodilo, da me je poklical Samo Mlakar, če kam grem. Ker je bila vremenska napoved za nedeljo 29.12. 2002 obetavna le za primorski konec se zmeniva, da jo mahneva proti Počku, potem bova pa še videla kam in kako. Zopet mi je družbo delal namlajši sin Mark.

Poček. Vreme zelo nenavadno za konec decembra. Sončno, skoraj vroče, jasno, nič vetra. Ljubljana pa v megli!! Carpe diem!!

Najprej se malce pomuliva po označenih trasah, vmes padeva v eno veliko lužo. Kaj mi je pa tega bilo treba, avto je bil tako blaten, da sem blato s »špohtlom iz šipe dol strgal«. Pa tak lep dan, jaz pa ves v blatu. Jok, ne grem se več, lahko se voziva tudi brez tega. Samo naredi še nekaj krogov, jaz naredim par fotk. Med drugim tudi za galerijo, kjer Samo še manjka.

Predlagam, da se greva pravi off-road. To pomeni kar po travniku gor, po gozdu med drevesi pa dol. Prej peš prehodiva namišljeno traso med drevesi in grmičevjem ter se tako prepričava, da mora iti. Probava. Zanimiva, previdna vožnja z reduktorjem, cik-cak med drevesi in že sva na nekem novem kolovozu. Potem je sledil še spust po kar hudi strmini v neko vrtačo Če si zabremzal je avto kar neslo navzdol, ni obstal, je bilo prestrmo, tako, da sva se spuščala izključno z reduktorjem, prva prestava.

Ker nisva hotela sesuti avtomobilov se na moj predlog odpraviva po cesti proti vrhu Sv. Trojice. Med potjo srečujeva jagre, ki so pravkar končali z jago. Uplenili so dva kapitalna merjasca ter eno košuto. Med jagri so tudi landroveraši - srečava zanimiv zelenorjavi šekasti model Serije III, Defenderja 90, nekaj Discoverijev. Kmalu najdeva odcep za Sveto Trojico, zavijeva po občutku in se kar nekako pripeljeva do vrha. Zadnjih 500 m pred vrhom je cesta postala bolj kolovoz in to kamnit. Razgled med vožnjo pa enkraten. Bolj strmo je bilo čisto na koncu, zadnjih 50 m, vendar nič posebnega. Dostopno za vse Land Roverje. Parkirava pri ruševinah cerkvice, popijeva pivo, malce rumčka, poslikava okolico. Včasih je bila to obvezna planinska transverzalna točka. Razgled je bil res super. Na eni strani bel Snežnik, malce desno od njega se je v daljavi videla Učka, na drugi strani Nanos ter za njim Julijske alpe z očakom Triglavom, videlo se je tudi Karavanke s Stolom. Ljubljanska kotlina pa v megli!

Pač morava nazaj v meglo. Brez zemljevida poiskušava preko Javornikov priti do Cerknice. Malce po občutkih, malce naju usmerjajo jagri, ki jih je kar mrgolelo in nekako pripeljeva na vrh smučišča Kalič. Od tu pa po mestoma delno zaledeneli cesti nekam navzdol. Kar naenkrat Samo močno poblenda z lučmi in se ustavi. Kaj pa je sedaj si mislim? V rikverc in nazaj do njega. Možakar nekaj maha z rokami in očitno benti čez nekoga oziroma nekaj. In kaj vidim? Zadnja leva BF Goodrich-ka M/T 255/85/16 je pssssssssihično čisto na tleh. In to na navadnem makadamu! V njej pa globoko zasajen 20 centimetrski trikotni kovinski špic. Vzamem svoj High Lift Jack (»Ja, ali ga bomo sedaj na vsakem izletu rabili?«), v trenutku dvignem Samotov Defender, Samo nekako zamenja gumo, zategne vijake, pospraviva orodje ter šibava dalje proti Cerknici. Želodci so že kar močno protestirali, vendar v Cerknici ni bilo nič odprtega, razen kafiča Kekec. Tam spijeva vsak eno pivo, malce predebatirava današnji izlet, si voščiva SNL 2003 ter odpraviva domov, vsak po svojih opravkih.

Psssssss.......

High Lift Jack - najboljši prijatelj za konec?

TXT: Igor LOBOREC 

FOTO: Samo MLAKAR

PS: 1.1.2003 sem ponovil izlet z družino, predvidevam pa, da sem med pravo off-road vožnjo izgubil prednjo registrsko tablico. Če jo kdo najde, mu plačam pivo!

PS2: Pivo sem si zaslužil sam, saj sva z Markom Mokorelom v petek 3.1.2003 uspešno poiskala tablico. Poleg tega sva se še malce peljala po brezpotjih Počka, vendar ne na način, da bi si preveč umazal avto - pomeni, da sva se  izogibala večjim in bolj globokim  lužam. Zanimivo pri vsem tem je bilo tudi to, da sva odkrila nov dostop, ki gre takole: V vasi Rakitnik (na ovinku) zavijemo proti cerkvici, od tam pa po poteh in kolovozih do železniške proge. Pazljivo prečkaš progo in po 500m luštnega kolovoza prideš na Poček in to prav tam (no, 10m stran) kjer sem izgubil tablico. Za posladek pa še nekaj večjih fotografij:

1. Na gričku, preden sva se s Samotom zapodila med drevesi

2. Razgled z Vrha Svete Trojice

3. Poligon Poček